Izraelski kralj Benjamin Netanjahu

Kljub temu da izraelski predsednik Reuven Rivlin novemu staremu zmagovalcu izraelskih parlamentarnih volitev Benjaminu Netanjahuju uradno še ni podelil mandata za sestavo nove izraelske vlade, je bilo že kmalu po zaprtju volišč jasno, da so volivci Bibiju podelili še peti mandat predsednika vlade, s katerim bo julija na čelu države presegel njenega očeta Davida Ben-Guriona.

To seveda ni presenečenje. Čeprav je Netanjahu, ki bo oktobra dopolnil sedemdeset let, v Bennyju Ganzu, nekdanjemu načelniku generalštaba izraelske vojske in voditelju desnosredinskega Modro-belega zavezništva dobil močnega tekmeca, je bilo že pred volitvami jasno, da bo v primeru vsaj približno izenačenega rezultata Bibi tisti, ki bo (lahko) sestavljal vladno koalicijo. To mu je – političnemu velemojstru, osvobojenemu vsakršnega občutka sramu in krivde – šlo vedno odlično od rok. Na tokratnih izraelskih parlamentarnih volitvah, le blago potenciranem poosebljenju globalnega duha časa, je namreč dejansko šlo le za spopad, kdo bo bolj skrajen. Bolj – skrajno desni. In najbolj skrajno desne stranke, na čelu z verskimi radikalci in rasisti, so svoje (sicer precej razdrobljene) glasove namenile Netanjahuju, človeku, ki udejanja »veliki Izrael« in izničuje ostanke Palestine.

Kot rečeno – za veliko Netanjahujevo zmagoslavje je bilo kljub korupcijskim aferam vse nared. Lokalno, kjer je levica uničila samo sebe, desnica pa je lahko tekmovala le z lastnimi odtenki. Regionalno, kjer Izrael – in obratno – »išče« vojno z Iranom in sodeluje v skoraj že duhoviti nenačelni koaliciji s Savdsko Arabijo, Egiptom in Združenimi arabskimi emirati. In globalno, kjer je ameriški predsednik Donald Trump za predvolilno kampanjo svojega izraelskega prijatelja dejansko storil več kot sam Bibi.

Gremo po vrsti. Lani je Trump ameriško veleposlaništvo iz Tel Aviva preselil v Jeruzalem. S tem je Jeruzalem priznal kot – le – izraelsko prestolnico in brutalno ponižal Palestince. Potem ko je ameriška administracija izraelske oblasti povsem prenehala nadlegovati z zoprnimi vprašanji o širjenju judovskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu, bi si Netanjahu s svojimi skrajnimi nacionalističnimi zavezniki težko želel (še) lepšega darila. A ga je – naključje kot tako – dobil le tri tedne pred volitvami, ko se je Trump arbitrarno odločil, da zavrže resolucije varnostnega sveta Združenih narodov in okupirano Golansko planoto (Sirija) prizna za izraelsko ozemlje. Ne, ni še bilo dovolj. Po le še enem izraelskem bombardiranju območja Gaze, največjega odprtega zapora na svetu, je Washington v Izrael poslal še eno za Netanjahuja – in njegove volivce – čudovito novico: Bibiju je bilo namreč dano jasno vedeti, da lahko za uradno izraelsko ozemlje razglasi tudi med šestdnevno vojno leta 1967 okupirano območje na Zahodnem bregu reke Jordan. In tri dni pred volitvami je Netanjahu uradno pripojitev ukradene palestinske zemlje tudi napovedal.



Da, za tokratno Bibijevo slavje je dejansko najbolj »odgovoren« Donald Trump – a kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, je le začetek. Začetek dokončnega konca možnosti tako imenovane rešitve dveh držav. Možnosti palestinske državnosti. Možnosti obuditve že vrsto let klinično mrtvega bližnjevzhodnega mirovnega procesa. Možnosti mirnega in dostojnega bivanja dveh narodov, ki ju je zgodovina obsodila na sovraštvo, sedanjost pa jima onemogoča skupno prihodnost.

Kmalu bo vse našteto postalo tudi uradno. In to ne ko bo Benjamin Netanjahu v knesetu še petič od leta 1996 naprej zaprisegel kot predsednik izraelske vlade, temveč ko bo dotični Jared Kushner, Trumpov svak, v imenu predsednika predstavil samooklicani »načrt desetletja«, povedano po trumpovsko – »posel stoletja«. Načrt, na katerega se je s posebnim pismom, ki smo ga ekskluzivno objavili v Delu, že ostro odzvalo sedemintrideset nekdanjih evropskih zunanjih ministrov, je namreč radikalen. Naši viri zatrjujejo, da v celoti negira možnost palestinske državnosti, hkrati pa izpodbija vse dosedanje dogovore med Izraelci in Palestinci, tudi tistega iz Osla. Trump-Kushnerjev načrt je dejansko radikalizirana politika Benjamina Netanjahuja in slednjemu na stežaj odpira vrata, da enkrat za vselej pomete s palestinskim vprašanjem.

Ker je Bibi človek velikanskega ega in si s Trumpom zategadelj vidita globoko v praznino duše, utegne svoj vzdevek Kralj Izraela zelo kmalu jemati zelo dobesedno. Združene države, kjer je odraščal (Philadelphia), študiral (MIT), služil v korporaciji (Boston Consulting Group) in opravljal svojo prvo politično-diplomatsko službo (izraelsko veleposlaništvo v Washingtonu), mu namreč z enosmernim »dogovorom stoletja« podarjajo skoraj absolutno oblast in ga, skrajno nevarno, osvobajajo spoštovanja praktično vseh ključnih mednarodnih dogovorov in konvencij.

Ne kaže dvomiti, da bo Bibi – tako kot vedno – ponujeno zgodovinsko priložnost s pridom izkoristil. Izkoriščanje priložnosti je namreč od nekdaj njegov modus operandi. Njegov vzpon se je namreč začel po smrti starejšega brata Jonija, ki je leta 1976 v Ugandi (Entebe) vodil eno najbolj legendarnih operacij izraelskih komandosov, ko so osvobodili talce na ugrabljenem francoskem letalu.

Netanjahujeva zgodba – tudi sam je bil nekoč pripadnik posebnih enot – na tej antični točki vsaj malce spominja na zgodbo sirskega predsednika Bašarja al Asada, ki se je na dinastično-oligarhični vrh sirskega režima kot »neizbrani« lahko povzpel šele po smrti starejšega brata v prometni nesreči. Kot tista, ki ju družina ni videla kot prvih, sta se morala oba še toliko bolj dokazati. Seveda na račun drugih. In še vedno se dokazujeta.



Po poslovni in diplomatski karieri je Bibi želel le še višje, na sam politični vrh. Leta 1988 je bil prvič izvoljen v kneset, izraelski parlament. Leta 1993, v času najbolj intenzivnih mirovnih pogajanj med Izraelci in Palestinci, je prevzel vodenje desničarske stranke Likud, ki je tedaj v boju z Delavsko stranko (laburisti) iskala novo identiteto. Bibi je nemudoma krenil v akcijo in stranko začel porivati proti skrajni desnici – vedel je, kaj počne. Vedno je vedel, kaj počne.

Po mirovnem dogovoru v Oslu, ki je prinesel upanje trajnega miru in resnične možnosti ustanovitve palestinske države, je začel z vsemi sredstvi napadati tedanjega predsednika vlade Jicaka Rabina, skupaj s predsednikom Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) Jaserjem Arafatom podpisnika mirovnega sporazuma in (so)dobitnika Nobelove nagrade za mir. Netanjahu je konec leta 1994 in na začetku leta 1995 v nekakšni predvolilni kampanji organiziral proteste proti mirovnemu sporazumu.

Palestinski teroristični napadi so bili zanj – tako kot zadnja leta dementne Hamasove rakete, ki iz opustošene Gaze letijo proti južnemu Izraelu – najboljša mogoča reklama; od nekdaj je šlo za popolno partnerstvo, celo simbiozo. V središču orkestriranih napadov in žalitev v slogu današnjih digitalnih razčlovečenj je bil ves čas prav Rabin: do trenutka, ko ga je na Trgu izraelskih kraljev v Tel Avivu ubil judovski skrajnež. Bibiju so se na stežaj odprla vrata do vrha izraelske politike … do Trga izraelskih kraljev.

Vse ostalo je zgodovina prihodnosti.