Iskanje izgubljenega sina

Marca 1950 je Indijanec z imenom Monpéra globoko v džungli na jugu francoske Gvajane ob reki Tamouri med ostanki zasilnega tabora našel tudi dva popisana zvezka in puško, ki so vzbudili pozornost lokalnega katoliškega misijonarja. Izkazalo se je, da gre za stvari in dnevniške zapiske Raymonda Maufraisa, mladega raziskovalca, za katerim se je na začetku tistega leta izgubila vsakršna sled.

Dnevnik Raymonda Maufraisa se konča z datumom 13. januar 1950 z besedami, ki jih je mladenič namenil staršem: »Prisegel sem vama, da se bom vrnil, in vrnil se bom, če bo takšna božja volja.«

Združenje prijateljev Raymonda Maufraisa je leta 1993 na njegovo rojstno hišo v Toulonu pritrdilo spominsko ploščo z napisom: »Tu je živel Raymond Maufrais, raziskovalec, ki je umrl v francoski Gvajani leta 1950, star 23 let. Njegov oče Edgar ga je iskal, pogumno in vztrajno, celih dvanajst let.«

Njegova življenjska zgodba je zaznamovala sanje cele vrste povojnih francoskih mladih generacij, za katere je predstavljala nepreseženi simbol svobode in avanture. Rodil se je leta 1926 in se je šestnajstleten priključil francoskemu odporniškemu gibanju in avgusta 1944 skupaj z ranjenim očetom sodeloval pri osvoboditvi Toulona. Za junaštvo je bil odlikovan z vojaškim križcem.

Želel je postati véliki reporter in kratek čas je poročal kot vojni dopisnik iz Sredozemlja, potem pa se je julija 1946 brez ficka v žepu vkrcal na ladjo za Rio de Janeiro. Že od deških let, ko je s sošolcema za nekaj dni pobegnil iz internata, z namenom, da bodo šli »naravnost v kolonije«, je bil prepričan, da bo njegova noga stopila na neraziskana območja amazonskega pragozda. Hotel je doživeti »čiste oblike življenja«. Imel je srečo: dva meseca po prihodu v Brazilijo se mu je kot novopečenemu članu tiskovne agencije France Presse uspelo priključiti mirovni ekspediciji brazilske vlade, ki je imela nalogo vzpostaviti stik z bojevitim indijanskim plemenom Chavantes, ki je živelo v osrčju težko dostopne regije Mato Grosso.

Po dveh zaporednih in napornih mirovniških misijah se je leta 1947 vrnil v Francijo, napisal knjigo Avanture iz Mata Grossa in napovedal nov projekt v francoski Gvajani: iz Cayenna do Mane in nato proti jugu ob reki Maroni bo potoval sam skozi džunglo do vzhodnega dela mitskega pogorja Tumuc-Humac na meji z Brazilijo, potem pa bo nadaljeval pot ob reki Jari, vse do obmorskega mesta Belém.

Povezava med francosko Gvajano in Brazilijo skozi džunglo je bila takrat nepredstavljiv podvig, saj je Tumuc-Humac veljal za neprehodnega. Celo domorodna plemena si tega niso upala. Krožile so zgodbe, da tam domuje posebej krvoločno pleme velikih belih Indijancev, ki živijo celo brez ognja in se dosledno izogibajo stikov ter vse tujce pobijejo. Raymond je upal, da mu jih bo uspelo srečati.
 

»Če se čez pol leta ne boš vrnil, 
te pridem iskat«

Sedemnajstega junija 1949 se je vkrcal na čezoceanko Gascogne, z majhnim predujmom revije Science et voyages za članke. Na pomolu v Le Havru, kamor so ga spremljali starši in njegovo dekle Janine, mu je oče ob slovesu obljubil: »Če se čez pol leta ne boš vrnil, te pridem iskat!«

Čez dobrega pol leta je Raymond na poti preprosto izginil, vendar je oče za to izvedel šele 7. julija 1950, ko so mu francoske oblasti izročile najdene osebne stvari in popotna zvezka njegovega sina, ki ga je uradna ekspedicija zaman iskala. V dnevniških zapiskih, ki so kasneje izšli v knjigi Aventures en Guyane (Založba Julliard, 1952), je oče lahko prebral, kako je potekalo Raymondovo življenje od njegovega prihoda v Cayenne 8. julija pa vse do usodnega januarskega dneva naslednjega leta, ko se je, vsega 65 kilometrov pred vznožjem pogorja Tumuc-Humac, za njim izgubila sleherna sled. In to, kar je prebral, je bilo srce parajoče.

Medtem ko je Raymond za revijo Znanost in potovanja objavljal zanimive članke o življenju v prekomorskem francoskem teritoriju s pisano etnično mešanico prebivalstva in z množico avanturistov, iskalcev zlata, kriminalcev in kolonijo gobavcev, njegovi neposredni dnevniški zapisi poleg strasti do odkrivanja neznanega odražajo tudi osebne težave in dvome, ki so ga spremljali od začetka priprav na ekspedicijo. Prav vsi so mu odsvetovali samotno potovanje, imeli so ga za osla in norca, napovedovali so mu gotovo smrt, slišal je nešteto strašnih zgodb o neuspešnih odpravah – tako tistih, ki so se zgodile v preteklosti, kot tudi nedavnih, o katerih so mu poročali preživeli udeleženci. Za začetek je poskusil prehoditi 50 kilometrov džungle s štirideset kilogramov težko prtljago na hrbtu v spremstvu izkušenega starejšega belca in vrnil se je izčrpan, s krvavimi nogami. Žandarji, ki so ga takrat srečali, so kasneje poročali, da je bil videti kot pobegli kaznjenec.

Raymond Maufrais se je sicer rodil leto po tem, ko je bila odpravljena čezmorska »robija«, a je bilo v njegovih časih v francoski Gvajani še veliko bivših zapornikov, ki so se po prestani kazni morali sami znajti v negostoljubnih razmerah »socialne džungle«. Za to, da se je v domovini človekovih pravic končal človeka nevredni način prestajanja kazni, je imel veliko zaslug véliki francoski reporter Albert Londres. Potem ko je obiskal tiste kraje z zapori med Hudičevim otokom in Otokom odrešitve, je s trezno humanistično noto popisal »absolutno norost te institucije«. Francoska družba se je zganila in leto dni po objavi njegovih zapisov v časniku Le Petit Parisien z naslovom Au bagne (Na robiji) je vlada leta 1925 za vedno zaprla vrata prekomorskega »kaceta«.



Raymond se je že od začetka zavedal, da bo njegovo potovanje v Gvajani »na življenje ali smrt, ne pa nekaj na pol«. Boriti se je moral z domotožjem, ko se je v notranjih bojih spominjal udobnosti vsakdana v domovini, pred katerim je na vsak način hotel ubežati, in obenem premagovati tropsko malodušje, obteženo z nasičeno soparo neprestanega dežja. Posebne preglavice sta mu delali mentaliteta in nezanesljivost tamkajšnjih ljudi, ki so se navadili na nezahtevno preživetje v grobih naravnih in surovih družbenih okoliščinah kolonialne realnosti. Predvsem pa ga je pestilo stalno pomanjkanje denarja. Poprej obljubljena pomoč iz metropole je zamujala, življenje v departmaju tretjega sveta, kjer je plačilo v zlatu in nizozemskih forintih veljalo neprimerno več od francoske nacionalne valute, je bilo neizprosno drago, posojila pa oderuška.

Naveličal se je čakanja v prestolnici Cayenne, a če je hotel naprej, je bil postopoma prisiljen razprodati vrednejši del prtljage in opreme. Nato je do sredine novembra 1949 v spremstvu dveh lokalnih prebivalcev opravil približno polovico poti, vse do carinske postaje Maripausola. Tam je zamenjal večji del zaloge hrane za staro pirogo, ki je sicer puščala vodo, a jo je sam tako popravil, da je bila še nekaj časa sposobna za plovbo. Nadaljeval je s potjo navzdol po reki Ouaqui, sprva srečen, ker je bil končno sam, kot si je to ves čas želel, ob njem je bil le zvesti pes Bobby.
 

Čisto sam v neizmerni naravi 
v boju za preživetje

Čez nekaj dni je Raymond dnevniku zaupal, kako ga je stiskalo v grlu prvi večer, potem ko je čez dan s prevelikim in okornim čolnom premagal nešteto brzic in slapov, dobil od veslanja krvave žulje na rokah in se za tem, ko je ušel bližnjemu srečanju z nevarno vodno anakondo ter si ranil kolena ob trčenju s podvodno skalo, izčrpan znašel v divjini sam, brez žive človeške duše. Ob tesnobnem poslušanju nočnih zvokov džungle ga je obhajala močna želja, da bi se obrnil in odšel domov, hkrati pa ga je opogumljala misel, da je vsak začetek težak in da bo moralo biti naslednji dan vse lažje. »Res je, da avantura brez občasnega trpljenja ne bi bila več lepa avantura, ampak čisto navadna dogodivščina, ki ne bi prinašala nobenega pravega zadovoljstva,« se je tolažil.

A preizkušnje so bile v naslednjih dveh mesecih čedalje hujše, stik z ljudmi pa omejen na redko posejana bivališča ob reki z zasilnimi privezi. Izčrpanost telesa in duha je naraščala, vendar pustolovec v njem ni odnehal, saj ga je naprej gnala misel, da mora čim prej prispeti do pogorja Tumac-Humac. »Mislil sem si, da bo ta samotna pot fizično težka, a je tako strašna v psihičnem pogledu!« je zapisal. Ugotavljal je, da mu je pisanje ob sveči, stisnjeni med kolena v kronično neprespanih nočeh zasilnih počivališč sredi zelenega pekla, dobro delo, saj mu je omogočalo potrebno zbranost za analizo čustev. »Moje srce je lahkotno in bije svobodno!« je zapisal ob prelepem sončnem zatonu, vsem težavam navkljub, ko si je, sestradan, hvaležno prižgal pipo. Opisi narave – lepe, divje in krute, od katere se je čutil povoženega – razodevajo njegovo tenkočutno nrav. Namesto samopomilovanja se je zatekel k ironiji: ker ni bil pianist, bo že prenesel otečene in ranjene roke, zaradi ognojenih nog in napadov tropske mrzlice si je odmeril pičli počitek, ki to ni bil, saj sta mu dajala ritem neprestano oglašanje žab in nadležni mrčes morečega močvirja.

»Mislim na tiste, ki so bili lačni štiri leta za bodečimi žicami. Jaz sem svoboden, in ko pomislim na njih, me je sram, da bi se pritoževal, sram me je moje lakote,« je izrazil na zadnjih straneh dnevnika kredo nekoga, ki zna ceniti svobodo kot najvišjo vrednoto, za katero se je boril med vojno.

Ko je postala reka znova neprimerna za plovbo, je moral spet hoditi po goščavi brez obzorja; in ko je po napornem vzponu s čolnom vred na prelazu med dvema gorama odkril majhno rečno strugo, je (raz)očaran zapisal: »Kakšna brutalnost je v tem zelenju in črnini, ko se človek, izgubljen v takšnem oceanu, sooči z lastnimi dimenzijami!« Raymond Maufrais ni mogel poznati znamenitega dela Clauda Lévi-Straussa Žalostni tropi, ki je izšlo leta 1955, v katerem je govora o »zelenem peklu«.

Zakleta pot je postajala čedalje bolj neprehodna, on pa lačen in bos. Preveč slaboten in čedalje bolj slaboviden je bil, lov in ribolov sta bila zelo pičla. S težavo je ujel kakšnega kuščarja, kačo ali želvo. Ko se mu je nekega dne posrečilo ustreliti opico, se je smrtno zadeta žival zagozdila v krošnji drevesa. Ker ni imel več moči za plezanje, je mukoma cel dan sekal deblo, da se je drevo s plenom končno zrušilo na tla. Čez nekaj dni je ves bolan in izčrpan, tako kot njegov pes, s strelom resignirano končal muke najboljšega prijatelja.

Preračunal je, da ima pred seboj še kakšnih petinštirideset kilometrov, stesal je majhen splav, glavnino stvari pustil na obali in zapisal, da »upa, da mu bo reka bolj naklonjena«. Še vedno je verjel v srečno zvezdo, ki ga bo rešila iz tropskega pekla, saj ni hotel prizadejati trpljenja staršem …
 

Oče je stopil v sinove čevlje

Trdnih dokazov o tem, kaj se je zgodilo z Raymondom Maufraisom, ni. Uradna preiskovalna komisija je dva dni hoda in plavanja naprej od točke z imenom Degrad Claude, kjer je Indijanec Monpéra našel popotniška zvezka, naletela na zadnje ostanke zasilnega zaklonišča s praznimi polžjimi hiškami.

Oče Edgar je bil kljub temu trdno prepričan, da je sin še živ. Poleti 1952 si je vzel tri leta neplačanega dopusta in se, petdesetletnik, ki razen takrat, ko je bil v nemškem ujetništvu, nikoli ni zapustil Francije, s podporo, ki jo je organiziral Raymondov nekdanji profesor, odpravil iskat sina na drugi konec sveta. Ekspedicijo je začel v brazilskem Belému, končnem cilju sinovega načrta. In v obratni smeri mu je s tričlansko odpravo uspelo nemogoče: prečkal je pogorje Tumuc-Humac!

V naslednjih dvanajstih letih je s presledki po dolgem in počez prečesal ogromna območja, za katera je domneval, da bi tam utegnil najti sina. Z njegovo fotografijo v rokah je na dvaindvajsetih odpravah prehodil skupno dvanajst tisoč kilometrov. Sporočila sinu je vrezal na debla tropskih dreves, in ko je hodil po gozdu in plul po rekah z daljnogledom, je neprestano klical njegovo ime, igral na ustne orglice in piskal na piščalko, da bi ga priklical. Natančno je proučeval obraze otrok, da bi morda našel sinove poteze. Vedel je, da je izgubljeni sin v divjini lahko preživel le med domorodci.

Na zemljevidu je skrbno označil imena vseh indijanskih plemen, ki jih je srečal na poteh. Nekatera so tedaj prvič videla belega moža, a z nobenim od njih ni imel težav. Na lastni koži je doživljal to, kar je v dnevniku o svojih izkušnjah z njimi lapidarno napisal njegov izgubljeni sin: »Indijanci, ki jih imamo za divjake, so divjaki z lepimi manirami – à la Chateaubriand.«
V Gvajani, Franciji in Braziliji je »oče Maufrais« s svojo nenavadno zgodbo postal znana oseba. V Braziliji se je moral nekoč celo braniti pred lažnimi obtožbami, češ da je iskanje sina le izgovor in da se je celo že bežno srečal z njim, a je to zamolčal, ker da je vzljubil pustolovski način življenja v divjini. Po njegovi smrti je leta 2003 Philippe Jamain posnel dokumentarni film V imenu sina, za časa njegovega življenja pa je izšla Edgarjeva knjiga z naslovom V iskanju mojega sina (Založba Scripta).

Vsakič, ko je slišal za govorice o kakšnem belcu, ki se je udomačil pri staroselcih, je neumorno pohitel tja. Kljub izjalovljenim pričakovanjem je bil do smrti prepričan, da je sin ostal pri nedostopnem plemenu Oiariculi. Ni verjel razlagam, da to pleme, ki naj bi nekoč res obstajalo, živi le še v sanjah ljudi. Dolgoletno sožitje z Indijanci mu je odprlo nova duhovna obzorja, zato je do smrti ponavljal: »Dokler Oiariculov ne bo nihče srečal in govoril z njimi, nima nihče pravice reči, da je moj sin mrtev.«

Leta 1964 se je oče Maufrais vrnil na kraj sinovega izginotja, kjer je med prvim iskanjem v grozi osupnil, ko je doumel vso tragičnost »misije nemogoče« za enega samega človeka, ki si ji jo je zadal Raymond. Takrat je tam našel izvijač, ki ga je sinu poklonil pred njegovim odhodom v Južno Ameriko. Na svoji zadnji odpravi pa se je izgubil. Našli so ga na robu smrti, tehtal je 41 kg. Za gvajanske oblasti ni bilo sprejemljivo, da bi dopustile, da bi trmasti oče doživel enako usodo kot sin. Zato so ga po tem, ko se je v Cayennu zahvalil in poslovil od vseh, ki so mu na dolgi kalvariji kakorkoli pomagali, obzirno in uradno odpremili domov. Tudi sam je ugotovil, da je utrujen. Umrl je deset let kasneje.

Tragična antična zgodba

Obstajajo življenjske zgodbe, mimo katerih ne moremo, ker nas, ne glede na kraj in čas, pritegneta izjemen pogum in prepričljivost njihovih protagonistov, zaradi česar postanejo kos izzivom, pred katere jih je postavila usoda.
»Če ima beseda heroj kakšen pomen, potem bi z njo poimenoval očeta Maufraisa,« je v omenjenem dokumentarcu povedal Pierre Joffroy, eden od dveh francoskih novinarjev, ki sta očeta Maufraisa pospremila na začetku njegove prve triletne iskalne odprave. »Moral je iti do konca. Zanj in za soprogo Marie-Rose, ki ga je ves čas čakala doma, je bila to edina rešitev. Ta lepa in boleča zgodba ima antične razsežnosti,« je izjavil njegov kolega Georges de Caunes.

»Če ne bi skrivnostno izginil, bi Raymond Maufrais brez dvoma postal eden od velikih francoskih raziskovalcev in ugleden pisatelj,« je leta 1997, ob drugi izdaji njegovega dnevnika, »ki ga odlikuje absolutna iskrenost«, v spremni besedi zapisal Patrice Franceschi, častni predsednik francoskega združenja raziskovalcev. In se vprašal, ali ni prav duh avanturizma eden izmed zadnjih prostorov svobode, kjer je mogoče dihati, delovati in misliti po svoje ter s tem preseči dane okvire življenja.