Histerija malih držav

Predsednik Sodišča Evropske unije svetuje Sloveniji, naj ne toži Hrvaške. Koen Lenaerts je minuli teden izrazil dvom o ustreznosti pravne poti, ki jo je izbrala tukajšnja vlada, ko je evropski komisiji napovedala tožbo proti Hrvaški zaradi nespoštovanja arbitražne razsodbe. Prominentni pravni ekspert je ubesedil tisto, kar že dlje zaznavajo slovenski diplomati: možnost tožbe je vznemirila evropske prestolnice, v EU ni običajno, da bi država članica tožila državo članico.

Nerodno je, če premier, vodja diplomacije in predsednik republike tega doslej niso opazili. Še bolj problematično je, da je Lenaerts svoje pomisleke javno izrazil že pred meseci, in to v intervjuju slovenskemu časniku. Hrvaška politika med drugim pozorneje bere tukajšnje medije kot slovenska.

Nekje ob božiču je bil v Sloveniji in na Hrvaškem, njegov obisk v Ljubljani ni vzbudil veliko pozornosti. Sodišče v Luxembourgu je za nas zanimiva institucija: ni samo tista, ki je presojala, ali lahko slovenska država sirskega prosilca za azil Ahmada Shamieha vrne na Hrvaško, pred njo se je znašel tudi primer uveljavljanja arbitražnega spora o meji. In že decembra je Belgijec dal pomenljivo izjavo. Ni rekel tistega, kar smo pričakovali, rekel je, da države članice lahko pred sodišče prenesejo tožbo, vendar morajo to storiti sporazumno. Do potankosti enako kakor zdaj je govoril o zadevah, ki »niso strogo zadeve evropske zakonodaje, čeprav so relevantne za dobro delovanje EU«. Mogoče se je zdelo, da razlaga na splošno, a nanašalo se je na konkretno, na to, da se mora Slovenija pač dogovoriti s Hrvaško.

Slovenija je prezrla, da je na neki točki postala nadležna sogovornica

Koen Lenaerts ve, o čem govori. Od leta 2003 je član sodišča v Luxembourgu, študiral je med drugim na Harvardu, je tudi profesor evropskega prava. In te dni je pojasnil, da zelo dobro pozna kontekst spora. Dogaja se natanko to, kar je napovedal pred štirimi meseci. Tožba je v Evropi preveč nezaželena – nasprotujejo ji države članice in institucije – in za Slovenijo preveč tvegana, da bi lahko šla naprej.

Slovenska politika je v manj kot letu dni razsojeno zadevo, res iudicata, zdramatizirala do vrhunca. Minulo poletje pa je briljirala. Arbitražni tribunal je razglasil sodbo, dobili smo moralno zadoščenje, za spoštovanje mednarodnega prava so se zavzeli evropska komisija in več članic, z Nemčijo vred. Govorica Hrvaške, da »arbitraža ne obstaja«, je zvenela precej smešno. In vendar je v kratkem času ta stran začela nizati napako za napako. Premier Miro Cerar je v odnosu do Andreja Plenkovića ostajal v defenzivi. Blejski strateški forum je Slovenija izrabila za razlago spora o implementaciji arbitražne razsodbe, pri čemer je šla čez rob. Evropsko komisijo je prepričevala, naj se aktivneje vključi v slovensko-hrvaški konflikt, a ni razumela, da mediacija ni implementacija. Ni sprevidela, da Bruselj v političnem smislu ne more in noče zavzeti stališča med Slovenijo in Hrvaško. Podcenila je vpliv evropske ljudske stranke, ki daje varno zavetje Hrvaški.

Slednja ima smisel za realpolitiko, zelo na začetku je dojela, da gre v konfliktu bolj za politiko kakor za pravo, že pred časom se je odločila, kako bo spodkopala slovensko argumentacijo za tožbo. To je lepo razložil dr. Ernest Petrič – »na vsak način hočejo doseči, da bi sodišče v Luxembourgu ugotovilo, da ni pristojno, da pri našem sporu ne gre za evropsko pravo« –, vendar nekoliko pozno. Podobno kot je predsednikov urad šele en mesec po predaji slovenskega pisma komisiji ugotovil, da je vložitev tožbe prelomen trenutek, in posvaril pred naglico.

Slovenija je prezrla, da je na neki točki postala nadležna sogovornica. V evropskih prestolnicah nočejo več odgovarjati na vprašanja o meddržavnem sporu, visoki tuji gostje se hočejo vnaprej zavarovati, da jih ne bi spraševali o tem. Odkar Cerarjeva vlada sili v tožbo, je nervoza držav članic postala še razvidnejša. Vsi so naveličani slovensko-hrvaškega spora, ne glede na mednarodnopravne argumente, ki jih ima Slovenija, v očeh mednarodne javnosti ni bistveno drugačna od Hrvaške.

V nobenem trenutku ni bilo razlogov za histerijo

Lahko tarnamo: o predrznosti hrvaške politike, ki nikoli ne spoštuje nikakršnega dogovora in nobene arbitraže; o krivičnosti Evropske unije, ki hoče ponovno bilateralizirati dokončno rešeno mejno vprašanje; o imanentnem vprašanju evropskega prava, ker bi komisija kot varuhinja pogodb vendar morala prevzeti tožbo in jo peljati pred Sodišče EU. Toda živimo politično stvarnost Evrope nacionalnih držav, v kateri vsak skrbi samo zase; in Slovenije, ki nima spodobnih prijateljev in je z neumnostjo izgubila status močnejše stranke v sporu.

Čeprav implementacija arbitražne razsodbe ni bila izvedljiva ne preteklega julija in ne zdaj, ni bilo v nobenem trenutku razlogov za histerijo. Ta država je imela v rokah vse in treba ni bilo narediti nič. Lahko bi samo potrpežljivo čakala. Razsodba je izvršeno dejstvo, ne more izpuhteti v zrak, četudi spori trajajo in vztrajajo. Toda ozračje kolektivne nervoze je s približevanjem volitev prešlo v politično histerijo in obsedno stanje.

Vprašanje je, zakaj tolikšno količino emocij vlagamo v Hrvaško. Očitno gre za freudovski narcizem malih razlik, ki je psihološko-političen in mu pripadajo vse srednje- in vzhodnoevropske države. Na tem koncu sveta je način artikulacije simbolične moči, s katero se frustracije, paranoja, travme in zgodovinsko nerazčiščene fiksacije o lažni historični veličini lastne identitete prenašajo v sodobno politiko. O tem je pisal István Bibó, pred več kot pol stoletja je povedano poimenoval »beda vzhodnoevropskih malih držav«