V članku preberite:

Celo v najbolj krutih vojnah lahko zmaga človečnost, kot dokazuje tudi znana zgodba o Dancih med drugo svetovno vojno, ki jo je v svoji knjigi Eichmann v Jeruzalemu opisovala tudi Hannah Arendt. Prvega oktobra 1943 so nacisti v pristanišča pripeljali ladje, saj so načrtovali, da bodo zajeli vse danske Jude in jih odpeljali v taborišča, vendar je to namero spreobrnjeni danski nacist izdal danskim politikom. Nenadoma se je rekrutirala vsa država, od cerkev do šol, od ženskih združenj do kraljeve družine. Ni bilo glavnih organizatorjev, saj ni bilo časa, Danci so se organizirali spontano in sami. Skrivali so svoje judovske sodržavljane, jih vozili v pristanišča in le v nekaj dneh so jih kar sedem tisoč z majhnimi ribiškimi ladjami prepeljali na Švedsko.

In vendar je veliko vprašanje, ki si ga zastavlja knjiga, kako to, da če je človek v bistvu prijazna žival, se med vodje tako pogosto povzpnejo egoisti, narcisi in sociopati. Zakaj padamo nanje? Zakaj se pred zebro bolj pogosto ustavijo slabši avtomobili kot pa dragi beemveji? Človek je zapleteno bitje. Na naše obnašanje močno vplivajo naši predsodki. In vendar ob koncu avtor navede nekaj primerov dobrih praks: učitelje, ki pustijo otrokom, da so to, kar so, in negujejo njihovo ustvarjalnost; politike, ki spodbujajo aktivno državljanstvo; direktorje, ki vodijo podjetje skupaj z zaposlenimi.