EU ustvarjena zgolj za normalne razmere?

Pandemija je z zdravstveno in gospodarsko brutalnostjo prekrila širok spekter že dlje časa opaznih okoljskih, podnebnih, ekonomskih, finančnih in socialnih problemov, ki sestavljajo ogrodje globalne in evropske družbe tveganja 21. stoletja. A tako na koronsko kot na podnebno krizo smo kot civilizacija očitno strateško nepripravljeni. V svetu, kjer kratkoročni finančni učinki povozijo dolgoročne učinke varnosti in stabilnosti, bomo vedno daleč od pripravljenosti.

Pandemija novega koronavirusa je človeški vrsti znova posredovala kar nekaj temeljnih širših sporočil. Prvič, stalno širjenje življenjskega prostora ter rast števila in obsega dejavnosti človeške vrste z visoko prebivalstveno gostoto ne povzročata le ekosistemskih in podnebnih neskladij. Zaradi vse bolj tesnega stika z drugimi zemeljskimi vrstami povzročajo tudi skrajno zdravstveno tvegano povečanje virusnih, bakterijskih in drugih prenosov v obeh smereh.

Drugič, širjenje polj in povečanje intenzivnosti globalizacijskih procesov povečuje neravnovesje z lokalizacijskimi (regionalizacijskimi) procesi. Nizke stopnje državne samooskrbe (samozadostnosti) pri vodi, hrani, energiji in osnovnih potrebščinah (zdravstvena zaščitna oprema) ter vseobsegajoča globalnost ključnih nabavnih verig zlasti v kriznih razmerah ogrožajo globalno in človekovo varnost.

Tretjič, zdajšnji mehanizmi globalne, nacionalne in človeške varnosti niso učinkoviti za soočenja z izzivi 21. stoletja, ko je treba hkrati zagotavljati ekosistemsko, podnebno, prehransko, energetsko, vodno, ekonomsko in socialno varnost na globalni, državni, lokalni in osebni ravni.

Četrtič, pandemija je »vroče« bakteriološko gojišče tudi za dodaten izbruh in krepitev nacionalnih populizmov in za potekajočo globinsko erozijo demokratičnih, socialnih in okoljskih standardov ter nespoštovanje temeljnih človekovih pravic. Z okrepljenim kultom avtoritarnih voditeljev se lahko »pandemično« nujna in nadzorovana socialna distanca nevarno prenese tudi v postvirusno obdobje.



Petič, odzivi na pandemijo so z grobimi primeri državnega in velekapitalskega egoizma (zaplembe zaščitne opreme drugih držav, nespodobne »trumpovske« ponudbe zakupov še neizdelanega cepiva, eksponentno povečevanje cen zaščitne opreme, celo neuporabne) spet pokazali na temeljno »pomanjkljivost« paradigme tržno brezpogojno tekmovalne civilizacije: odsotnost globalne solidarnosti in elementarnega človeškega sočutja, odsotnost globalnih sistemskih mehanizmov za skupnostno akcijsko sodelovanje in za konkretno reševanje v planetarno kriznih razmerah.

Kdo so resnični gospodarji sveta

Pretehtan razmislek, ki glede na ranljivost globalnega sveta in človeške vrste naj ne bi več bil deležen v najboljšem primeru zgolj prizanesljivega (po)smeha: kdaj bodo dozorele razmere za globalno upravljanje, za svetovno vlado? In kdaj za vraga bo dovolj dokazov, da človeška vrsta zaradi lastnega preživetja, zaradi naših otrok in vnukov, potrebuje ekološko-družbeni preobrat?

Pandemija novega koronavirusa je tokrat na najbolj eksistenčnem polju življenja in smrti nazorno ter boleče pokazala na temeljno nečlovečnost vsesplošnega nadevanja tržnih uzd. Kot je nedavno zapisal Andrej Rant: »Trgi niso ustvarjeni za podporo tveganj, v katera je družbo pahnila pandemija.«



Kdo so resnični gospodarji in ključni nosilci moči sodobnega kapitalističnega sveta, se je v vsej razsežnosti pokazalo ob vsesplošnemu pomanjkanju zdravstvene opreme. V preživetvenem prerivanju držav so celo zaplembe zaščitne opreme, namenjene drugim državam, in »kraje« s proizvodnih linij opreme postale dejanja nacionalnega poguma.

Prednostni dostop in hitri nakup kitajske zaščitne zdravstvene opreme so na začetku krize lahko zagotovili zlasti tisti, ki so tako ali drugače poznali najbolj bogate kitajske poslovneže, ne pa denimo predsedniki vlad. Brez te »nesistemske« pomoči bi bilo tudi naše zdravstveno osebje prisiljeno izbirati med najbolj ogroženimi pacienti, kdo bo imel prednost pri respiratorjih, torej kdo bo ozdravel in kdo umrl ...

EU v pandemičnem šoku in krču

Ekonomist Jože P. Damijan je upravičeno zapisal: »Kljub vsej pompoznosti skupnih evropskih institucij, ki so se nadgrajevale dolgih 60 let, je v času krize vsaka država prepuščena sama sebi.« V najbolj kritičnem začetnem obdobju pandemije EU kot skupnost in tudi njene članice (s Slovenijo vred) kljub rotečim prošnjam Italije, kasneje pa še Španije, niso nemudoma in konkretno priskočile na pomoč. Če kdaj, je bila takrat potrebna takojšnja evropska in meddržavna, medsosedska solidarnost, ki bi lahko rešila tisoče življenj. Akcijsko nema je bila na začetku epidemije dolga vrsta evropskih političark in politikov, med drugimi predsednica evropske komisije pa tudi evropski komisar – za krizno upravljanje ... Res je sicer, da so se kasneje (z nedopustno časovno zamudo) le zganili nekateri okoreli mehanizmi evropske pomoči, a se zdaj zaradi ponovne notranje polarizacije med severnimi in južnimi članicami razhajajo glede temeljne narave skupnih dolžniških instrumentov na ravni celotne EU.

Očitno lahko EU nekako še deluje le v »normalnih« razmerah, a nima odpornih sistemov za krizne razmere. Njena nesposobnost kriznega upravljanja se s sedanjo krizo žal ni pokazala prvič. Tudi na finančno krizo leta 2008 je reagirala prepozno in sistemsko popolnoma napačno, s »socialistično« vsesplošno davkoplačevalsko sanacijo bank in kapitalističnim, pravzaprav razredno zasnovanim zategovanjem pasu socialno ogroženih in srednjega sloja ter pospešeno privatizacijo zdravstvenih sistemov v tistih državah, ki so želele priti do posojil.



Namesto povečanja števila postelj v bolnišnicah je trda varčevalna politika glede javnih storitev njihovo število še zmanjšala, krepko porezala izdatke za javno zdravstvo, a – rešila tuje banke … EU po mnenju Ane Podvršič že od začetkov deluje v prid krepitve svoboščin kapitala, solidarnost pa po njeni sodbi obstaja le med centri kapitala, kapital pa se plemeniti, če so ljudje med seboj v vse večji konkurenci in vse manj solidarni drug do drugega.

Pandemija je pokazala, da so za njeno obvladovanje eksistenčno pomembni in ključni dovolj robustno in kakovostno javno zdravstvo ter predano zdravstveno osebje, učinkovito delovanje drugih podpornih služb in organizacij ter občudovanja vredni prostovoljci civilne družbe. Upam, da bodo smrtonosne sirene pandemije končno le preglasile in ustavile neoliberalne politične in druge zahteve po zmanjševanju »potratnega« in »neučinkovitega« javnega zdravstva ter s tem povezane »neizogibnosti« obsežne privatizacije zdravstva, ki bo dostopno le za dovolj premožne. Zato se bo moral delež sredstev za javno zdravstvo v državnih proračunih članic EU povečati, tudi zaradi nujnosti dolgoročnega zagotavljanja ustreznih blagovnih rezerv za prihodnje pandemične in podobne šoke ter zlasti zaradi staranja prebivalstva.

Med razpadom in globinsko prenovo

Pandemija je znova več kot nazorno pokazala, da sedanje podstati in gradniki, sedanji način delovanja in upravljanja EU nimajo prihodnosti. Kot zelo pomenljivo in resno opozorilo izgubljanja zaupanja evropskih državljanov v EU pričajo rezultati javnega mnenja pred koronsko krizo in med njo v Italiji, ustanovni in evropski ideji zelo privrženi članici EU. Novembra 2019 je še 71 odstotkov prebivalcev podpiralo članstvo v EU, aprila 2020 pa le še 51 odstotkov.

Evropa kot prednostno kapitalsko interesna, socialno pretežno naglušna in neenakopravna zveza držav članic, ki jo razjedajo še nacionalni populizmi, nima konkretnih mehanizmov za udejanjanje sistemske solidarnosti in zlatega pravila kot temeljnega skupnega združevalnega etičnega kompasa, zato po mojem mnenju drvi k razpadu.



Tudi glede na sporočilne note pandemije bi morala EU, in s tem tudi Slovenija kot njena članica, za globinsko ekosistemsko in družbeno prenovo postaviti v ospredje naslednje:

Prvič, sprejetje strateške odločitve na evropski ravni, da bo izjemno zahtevno gospodarsko postvirusno okrevanje okrepilo, ne pa zmanjšalo trajnostnost in sonaravnost podnebno-okoljskih razvojnih strategij, saj je pospešena ekološka modernizacija gospodarstva, energetike in vseh dejavnosti temeljna trajnostna razvojna priložnost EU. Zeleni razvojno-podnebni načrt EU se torej v krču razmer ob pandemiji v nobenem primeru ne sme zožiti na razvojni načrt EU.

Drugič, EU in njene članice se morajo pred globalizacijskimi zdravstvenimi, okoljskimi, podnebnimi in drugimi šoki zaščititi z okrepljeno, varno stopnjo samooskrbe s hrano, energijo ter evropsko proizvodnjo življenjsko nujnih izdelkov in potrebščin, seveda z evropsko proizvodnjo zdravstvene zaščitne opreme vred. Doseženi evropski tehnološki razvoj, digitalizacija in robotizacija proizvodnje omogočajo delno vrnitev industrije v Evropo, kar prinaša tudi z okoljskega vidika pozitivno krajšanje nabavnih verig. Praviloma tudi okoljsko pozitivne izkušnje dela od doma (zmanjšanje prometnih pritiskov) je treba vgraditi v trajnejše postvirusno ravnanje.

Tretjič, zaradi robotizacije in digitalizacije dela je skrajšanje delovnega časa ter s tem povezana delitev dela realna možnost za zagotavljanje višje stopnje ustvarjalne zaposlenosti. Tudi povečanje regionalnih produktivnih zelenih industrijskih, energetskih, kmetijskih in drugih delovnih mest (v zdravstvu, pri oskrbi starejših itd.) omogoča približevanje modelu polne zaposlenosti, ki je po mojem mnenju temeljni socialni mehanizem varnosti. V kriznih razmerah pandemije pa je ključno, da se ohranijo podjetja in delovna mesta, saj brez dodane vrednosti iz gospodarstva ni možno uspešno delovanje javnih storitev, socialnih politik.

Četrtič, kljub številnim zdrsom je glede na doseženo ekonomsko, tehnološko in blaginjsko stopnjo EU med vsemi makroregijami sveta najbolj pripravljena in sposobna, da se civilizacijsko inovativno loti projekta zagotavljanja univerzalne, sicer minimalne, a človeka vredne socialne, preživetvene varnosti. Uspešnost družbe, države se ne meri s številom milijonarjev, temveč z učinkovitostjo zagotavljanja varnosti najbolj ranljivim članom skupnosti, od otrok do upokojencev. Dostojno in varno življenje po mojem mnenju v prvi vrsti omogoča sicer zelo zahtevno uveljavljanje koncepta polne zaposlitve (z državo kot zadnjim zaposlovalcem – v zreli fazi udejanjanja koncepta), zaposlitev zaposlenemu obenem krepi občutek, da je potreben, želen, aktiven in ustvarjalen član skupnosti; tega občutka nobena oblika socialne pomoči seveda ne more dati.



A z vidika zagotavljanja univerzalne socialne varnosti je verjetno za EU in Slovenijo najbolj primeren nov socialni mehanizem – postopno uvajanje univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), uvodoma verjetno v delni obliki, polno ali prenovljeni obliki, ki ga po mojem mnenju upravičeno namesto (izključnega) prejemanja denarja postavlja v ospredje zlasti zagotavljanje brezplačnosti temeljnih javnih storitev (izobraževanje, zdravstvo, javni prevoz, delno kulturne storitve) in temeljnih dobrin (sicer za omejen obseg energije, hrane, vode …). Seveda bo pri iskanju dolgoročno vzdržnega obsega socialnih izdatkov za varnost vseh državljanov treba upoštevati različne ekonomske in finančne potenciale držav članic. Tudi Valerija Korošec, vztrajna zagovornica uvedbe denarnega UTD v Sloveniji, je idejo o načinu vpeljave razširila na uvedbo univerzalnih temeljnih dobrin.

Petič, Evropa (in zlasti Slovenija) je v demografski fazi pospešenega staranja prebivalstva. Pandemija je v številnih državah članicah EU, tudi v Sloveniji, boleče razgalila številne slabosti celotnega sistema zagotavljanja dostojnega in varnega staranja. Nujno je torej okrepiti vse mehanizme dolgotrajne oskrbe na domu, v domovih za starejše pa razen socialnovarstvene vloge vložiti več državnih in občinskih sredstev za okrepljeno zdravstveno oskrbo. Krizne razmere na vrhuncu pandemije so (na srečo zgolj v zelo redkih, posamičnih primerih) med drugim odkrile sramotne primere ravnanja z ostarelimi evropskimi prebivalci v domovih – podobe, ki so zlovešče spominjale na srednjeveške razmere med pandemijo kuge.

Ekohumanistična, gospodarsko in energetsko trajnostna, sistemsko solidarna, »enohitrostna« EU je za izzive 21. stoletja po mojem mnenju »prava« evropska skupnost za 21. stoletje. A v tem primeru bi bilo treba povečati skupni evropski proračun z enega odstotka BDP na najmanj tri odstotke, ukiniti evropske davčne oaze (do drugih »lojalnih« državljanov krivična zatočišča lastnikov kapitala, velikih korporacij, športnikov itd.), kot so Luksemburg, Nizozemska, Irska, Monako in Monte Carlo, obdavčiti internetne dobičkarje (Amazon, Google, Facebook in Microsoft), po predlogu Thomasa Pikettyja uvesti davek na skupno premoženje in na evropski ravni uvesti eno od oblik temeljnega dohodka.



Španska vlada pripravlja minimalni življenjski dohodek, ki naj bi ga že maja prejelo približno milijon gospodinjstev z najnižjimi prejemki ali brez prejemkov, ostal pa naj bi tudi po krizi (5,5 milijarde evrov na leto). Slovenija pa za omejeno obdobje krize uvaja mesečni temeljni dohodek (700 evrov) za tiste samozaposlene, kmete in verske uslužbence, ki so ostali brez dejavnosti oziroma je dejavnost bistveno omejena. Danska se je pri programu pomoči za podjetja, prizadeta zaradi epidemije koronavirusa, odločila, da ne bo pomagala podjetjem, ki bodo registrirana v davčnih oazah.

Slovenija pred izzivi

Razumljivo je, da je v tem kriznem trenutku reševanje zdravstvenih in gospodarskih posledic pandemije dobilo prednost pred sicer ravno tako alarmantnimi podnebnimi in okoljskimi problemi, ki pa »potihoma« prav tako vsak dan krajšajo in jemljejo številna življenja. Zato mora biti tudi načrt za oživitev slovenskega gospodarstva, ki ga potrebujemo za spopad z ekonomskimi učinki pandemije koronavirusa, oblikovan tako, da bo hkrati reševal tudi izzive podnebne in okoljske krize ter socialnih neenakosti, upravičeno ugotavlja Ana Struna Bregar.

Arhitekt Matevž Granda pa sodi, da je treba razpršeni poselitveni model (model gradnje), ki se je dobro obnesel v razmerah pandemije, s pametnimi strategijami in javno infrastrukturo izkoristiti za samooskrbo s hrano, za razvoj lokalnih podjetij in obrti, za zagotavljanje prostorov za skupno delo in za okolju prijazno mobilnost. Svetovni splet je v epidemiji koronavirusa omogočil razširitev dela od doma (delo na daljavo), šolanje od doma, kar je med drugim zmanjšalo potrebo po mobilnosti, pozitivne izkušnje je treba uporabiti tudi v prihodnje.



Skladnejši regionalni razvoj, okrepljeno regionalno gospodarstvo, policentrični urbani sistem in okrepljena samooskrba z zdravo domačo hrano, pretehtana raba obnovljivih virov, zelena delovna mesta in uvedba ene od oblik za sistemsko in univerzalno zagotavljanje socialne varnosti (ene od različic temeljnega življenjskega prihodka, temeljnih storitev, dobrin) so po mojem mnenju potreben in pravičen trajnostno sonaravni odgovor Slovenije na »epidemijske«, ekonomske, zaposlitvene, socialne in okoljske izzive.

Koronska kriza tudi v Sloveniji ne bo enako prizadela vseh socialnih slojev in vseh pokrajin, zato naj bo njeno breme prilagojeno načelu pravičnosti in solidarnosti: bogatejši naj prispevajo več, revnejši manj ali nič. V obratnem primeru se bodo socialne in regionalne razlike poglobile, državna politika lahko ozko tržno logiko in interese kapitala spodbuja ali omejuje. Vladno »protikrizno« izrinjanje okoljevarstvenih organizacij iz postopkov gradbene zakonodaje je zelo slabo znamenje za sonaravno ekonomijo in varovanje okolja, narave … Če bodo postkrizni ukrepi slovenske vlade netrajnostno zasnovani in omejeni zgolj na doseganje stanja pred epidemijo, potem lahko ne le poslabšajo okoljsko in podnebno krizo, temveč še povečajo socialno in regionalno neenakost.

Dr. Dušan Plut, geograf in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani