Farmacevtski milijoni v žepe zdravnikov? Kriv sem! Ali res?

Zlatko Fras, 56 let. Zdravnik že skoraj 30 let, po šestletnem študiju medicine in pripravništvu sprva mladi raziskovalec na takratni Interni kliniki Trnovo; specialist interne medicine od leta 1998, kardiologije in vaskularne medicine, ki je pred tem kot samostojne specializacije nismo imeli, pa od 2011. Nekdaj vodja ambulantne dejavnosti na Kliničnem oddelku za žilne bolezni, zadnjih enajst let strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana. V obdobju 2006–2011 predsednik Evropske zveze zdravnikov specialistov (UEMS). Učitelj interne medicine za področje srca in obtočil na Medicinski fakulteti v Ljubljani ter predsednik Združenja kardiologov Slovenije. Še vedno delam neposredno z bolniki, kar mi je v veliko zadovoljstvo in veselje.

V preteklem tednu smo bili v Sloveniji, v rubriki Dejstva na Pop TV in spletnem portalu 24ur.com, na prav istoveten način kot že pred nekaj leti na nacionalki, ponovno priča praktično javnemu linču nekaterih uglednih slovenskih medicinskih strokovnjakov. Njihovo strokovno delovanje na področjih izobraževanja in strokovnega svetovanja se z nanašalnimi interpretacijami ter očitnim pretiravanjem prikazuje v smislu neposrednega namigovanja na kriminalizacijo sodelovanja med medicinsko stroko in farmacevtsko industrijo. In četudi bi bilo morebiti res udobneje (tudi varneje?) po svetopisemskem zgledu in očitno stoično pripraviti še drugo lice, sem se na pobudo kolegov odločil, da svoje poglede in stališča posredujem v pisni obliki tudi javnosti. Tudi zato, ker sem prepričan, da je potrebno na tem področju dejansko, a v celoti korektno in v dobro bolnikov in stroke, spoštovati najvišje standarde transparentnosti,

Omenjanje mojega imena in portreta v prispevkih rubrike Dejstva se sicer nanaša v glavnem na moje predsedovanje Združenju kardiologov Slovenije (o tem več v nadaljevanju), se pa v besedilih namiguje na nesprejemljivost sodelovanja (četudi preglednega!) farmacevtske industrije in medicinskih strokovnjakov, ki so javni uslužbenci. Trdim in lahko dokažem, da v danih razmerah brez tovrstnega sodelovanja ne bi bilo mogoče niti približno zagotavljati potrebne ravni vrhunske strokovnosti naših zdravnikov, zato bom vsaj v kratkem predstavil tudi dejstva v zvezi z zagotavljanjem sredstev za izobraževanje zaposlenih na kliniki, ki jo vodim v UKCL.

Interna klinika UKC Ljubljana (IK UKCL) obsega 13 strokovnih enot – 10 kliničnih oddelkov (endokrinologija, diabetes in bolezni presnove, gastroenterologija, hematologija, hipertenzija, intenzivna interna medicina, kardiologija, nefrologija, pljučne bolezni in alergije, revmatologija in žilna medicina), dva centra (za geriatrično medicino in klinično toksikologijo in farmakologijo) ter Internistično prvo pomoč. Njena vizija je ostati in se razvijati kot vrhunska sodobna zdravstvena institucija, ki bo po ponudbi in strokovnem znanju na vseh področjih interne medicine enakovredna podobnim ustanovam v razvitem svetu, sposobna integralne oskrbe internističnega bolnika, po drugi strani pa seveda kar najbolj kakovostne obravnave bolnikov, prizadetih zaradi bolezni, ki sodijo v okvire katere izmed njenih ožjih specialnih vej.

Ob koncu leta 2018 je bilo na IK UKCL 1422 zaposlenih, od tega 189 zdravnikov specialistov, 89 specializantov in 802 medicinski sestri. Obravnavali smo več kot 20.000 hospitaliziranih bolnikov in opravili okoli 135.000 ambulantnih obravnav. Prav zaradi vrhunsko usposobljenih in poklicu predanih zaposlenih je klinika po splošno znanih merilih v zadnjem desetletju strokovno rasla, kljub temu da smo bili lahko v tem obdobju priča globalni in lokalni gospodarski krizi in silovitim rezom na vseh področjih javnih služb. In sedaj k bistvu. Nenehno strokovno izobraževanje je ne le ena od temeljnih etičnih dolžnosti vsakega zdravnika, za obnavljanje licence za delo ga kot »conditio sine qua non« prepoznava tudi slovenska zakonodaja. Ob tem so za vse zaposlene na IK UKCL namenska sredstva za izobraževanje UKCL v letu 2018 znašala 122.000 evrov, porabili pa smo jih prek 900.000. Edino logično je torej, da je znaten del tega zneska potrebno pokriti z donacijami, ki jih pridobimo na podlagi prošenj, za katerimi stojimo pretežno predstojniki oddelkov in klinik. Donatorjem smo za pomoč iskreno hvaležni, saj bi lahko sicer za skokovitim in nenehnim razvojem stroke v svetu brez dvoma hitro zaostali. In še. Tudi osebno sem ponosen ob vsaki novici, da so koga izmed naših strokovnjakov prepoznali kot vrednega vabljenega predavatelja na mednarodnih strokovnih srečanjih v tujini, saj je prav to prvenstven dokaz, da delamo zelo dobro, da so naši rezultati vidni tudi širše. Sem zaradi vsega tega res tudi že kriv?

Združenje kardiologov Slovenije je neprofitna stanovska organizacija, ki je registrirana in deluje kot društvo. Je nacionalno reprezentativno združenje s 30-letno tradicijo, ki je od leta 1993 tudi polnopravni član Evropskega kardiološkega združenja. Šteje 165 prostovoljnih članov. Ima svoj uradni sedež (ni registrirano na zasebnem naslovu!) ter lastne prostore, v katerih deluje profesionalno tajništvo in potekajo sestanki. Njegova razvejena dejavnost je organizirana v delovnih skupinah, ki delujejo po ožjih strokovnih področjih kardiologije in tudi same upravljajo s finančnimi sredstvi, ki jih v imenu združenja pridobimo za usmerjene projekte. Združenje vodi 12-članski upravni odbor, vseskozi pa je aktiven tudi nadzorni odbor, sestavljen iz uglednih seniornih članov slovenske kardiološke stroke. Skupna ocena članstva, ki delo vrednoti na rednih letnih občnih zborih v zadnjih letih, je, da le-to deluje dobro in učinkovito, skladno s statutom in v korist slovenskih kardioloških bolnikov.

Dejavnost združenja v letu 2018 je bila zelo raznolika. Organizirali smo skupno 21 strokovnih srečanj različnega obsega, ki se jih je udeležilo skupno prek 3000 slušateljev, izdali smo 10 publikacij, v skupni nakladi prek 4000 izvodov, eno med njimi namenjeno tudi neposredno srčnim bolnikom. Poleg vsakoletnega osrednjega nacionalnega srečanja Sodobna kardiologija so kolegi v okviru delovnih skupin združenja organizirali še dve nacionalni šoli ehokardiografije, tradicionalno srečanje Akutna kardiologija v Sloveniji ter več usmerjenih tematskih strokovnih srečanj. Na podlagi natečaja za najboljše znanstvene prispevke smo desetim mladim kardiologom zagotovili udeležbo na evropskem kardiološkem kongresu. Organizirali smo regijsko srečanje kardiologov Alpe-Adria, centralno evropsko srečanje intervencijskih kardiologov, mednarodno (evropsko) šolo za srčno magnetno resonanco, kot največjo čast pa dojeli soorganizacijo evropskega kongresa za preventivno kardiologijo (EuroPrevent) (z udeleženci iz več kot 30 držav). Bralce pričujočega prispevka lahko usmerim na pregleden prikaz dejavnosti na spletni strani združenja: www.sicardio.org.

Združenje od države oz. iz javnih sredstev v letu 2018 ni neposredno prejelo niti centa, kar jasno ilustrira, česa vsega od sodobnega znanja kardiovaskularne medicine za naše zdravnike in naše prepoznavnosti v svetu ne bi bilo brez pomoči donatorjev in sponzorjev (farmacevtska industrija nam je zagotovila skupno okoli 200.000 evrov). To sodelovanje poteka v celoti v skladu z uveljavljenimi domačimi in mednarodnimi (univerzalnimi) etičnimi načeli in kodeksi. Obseg in vsebino dejavnosti smo sicer v obliki kopije poročila z občnega zbora 2018 posredovali tudi kot prilogo odgovoru novinarki Pop TV, ki pa je iz njega povzela le tisto, kar ji ni pokvarilo konteksta namigovanj na potencialno sporne prakse predsednika združenja. Narejenega je bilo ogromno, za kar sem vsem sodelavcem in članom združenja iskreno hvaležen. In če sem zaradi dejstva, da vodim tako motivirano, delovno in učinkovito poklicno strokovno združenje, za vse to tudi osebno »kriv«, sem na to lahko le ponosen.

A naj se vrnem na začetek. Zdravnik, učitelj in predstojnik sem 24 ur na dan, 365 dni v letu. To ni le poklic, to je pravzaprav lifestyle. Pa čeprav nas v tej državi želi marsikdo tudi v zdravniškem poklicu administrativno ukalupljati v okvire mezdnega, osemurnega delovnika javnega delavca za tekočim trakom. Zase vem, da v mojem primeru to ne more delovati, saj bi v zapovedanem (registriranem) delovnem času žal nikakor ne mogel niti približno opraviti vsega, kar si zastavljam za želen rezultat in cilje. Saj ni, da bi se pritoževal – navsezadnje sem si tako pot izbral sam. Koliko in zakaj je in na ta račun morebiti še trpi življenje mojih bližnjih, vedo le oni. In zgolj to je lahko moja krivda. Saj sicer v vsem svojem delu po najboljši vesti spoštujem in v celoti sledim določilom etičnega kodeksa. Tudi zato ne morem privoliti oz. dovoliti namigovanj na koruptivnost, s katerimi se posredno omalovažuje vsa moja večdesetletna popolna predanost zdravniškemu poklicu.