Državnost, ki je nastajala v sporu z oblastjo in običajno politiko

Ko sem pisec teh vrstic nedavno listal po knjigi, ki je dolga leta ždela v ozadju knjižne omare – gre za klasično delo Karla Poppra Odprta družba in njeni sovražniki –, sem se ustavil pri avtorjevi omembi grške velike generacije v času peloponeške vojne (431–404 pr. n. št.). Po analogiji sem si dovolil slovensko veliko generacijo imenovati tisto generacijo, ki je ob koncu dvajsetega stoletja dosegla in uveljavila slovensko državnost.

Tupatam me skrbi pomanjšanje naše generacije, kot se je zgodilo pri partizanski generaciji, ki se je pomanjšala, ko se je kompromitirala s povojnim terorjem, z nevzdržnim kulturnim in gospodarskim sistemom. Za velike dosežke so potrebne posebno drzne, celo brezobzirne osebnosti, ki zavračajo prevladujočo miselnost, tvegajo spor z etabliranimi ustanovami, ustvarjajo prelomne dogodke in gradijo nov vrednotni sistem.

Ob tem je mogoče razmišljati o mentalnih in političnih dosežkih aktualnih slovenskih predstavnikov v mednarodnem življenju, predvsem v evroatlantskih ustanovah, kot sta Evropska unija in Nato. Da bi Slovenija lahko prosperirala v okolju, v katerem se je znašla po letu 1992 oz. 2004, potrebuje kompetentno, z drugimi primerljivo državno reprezentanco. O tem sva si pred kratkim izmenjala nekaj sporočil z Igorjem Bavčarjem, ki vsekakor sodi v veliko generacijo, vendar je v trenutku, ko to pišem, milo rečeno, izključen iz omenjene reprezentance.

Toda first things first. Zanimiv pogled na zadevo, ki je predmet teh opazk, je na proslavi sedemdesetletnice Lojzeta Peterleta, ki enako kot Bavčar spada v veliko generacijo, prispeval Igorjev soimenjak Evgen Bavčar. Za veliko generacijo je iznašel zanimivo prispodobo: Sizifa, ki mu na koncu uspe privaliti skalo na vrh hriba in jo tam tudi obdržati. Sizif je sicer druga beseda za neuspešno prizadevanje. Slovenci, pravi Bavčar, so si v preteklosti neuspešno prizadevali ustvariti svojo državo.

Narodni programi, peticije, deklaracije, dobronamerna in trmasta podjetja disidentov/oporečnikov od Prešerna in Cankarja do Kocbeka … sami neuspehi. Nato so se oporečniki preoblikovali v opozicijo, ta pa v vlado. Najprej Nova revija, nato pisateljska ustava, nato nove stranke in Demos (okrajšava za Demokratično opozicijo Slovenije), volitve, Peterletova vlada in plebiscit, ki so zagozdili skalo na vrhu hriba; na koncu vojna, mednarodno priznanje, referendum leta 2003, vključitev v Nato in EU. V nadaljevanju je Bavčar ugotovil, da v času Peterletove vlade, katere član je bil poleg Igorja Bavčarja tudi pisec teh vrstic, ni bilo nobenega političnega zapornika. S tem je (gotovo) namigoval, da so pred prvo demokratično slovensko vlado in po njej veselo zapirali ljudi, kot je Janez Janša, navsezadnje pa tudi Bavčarjev soimenjak Igor Bavčar. Ob tem imenu želim navesti drobec iz najine korespondence.



Igor Bavčar je zaporniški čas izkoristil za študij zgodovine in iz tega študija poročal v več tehtnih člankih. Nazadnje mi je poslal osnutek članka o Hrvatih, Sovjetih, slovenskih oporečnikih, osamosvojitvi, Evropski uniji, brexitu in Miru Cerarju. V dopisih sva se potem strinjala, da so bile v letih 1990 in 1991 za soočenja s slovenskimi, jugoslovanskimi, predvsem pa evropskimi nasprotniki osamosvojitve potrebne domiselnost, drznost in nepopustljivost, ki v dotedanji politiki in za takratne politične funkcionarje niso bile običajne. Prva vlada in Demos sta imela za sabo dve izkušnji: dolgoletno (domiselno, drzno in nepopustljivo) izkušnjo oporečnikov/disidentov in kratkotrajno oblikovanje opozicijskih strank SKZ, SDZ, SDSS, SKD, Zelenih in Liberalcev.

Kristus

Še bolj zanimiv in usodnejši model oporečništva predstavlja Kristus. Nesporno je ta model deloval v ozadju komunističnega in povojnega slovenskega odnosa do Cerkve in do krščanstva, seveda kot prepoved. Kristus si je bil prizadeval z osebnim zgledom spreobrniti sonarodnjake in sodobnike, vendar se mu je – po hudih mukah – za daljši čas posrečilo spreobrniti kar zajeten del sveta. Kristusa so križali, ker je predstavljal konkurenco judovskemu establišmentu, ki je – če verjamemo evangelijem – prevladal nad Pilatovimi poskusi verske tolerance. Pilat naj bi pod križem v treh jezikih, da bi se vedelo, napisal, da je nanj pribit judovski kralj. Pilata in rimljansko upravo lahko primerjamo z aktualno evropsko komisijo, ki poudarja, da se v drobne slovensko-hrvaške spore ne bo mešala. Pilat se v judovske zdrahe ni hotel mešati, Kristus pa je bil eden prvih in največjih disidentov.

Janezov evangelij poroča takole: … Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: »Glejte, človek!« Ko so ga véliki duhovniki in služabniki videli, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem krivde na njem.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo Postavo in po Postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina.« Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. Spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu je odgovoril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izročil.« Odtlej si je Pilat prizadeval, da bi ga oprostil. Judje pa so zavpili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju.« Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pripeljati ven. Sédel je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko Gabatá. Bil pa je dan pripravljanja na pasho, okrog šeste ure. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan.

Kaj je hotel reči Pilat? Je hotel vplivati na judovsko množico, češ, bodite pametni, Kristus je človek kot drugi! Bodimo človeški!

Nekaj podobnega je v zagovoru družine Strojan krajanom Zagradca, Ambrusa, Krke in okoliških vasi povedal nekdanji slovenski predsednik Janez Drnovšek:

Drnovšek: Poglejte, mamo Jelko sem skušal že včeraj in danes prepričati, naj gre v Postojno, a pravi, da živa ne gre. In če je takšna situacija, sem rekel, potem pa naj vsaj božič preživijo na toplem in jim vsaj čez praznike priskrbimo zabojnike.

Krajani: Mi jim želimo srečen božič, a ne tukaj.

Drnovšek: Se vam zdi prav, da so jim ravno sedaj, pred zimo, pred prazniki porušili domove?

Krajani: Že 12 let bi jim morali to porušiti. Oni izkoriščajo svoje otroke, da bi dosegli svoje cilje. Njih še prepričujte, da gredo v Postojno, nas ne boste prepričali!

Drnovšek: A ste vi ljudje?

Krajani: Smo, in to pošteni davkoplačevalci. Mi vas plačujemo in za nas boste delali!

Drnovšek: Božič je, kaj mislite, da bi Kristus rekel na to?

Krajani: Kriminalcev ne bi zagovarjal. Ulica je nastala zaradi nedelovanja pravne države, zaradi vas.

Pilat je po drugi strani o svojem ujetniku govoril kot o judovskem kralju, skoraj tako, kot da bi si bila enaka in kot da bi lahko sodelovala. Množico je razvnel prav s tem, saj so jo zoper Kristusa naščuvali formalni judovski voditelji. Kristus je bil neformalni judovski voditelj in je pri svojih privržencih, nemara pa tudi pri svojih nasprotnikih užival nekakšno strahospoštovanje.

Slovenska politika proti disidentom

Politični funkcionarji so branitelji obstoječih razmer. Pred padcem berlinskega zidu in koncem hladne vojne so kajpada reševali in varovali pridobitve socializma. Petnajstega aprila 1988 so na internem posvetu RSNZ v Tacnu govorili o slovenskih oporečnikih v zvezi z Novo revijo in t. i. pisateljsko ustavo. Glavna govornika sta bila sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl, ki ga je pozneje po volitvah nadomestil ravno Igor Bavčar, in predsednik CK ZKS Milan Kučan. Njuna nastopa razkrivata glavne skrbi in usmeritve slovenskega partijskega vodstva.

Med »negativnimi trendi« je Ertl omenil »meščansko desnico«; nato je poročal, da »jim« je uspelo med sabo spreti dve središči opozicije, Mladino in Novo revijo, predlagal pa je tudi nadaljevanje razdorov med inteligenco. Priporočil je ločevanje med tistimi, ki so »resnično racionalno kulturno prizadevni«, in »navadnimi politikanti, ki so nepisci, nekulturniki«. Ertl je napovedal »več represije« zoper »nekatere špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo ta mir v slovenskem in jugoslovanskem prostoru«.

Kučan pa je rekel: »… in na koncu se čuti nekaj slovenskih pisateljev in njim pridruženih članov ali po njih angažiranih ljudi, pristojnih za to, da napišejo novo ustavo, ki je slabša od Ćosićeve, ker Ćosićeva je sicer meščanska, ampak ostaja vsaj z eno nogo znotraj socializma in znotraj Jugoslavije. Ti naši ne govorijo niti o Jugoslaviji, niti o socializmu, niti o osvobodilni fronti, to se pravi o nikakršni kontinuiteti, ampak govorijo o naravni pravici slovenskega naroda, da si izhajajoč iz neodtujljivih pravic človeka naredijo družbo po svoji oziroma po Bučarjevi meri …«

Ko Demos oz. slovenska vlada leta 1991 ne bi vsebovala bivših oporečnikov, bi jo – če se že ni ustrašila domače komunistične nomenklature – nemara prestrašile grožnje evropskih in ameriških sogovornikov, ki so bili zagovorniki obstoječih razmer enotne Jugoslavije. Z drugimi besedami: slovenska državnost je nastajala v sporu z oblastjo in običajno politiko. Še drugače povedano: za manjše dosežke zadoščajo postopki, spodobnosti in dostojnosti, ki so – vsaj v našem času – značilni za običajno, rutinsko poslovanje; velikih dosežkov pa ne bo brez sporov in omenjenih domiselnosti, drznosti in nepopustljivosti.

Veliki dosežki so rezultat posebnih razmer in izrednih ljudi. Gre za posebne in izredne značaje, ki jih Max Weber imenuje karizmatične. Z Bavčarjem sva se strinjala, da danes Slovencem primanjkuje osebnosti in značajev, ki bi bili nujni za uveljavljanje Slovenije v Evropski uniji; nekatera znamenja pa kažejo, da tega pomanjkanja ne bo kmalu konec. Ob tem se postavlja vprašanje, ali danes v Evropi po padcu berlinskega zidu in po koncu hladne vojne, tj. po epohalnem propadu socializma in vzponu liberalne demokracije, sploh obstajajo pogoji za oporečništvo? Demokracija pravzaprav ne pozna oporečnikov. V demokraciji oporečniki postanejo opozicija in zasedejo sedeže v parlamentu. Demos je bil okrajšava za Demokratično opozicijo Slovenije. Če so oporečniki dovolj spretni in številni, prevzamejo oblast, kot se je to zgodilo na Poljskem in v Češkoslovaški, deloma v Sloveniji.

Oporečništvo je trajalo stoletja, vsaj od Kristusa; v 19. in 20. stoletju pa je povezano s kulturnimi boji in intelektualci. Za klasične evropske romane 19. stoletja je recimo značilno, da njihovi junaki propadejo v bojih za avtentične vrednote, vendar kljub neuspehu – podobno kot Sizif – zbujajo občudovanje in navdihujejo nove boje oz. nove poskuse s skalo. Za oporečnike je značilno, da so – kot rečeno – junaški; da so tragični in očarljivi obenem.



Modernizacija je povezana z naraščanjem števila akademskih, izobraževalnih in raziskovalnih ustanov, ki proizvajajo vse več visoko izobraženih ekspertov (poznavalcev, izvedencev), strokovnjakov za različna bolj ali manj zahtevna, večinoma naravoslovna in tehnična področja. Moderni izobraženci se večinoma povezujejo z etabliranimi podjetji in ustanovami, njihov odnos do oblasti in režima pa je največkrat kooperativen in konstruktiven. Poleg kooperativnih in konstruktivnih izobražencev poznajo moderne družbe tudi sloj nemirnih, nesprijaznjenih kritičnih intelektualcev. Zanimivo je, da so takšno vlogo izobražencev – čeprav je bila v socialističnih deželah nepriljubljena in pod policijsko kontrolo – najbolj vneto zagovarjali marksistični družboslovci. Karl Mannheim je zanjo iznašel ime svobodno plavajoča inteligenca (freischwebende Intelligenz). Ponekod so jo slabšalno označevali kot specialiste za splošne ideje (spécialistes des idées générales). Zaničevalno so se o njej izražali tudi slovenski komunistični in udbovski funkcionarji.

Desni razumniki in levi intelektualci

Po volitvah junija 2018 sta se pojavili dve politični izjavi: izjava (Zbora za republiko) o političnem izključevanju (11. junija 2018) in izjava »intelektualcev«, ki so stranke LMŠ, SMC, SD, Levica, SAB in Desus pozvali k oblikovanju levosredinske koalicije (19. junija 2018). Izjavi sta bili odmevni, zbudili pa sta tudi nekaj pomislekov in celo grobih diskvalifikacij. Najprej je Matej Avbelj objavil članek Občine kot pokopališče pravne države (Finance, 23. junija), ki se začne z naslednjimi tremi stavki: »Desni razumniki in levi intelektualci so se izrekli. Prvi so proti izključevanju. Drugi so zanj.« Nekaj dni pozneje (28. junija) je kolumnist revije Reporter objavil članek Intelektualci? Ne, usran poden.

Čeprav je zmotno, označevanje »desnih« podpisnikov (ki se verjetno ne istovetijo kar počez z desnico) za »razumnike«, »levih« pa za »intelektualce« ni brez pomena. V socialističnih časih in v partijskih krogih so pogosto obsojali »meščansko desnico« kot nasprotnico socialističnega sistema in napredka, kar pomeni, da kakršno koli označevanje z »desnico« na Slovenskem ne more biti daleč od socialističnih oz. komunističnih krogov, ki se imajo za levico, za nosilce napredka itn. Povrhu tega slovenska beseda razumnik zveni arhaično, torej bi sklepali, da so razumniki zastopniki zastarelih idej; medtem ko so intelektualci po splošnem prepričanju modernejši in uglednejši.

Drugi pomislek glede označevanja desnih razumnikov in levih intelektualcev je vsebinski. Če levi intelektualci zagovarjajo levosredinsko koalicijo LMŠ-SMC-SD-Levica-SAB-Desus, predvsem zagovarjajo vrednote in programe, ki jih večinoma poznamo iz (jugoslovanskih) socialističnih časov, nato pa vrednote in programe, ki jih zastopajo t. i. leve vlade po letu 2018, vključno z mandatom 2014–2018. Levi intelektualci potemtakem predstavljajo establišment, desni razumniki pa njegovo opozicijo in so v vsakem pogledu bližji profilu izobražencev, ki jih po Evropi imenujejo kritični intelektualci. To pomeni, da gre pri označevanju in celo pri izenačevanju razumnikov oz. intelektualcev za zavajanje.

Tretji pomislek vsebuje nekaj špekulativnih elementov. Iz pisanja naših kolumnistov – čeprav vsebuje še marsikaj drugega – je mogoče razumeti, da jim ne ugajajo niti levičarji niti desničarji, iz česar bi lahko sklepali, da jim je všeč sredinska politika. Predlog »levih intelektualcev« za Šarčevo šesterico bi težko razložili kot sredino, predvsem pa je na moč podoben obstoječi koaliciji SMC-SD-Desus – s to razliko, da si nekdanjo SMC zdaj delita LMŠ in nova SMC, za Brgleza pa se ne ve, kje bo pristal.

Mogoče je sklepati, da si nekateri avtorji, s katerimi se po vsej priliki ujemajo načrti iz »ozadja«, predstavljajo vladno sredino z vključitvijo Toninove NSi, predvsem pa z izključitvijo Levice in SDS. Takšna koalicija bi imela nekatere »estetske« učinke. Lahko bi jo razlagali kot rešitev, ki izključuje tako levi kot desni ekstremizem. Blatenje levih in desnih intelektualcev (v Reporterju), na drugi strani pa Avbljeve oznake levih intelektualcev in desnih razumnikov je mogoče razumeti kot nasprotovanje tako Janši kot Mescu, kar seveda samo po sebi ni nič spornega, vendar ne rešuje problema Slovenije leta 2018.

V naslednjem obdobju bi Slovenija potrebovala novo veliko ali vsaj srednje veliko generacijo domiselnih in drznih političnih profesionalcev, vrhunskih izvedencev za področja, o katerih odloča vlada. To bi bilo mogoče – vendar ne stoodstotno gotovo – doseči z veliko koalicijo.

Glede na to, da danes najbrž ni mogoče pričakovati križanja; glede na to, da vsepovsod zmaguje politika, katere predstavnik je bil nekoč Poncij Pilat; in glede na to, da obstaja zanesljiva tehnologija za premikanje skal (in celo hribov), je mogoče brez velikega tveganja, predvsem pa brez škandalov povzdigniti miselnost, ki se ne upogne ali sprijazni v prvem trenutku.