Heker, terorist, novinar ali vohun za ljudi

Nekdanji britanski diplomat in aktivist za človekove pravice Craig Murray je na blogu Assange in Court opisal Assangeevo stanje na sodišču v Westminstru 21. oktobra, ko se je prvič po dolgem času pojavil v javnosti, shujšan, v modrem puloverju, vidno zmeden. Ko so ga vprašali po imenu in datumu rojstva, se je nekaj časa trudil, da bi se spomnil, težko je formuliral besede, nikakor ni mogel zbrati misli. Tudi neodvisni strokovnjak za človekove pravice Združenih narodov Nils Melzer je britanske oblasti pozval, naj urgentno spremenijo postopke zasliševanja in nečloveške razmere v zaporu, ker bo sicer Assange v zaporu umrl.

V torek, 5. novembra, se je pred ministrstvom za notranje zadeve v Londonu zbralo na stotine protestnikov na shodu proti izročitvi Assangea ZDA s transparenti Osvobodite Assangea!, Pravica vedeti. »Nekoč so bili možje z bradami, pred njimi je bil nekdo drug, zdaj so to Rusi, kasneje smo lahko vi ali jaz,« je na twitterju objavila britanska reperka M. I. A. nekaj ur pred protestnim shodom, na katerem je nastopila. Skupaj z modno oblikovalko Vivienne Westwood sta nosili posebej izdelani maski s podobo Assangeevega obraza, Julian Assange smo mi vsi. Westwoodova, ki ga je septembra obiskala v zaporu, je rekla, da je bila pretresena in šokirana nad stanjem moža, ki je zaprt v samici samo zato, ker je povedal resnico. Večkrat je poudarila, da če Assangea kmalu ne izpustijo, bo v zaporu umrl. Protestnega shoda sta se med drugimi udeležila tudi avtor kultne serije Monty Python – aktivist John Cleese in Assangeev oče John Shipton, ki že od zadnjih mesecev sinovega bivanja na ekvadorskem veleposlaništvu, sploh pa zdaj, ko je v zaporu, opozarja, da je njegov sin v izjemno slabem zdravstvenem stanju in izpostavljen nehumanemu ravnanju.

Tudi soustanovitelj in član kultne zasedbe Pink Floyd Roger Waters je eden vidnejših britanskih umetnikov, ki je pred prostori britanske vlade organiziral koncert v njegovo podporo in ki mesece opozarja na nečloveško ravnanje z njim. V intervjuju za Russia Today je na vprašanje, ali misli, da bodo Assangea ubili še pred sojenjem v ZDA, odvrnil: »Ubijajo ga že zdaj. Pretresen sem in zgrožen hkrati. To, kar se je dogajalo v sodni dvorani pred dnevi, je bila nočna mora, zaradi katere me je sram, da sem Anglež.«

Sporočilo je jasno, je še dejal Waters. »Julian Assange je postal opozorilo za vse novinarje: če govoriš resnico, ki ogroža strukture moči, te bomo dobili.«

Aretacija 11. aprila letos je bila videti kot načrtno prirejen spektakel, kako razčlovečiti, demonizirati človeka, ki je vse postavil na kocko. Shujšanega, upadlega Assangea, ki je bil vidno v slabem zdravstvenem stanju, so zvlekli z ekvadorskega veleposlaništva, kot bi prijeli najhujšega vojnega zločinca, ne nekoga, ki je vojne zločine razkrival. Uradno je bil aretiran, ker je »kršil pogojni izpust«.

Že vlada Baracka Obama se je ukvarjala z vprašanjem, kako in česa ga obtožiti, da jim ne bi očitali, zakaj potem ne preganjajo in aretirajo tudi novinarjev in urednikov časopisov (New York Times, Washington Post, Guardian, Monde, País, Spiegel ...), ki so objavljali te tajne dokumente. Spomnimo se, kako je med predsedniško kampanjo Donald Trump izjavljal, da ljubi Wikileaks, sploh zaradi depeš, ki so se dotikale demokratov in Hillary Clinton, zdaj je spremenil retoriko: Assange je državni sovražnik številka 1.

Najbrž je res, kot je v Mladini zapisal Marcel Štefančič Jr.: »Julian Assange je vse te odprte, demokratične, kultivirane, svobodne družbe prisilil, da so pokazale svojo mračno, represivno, totalitarno, antidemokratično resnico.«

Rodil se je 3. julija 1971 v Townsvillu (Queensland) kot Julian Paul Hawkins, materi, vizualni umetnici Christine Ann Hawkins. Z njegovim očetom Johnom Shiptonom, protivojnim aktivistom, sta se ločila še pred Assangeevim rojstvom. Mati se je, ko je imel sin eno leto, poročila z igralcem Brettom Assangeem, zato je sam pozneje prevzel očimov priimek Assange. Imel je nomadsko otroštvo, zaradi materinih različnih razmerij in služb je do konca najstniških let živel v vsaj tridesetih avstralskih mestih; študiral je matematiko, fiziko in računalništvo na univerzah v Queenslandu in Viktoriji, a ni diplomiral. Pri šestnajstih letih je ustanovil skupino International Subversives, s katero naj bi izvedel hekerske vdore v Pentagon, Naso, ameriško mornarico, avstralsko komisijo za telekomunikacije ter v podjetja, kot so Citibank, Motorola, Panasonic in Xerox, tudi strežnike nekaterih univerz. Leta 1991 so ga zalotili med hekanjem v melbournsko centralo kanadske telekomunikacijske družbe Nortel. Obtožen je bil za 31 prekrškov, a jo je odnesel le z globo 2100 avstralskih dolarjev. Še kot najstnik se je poročil s Tereso, z njo dobil sina Daniela (ki je zdaj računalnikar), za katerega je vzorno skrbel tudi po ločitvi; od takrat dalje so njegovi lasje posiveli.

Leta 2006, ko je bil še na Univerzi v Melbournu, je skupaj s še nekaterimi aktivisti, programerji in raziskovalnimi novinarji ustanovil Wikileaks, neprofitno mednarodno organizacijo, ki je na spletu začela objavljati zaupne dokumente in novice, pridobljene iz anonimnih virov. Globalno pozornost je pritegnila leta 2010, ko je objavila vrsto informacij, ki jih je posredoval ameriški vojak in analitik obveščevalnih podatkov v Iraku, takrat Bradley Manning (zdaj Chelsea Manning). Govorimo o 750.000 dokumentih, med katerimi so bili tajni vojaški dokumenti, prepisi pogovorov, videoposnetki ter zaupni dokumenti ameriškega zunanjega ministrstva in diplomatske depeše. Najbolj je odmeval posnetek Kolateralni umor, v katerem ameriški vojaški helikopter apache, kot da gre za računalniško igrico, pobija iraške civiliste v Bagdadu.

Dokumente in videoposnetke iz Iraka in Afganistana, med katerimi so bili dokazi o vojnih zločinih nad civilisti, ter diplomatske depeše so povzemali vsi svetovni mediji. Julian Assange je za nekatere postal sovražnik vlad, terorist, za druge borec za resnico. Chelsea Manning je bila zaradi izdajanja tajnih informacij na vojaškem sodišču še istega leta obsojena na 35 let ječe, dokler je januarja 2017, tik pred iztekom svojega mandata, ni pomilostil predsednik ZDA Barack Obama.

Junija 2012 je dobil politični azil na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, nedaleč stran od blagovnice Harrods, da bi se izognil izročitvi Švedski zaradi spolne zlorabe. Azil je odobril tedanji predsednik Ekvadorja Rafael Correa, zdajšnji predsednik  Lenín Moreno je azil, ker naj bi Assange prekršil dogovor o »nevmešavanju v notranje zadeve drugih držav«, izklopili so mu elektriko, odrekli zdravstveno oskrbo. Prav tako naj bi bilo njegovo vedenje agresivno. Seveda ni povedal, da je 
Wikileaks objavil dokumente, ki zgovorno pričajo o njegovi in bratovi koruptivnosti, odvzel azil in ekvadorsko državljanstvo, kot je na teh straneh pisala Milena Šmit, nekdanja veleposlanica RS v Braziliji, Boliviji, Ekvadorju, Kolumbiji in Venezueli: Še prej se je na skrivnem sestanku z vodjo Trumpove predsedniške kampanje Monfortom pogodil, da bo v zameno za »Assangeovo glavo« za svojo državo dobil finančno podporo, a da bo ob tem »pozabil« na vse opustošenje, ki ga je v ekvadorski Amazoniji naredila ameriška naftna multinacionalka Texaco-Chevron-ExxonMobil in bo za nameček privolil še v ameriški načrt »osamitve Venezuele«.


Spomnim se intervjuja, ki ga je v prostorih ekvadorskega veleposlaništva imela z njim kolegica novinarka Jela Krečič, in to leta 2013, ko še ni bil tako bolan – in še ni bil videti tako resigniran – in ko je imel še možnost obiskov in zdravstvene oskrbe: »Med sojenjem Manningu je okrožni tožilec o Wikileaksu rekel, da smo 'obveščevalna agencija za ljudi', kar sem sprejel kot kompliment. Sam sem isto frazo uporabil pred leti, ko sem poskušal opisati Wikileaks. To smo mi: vohuni za ljudi. Če imajo države obveščevalne službe, ki vohunijo za nami in nas nadzirajo, zakaj ne bi potem ljudje prav tako imeli svojih kontraobveščevalcev?«

Njegov zadnji javni dopis v začetku novembra letos naj bi bil na roko napisano sporočilo njegovi podpornici v Franciji: »Draga Anne-Marie, sprašuješ, kaj lahko narediš za mojo svobodo? Uporabi svoje strateške veščine, prijatelje, vse vire in združenja. Če si medicinska sestra, zberi vse sestre, formiraj sestre v sindikatu in tako dalje. JPA. /Julian Paul Assange/«. Nekaj medijev je objavilo novico, da Assange poziva delavski razred in sindikate, a v resnici se ni zgodilo nič. Britanska zveza novinarjev (NUJ) se je odzvala mlačno, prav tako delavski sindikati, niso se odzvali avstralski sindikati, nobene konkretne akcije v njegovo obrambo. Razen koncertov omenjenih britanskih umetnikov in protestnih shodov.

Assange gotovo ni mogel objaviti tajnih dokumentov brez botrov, a zdaj je ostal sam. Njegov oče kot stari Priam v Iliadi, ki prosi za dostojen pokop svojega sina, hodi od vrat do vrat in poziva – enkrat avstralsko zunanje ministrstvo, drugič britansko vlado –, naj zaščitijo sina, ki umira pred očmi svetovne javnosti.

Jani Novak je v imenu skupine Laibach za Sobotno prilogo pred časom dejal, da je Assange Jezus Kristus našega časa. Takrat se nam je ta izjava zdela rahlo dramatična in pretirana, zdaj je vizionarska. Na našo veliko žalost zdaj opazujemo kalvarijo mučenja, diskreditiranja, demoniziranja, križanja, če hočete. Assange pred očmi svetovne javnosti vidno hira, mi pa molčimo, malo gledamo vstran, si umivamo roke, očitamo mu razkrivanje osebnih podatkov, ki je spravljalo v nevarnost civiliste, vehemenco, egotrip, neugodno obnašanje, domnevno kolaboriranje z Rusijo. Je res Assangeeva težava v tem, da ni bil »preveč simpatičen«, da je bil naporen urednik, da je po redakciji hodil z neprebojnim jopičem in da je verjetno trpel za kakšno obliko megalomanije in egotripa? In, ja, da v želji po senzacionalističnih odkritjih ni pomislil na nemočne? Očitno ni pomislil niti nase.


Julian Assange v intervjuju za Delo z Jelo Krečič 2013: »Vedno znova sem imel privilegij in čast, da sem bil lahko priča čudežu rojstva etičnega subjekta. Človek, ki je bil dolga leta le kolesce v neki državni mašineriji, kjer je apatično opravljal svoje delo, se nenadoma odloči, da ima tega dovolj – dvigne se nad svoj oportunistični vsakdan in prestopi v neko drugo sfero bivanja. Dokler so takšni ljudje med nami, obstaja upanje za vse nas.