Evropska komisija ne verjame v EU

Ljudje izgubljajo zaupanje v predstavniško demokracijo zato, ker imajo vse manj volje in časa poglabljati se v družbene razmere, še bolj pa zato, ker je v vse bolj bogatem svetu večina vse bolj revna. Zato rešitev vidijo v močnih voditeljih, polbožjih odrešiteljih, ki ne potrebujejo nasvetov in vse vodijo sami, predvsem pa se zaklinjajo, da postavljajo svoje narode na prvo mesto, pa če se podre svet.

Populizem, ki poslej postaja znamenje časa, je Umberto Eco temeljito obdelal v zdaj že davnih časih, ko še ni bilo facebooka, selfijev in tviterja in je v Italiji vladal Silvio Berlusconi. Eco je tiste čase ocenil zelo neprizanesljivo: »Na podzemni železnici v Tokiu imajo ljudje v rokah knjige in berejo, v Italiji ne bere nihče.« Potem je prišel tviter in z njim kratka sporočila o tem, da so lahko stvari tega sveta samo bele ali črne, politiki pa nam od Trumpove zmage naprej s tviti nenehno pošiljajo zlasti eno, prastaro sporočilo; kdor ni z nami, je proti nam. V nasprotju z demokracijo populizem pač nujno potrebuje sovražnika. Ni čudno, da med temi novimi politiki Berlusconi danes deluje kot izpričan demokrat in velik zagovornik EU. Kjer sta bila nekoč nacizem in fašizem, se danes krepi populizem, kjer je bil komunizem, pa tudi. Ciniki v Italiji pravijo, da populizem ni fašizem, ker če bi bil, bi vlaki vozili po voznem redu … In bi enako lahko rekli, da populizem ni komunizem, ker če bi bil, ljudje ne bi čakali dve leti na operacijo.


 

Kaj pa slabo vodenje?

Prihodnje leto bodo volitve v evropski parlament in takrat se populistične evropske stranke, ali bolje, politične sile, ki si namesto bolj povezane EU želijo obnovitve polne suverenosti držav, nadejajo zmage. Dobra plat teh razmer je živahna razprava o prihodnosti EU, v kateri se krešejo mnenja, ki so mnogo bolj vsebinska in daljša, kot se jih lahko stisne na tviter. Oni dan je na Bledu na enem od omizij strateškega foruma potekala takšna razprava in slišati je bilo marsikaj, a marsikaj ni vse. Omizje devetih bistrih glav, ki je za težave EU krivilo populizem, migrante in brexit, je iz poslušalstva dobilo preprosto vprašanje: »Kaj pa, če problem ni EU, ampak so problem evropski politiki in slabo vodenje?« Odgovora ni bilo. Nihče se ne mara izpostaviti pred zamerljivo evropsko birokracijo, ki izloča tiste, ki mislijo s svojo glavo, in izbere tiste, ki ubogajo. Preprosto vprašanje je s tem izpadlo kot retorično, kot potrditev, da je vodenje pač res največji problem EU. V poplavi besed o pomenu spoštovanja temeljnih vrednot in etičnih načel imamo na vrhu evropske komisije človeka, ki je bil zaradi spleta škandalov sporen za domačo politiko, za vodenje EU pa je bil dober. Zakaj že? Seveda ne zato, ker je bil Jean-Claude Juncker najboljša izbira, to se pri kadrovanju v EU ne zgodi skoraj nikoli, ampak zato, ker je bil najbolj sprejemljiv. Podobno velja za komisarska in druga ključna vodilna mesta, zato EU ne vodijo najboljši, ampak najbolj sprejemljivi. Točno tako, kot pravi pregovor; kdor izbira, izbirek dobi. Sedanje razmere v EU so temu primerne, po zaslugi Junckerja pa ni ogroženo samo spoštovanje temeljnih pravnih načel, ampak se evropska komisija de facto vzpostavlja kot nasprotnica EU.
 

EU, to sem jaz

Kako delujejo ljudje, ki nimajo moralne trdnosti in samozavesti, hrbtenico pa jim podpirajo tisti, ki so jih na funkcijo postavili, se je izkazalo te dni, ko smo v nemškem časopisu končno izvedeli, da je bilo res, da je pravna služba evropske komisije pripravila strokovno mnenje, ki je pritrjevalo stališčem Slovenije v tožbi zoper Hrvaško. Možakar strokovnega mnenja sploh ni dal v obravnavo komisarjem, ampak je mnenje ročno zabrisal v koš in sam odločil, da je politika pomembnejša od stroke. Juncker si je v brk zabrundal, »EU, to sem jaz«, in pohodil načela, za spoštovanje katerih je plačan. Če niti sam Bruselj ne verjame več v EU in njene pravne temelje, kako naj v EU verjamejo države in njihovi državljani? Danes se lahko z grozo vprašamo; če Junckerjevi komisarji niso odločali na podlagi strokovnega mnenja lastne pravne službe, na podlagi česa so potemtakem odločali? Mar na podlagi horoskopa in dnevne vremenske napovedi? Zdaj je jasno, da so upogljivi komisarji slepo verjeli politični presoji svojega šefa. S tem so se moralno in politično izenačili s tistim najbolj zagretim funkcionarjem iz časov komunizma, ki se je izkazal z znamenitim stavkom: »Gradiva sicer nisem prebral, a se z njim v celoti strinjam.«

Za temeljitejšo javno razpravo pred prihodnjimi evropskimi volitvami postaja pomembna tudi vse večja zmešnjava okrog brexita, ki jo je dodatno obogatil londonski župan Sadiq Khan s predlogom, da bi se pripravil nov referendum, ki bi Veliko Britanijo vrnil v EU. Predlog ima težo, ker so raziskave pokazale, da je doslej kar 2,6 milijona volivcev spremenilo mnenje. Razlogi za spremembo mnenja so pri ljudeh različni, obstajajo pa tudi objektivni in merljivi argumenti. Prvi je že ta, da je britanski funt medtem izgubil več kot petino vrednosti, kar ljudje krepko občutijo. Drugi razlog so podjetniki, ki so glasno svarili, da bo izstop iz EU škodoval poslom. Ker poslovneži niso bili uslišani, britansko gospodarstvo beleži občutno nižje rasti od EU, posli pa se premeščajo na varno, tako proizvodni kot tudi finančni. A daleč najbolj zgovorna je primerjava z Irsko, ki še posebej Angležem požene kri po žilah. Medtem ko Velika Britanija po izglasovanju brexita gospodarsko nazaduje, sosednja Irska dosega rekordne stopnje gospodarske rasti in s svojim članstvom v EU in z evrom dokazuje nekaj, kar bi lahko bilo jasno vsakomur; EU ni ne dobra ne slaba, ampak je tisto, kar iz nje sami naredimo. Irci svoje članstvo izkoriščajo maksimalno in imajo politike, ki to znajo in zmorejo. Še pred četrt stoletja so bili Irci med revnejšimi evropskimi narodi, danes pa so z 69 tisoč evri BDP na prebivalca za več kot polovico bogatejši od svojih nekdanjih gospodarjev Angležev. Irci so postali četrti najbogatejši prebivalci Evrope in zaostajajo samo še za nedosegljivim Luksemburgom ter Švico in Norveško. Zato mladi iskalci služb iz članic EU ne bežijo več v Nemčijo, ampak na Irsko, daleč najbolj pa mladi iz sosednje Hrvaške. In ravno Hrvaška medtem postaja zgled neuspeha v EU in je doslej edina članica, ki je v petih letih po vstopu nazadovala. V EU je vstopila kot tretja najrevnejša članica EU, pred Romunijo in Bolgarijo, a jo je lani prehitela hitro rastoča Romunija. Za Hrvaško zaostaja samo še Bolgarija, kar je še en dokaz, da je EU zgolj okvir s platnom, na katerega narodi rišejo predvsem sami.
 

Pravna država ni izbira

Ko je v Ameriki zmagal Trump, v sosednji Italiji pa stranki Liga in Gibanje 5 zvezd, je bilo to jasno sporočilo volivcev, da si želijo, da jih nekdo v resnici zastopa in ureja njihove razmere. Zgolj jamranje in svarila starih politik, da oblast prevzemajo nevarni populisti, niso pomagala doslej in ne bodo pomagala odslej. Treba se bo vrniti k ljudem in hkrati ohraniti temelje predstavniške demokracije in pravne države. »Pravna država pomeni, da pravni red in pravičnost temeljita na neodvisnem sodstvu. Nespoštovanje sodb evropskega sodišča ali drugih sodišč pomeni odvzeti ljudem njihove temeljne pravice. Pravna država ni izbira, je nuja.« Avtor? Jean-Claude Juncker.