Caster Semenya in njen boj

Na temnomodri stezi olimpijskega stadiona v Berlinu je Usain Bolt dosegel zenit kariere, ko je v tekih na sto in dvesto metrov postavil še danes veljavna svetovna rekorda (9,58 in 19,19); morda ni bil več tako igriv kot na olimpijskih igrah v Pekingu leto poprej, vendar je štoparica povedala svoje.

Jamajška strela ni bila edina, ki je »potrdila« dvojno olimpijsko krono. Podobno je uspelo Etiopijcu Kenenisi Bekeleju, najboljšemu dolgoprogašu vseh časov, ki je slavil na pet- in desetkilometrski razdalji; njegova zvezda je na stezi zadnjič zasijala v polnem sijaju. Še posebej bo v spominu ostala njegova zmaga v daljši disciplini. Zersenay Tadese – ta Eritrejec bo naslednje leto postavil svetovni rekord v polmaratonu – je dolgo vodil in se do zadnjih kilometrov otresel vseh tekmecev, za petami mu je ostal le Bekele. Z zanj značilnim finišem je v zadnjem krogu prehitel Tadeseja in postavil še danes veljavni rekord prvenstev.

Častno omembo si zasluži tudi met kladiva. Poljakinja Anita Włodarczyk je postavila svetovni rekord, slovensko športno javnost pa je navdušil Primož Kozmus, ki je kot edini Slovenec doslej postal svetovni prvak v kraljici športov.

Šele drugič v zgodovini svetovnih prvenstev v atletiki se je zgodilo, da je ena država osvojila dve zlati kolajni v teku na 800 metrov. To je uspelo Južni Afriki: med moškimi je slavil Mbulaeni Mulaudzi, med ženskami Caster Semenya, ljubitelji južnoafriške atletike pa si najbrž niso mogli niti v sanjah predstavljati, kakšna prihodnost čaka njihova junaka. Mulaudzi, ki je večino kariere preživel v senci Wilsona Kipketerja, Jurija Borzakovskega in Wilfreda Bungeia, je v naposled le stopil na najvišjo stopničko in zdelo se je, da je pred njim še nekaj let vrhunske atletike. Vendar uspeha niti približno ni ponovil – v Berlinu je poslednjič nastopil na velikem tekmovanju. Ko je bila oktobra 2014 njegova atletska pot že povsem pri koncu, je med vožnjo na tekmovanje umrl v avtomobilski nesreči. Star je bil 34 let.



Caster Semenya je ob tragični novici na twitterju zapisala, da je izgubila »brata in zelo, zelo dobrega prijatelja«. Tudi ona je prestala izjemno težko obdobje; verjetno najtežje v karieri. Sezono 2014 je končala z rezultatom 2:02,66, kar je bilo več kot sedem sekund počasneje, kot je tekla v berlinskem finalu. Pred atletinjo, ki ji lahko danes rečemo z naskokom najboljša (in najbolj kontroverzna) osemstometrašica iztekajočega se desetletja, je bilo na lestvici Mednarodne atletske zveze (IAAF) 137 atletinj. V njeni paradni disciplini, da ne bo pomote.

Razlog za njeno krizo se je deloma skrival v poškodbah in slabi telesni pripravljenosti, rezultati pa so se ji poslabšali tudi zaradi novih pravil IAAF …

Ukaz, ob katerem ni imela izbire

Če je Mulaudzi v Berlin prišel kot izkušen tekmovalec (srebrni olimpijec, bronasti s svetovnega prvenstva na prostem, svetovni prvak v dvorani), je bila Semenya v nemški prestolnici za večino tekmic popolna neznanka. Leto poprej je nastopila na mladinskem svetovnem prvenstvu, kjer je resda tekmovala z dve leti starejšimi dekleti, a kljub temu si izpada v prvem kolu tekmovanja ni mogla šteti v čast.

Povsem drugače je bilo na mladinskem afriškem prvenstvu, kjer je za pet sekund ugnala vso konkurenco in z rezultatom 1:56,72 postavila južnoafriški rekord v članski kategoriji. Do takrat se še ni spustila pod magično mejo dveh minut. Čez tri tedne je bilo na sporedu svetovno prvenstvo v Berlinu, kjer je ponovila vajo in s silovitim finišem prepričljivo zmagala. Atletska javnost je z zanimanjem in začudenjem spremljala njeno proslavljanje: nobenih krikov navdušenja, nobenih objemov s tekmicami, nobenega uganjanja norčij z maskoto, ki ji je ponudila »gimme five«: 18-letnica z neobičajno mišičasto postavo je v znak zmagoslavja zgolj napela bicepsa na rokah, si z značilno gesto obrisala prah z ramen, nato pa vzela zastavo domovine in odtekla častni krog.



Verjetno ni bilo malo novinarjev, ki so komaj čakali na novinarsko konferenco, da temeljito izprašajo novopečeno šampionko, o kateri je bilo takrat znanega bore malo. A čakali so zaman. Namesto od moči prekipevajoče temnopolte mladenke so pred sabo uzrli rahlo osivelega in brkatega Pierra Weissa. Generalni sekretar IAAF je navzočim sporočil, da svetovne prvakinje ne bo, saj so jo odpeljali na test spola. »To je bil ukaz, ob katerem nisem imela izbire. Bila je najbolj ponižujoča izkušnja v mojem življenju,« se je več let kasneje spominjala Semenya. Njene jeze ni težko razumeti: zaradi testa, ki bi ga lahko opravili tudi jutri ali pojutrišnjem, so jo prikrajšali za uživanje ob trenutkih zmagoslavja. Preverjanje spola namreč ni tako ažuren postopek kot dopinški test: če maternice nimaš danes, je verjetno ne boš imel tudi jutri.

IAAF rezultatov zahtevnega testiranja, ki je obsegalo psihološki in zdravniški pregled, svoje mnenje pa so morali podati ginekolog, endokrinolog, psihiater, splošni zdravnik in specialist za določanje spola, nikoli ni ponudila na vpogled javnosti. Vseeno smo prek uradnih stališč krovne atletske organizacije izvedeli nekaj dejstev o Caster Semenya: rojena je bila s spolnima kromosomoma XY, sicer značilnima za moške, in ima motnjo v spolnem razvoju (DSD). Posledica tega je, da ima nekatere moške biološke značilnosti, denimo višjo raven testosterona (pogosto se omenja, da nima maternice in da ima namesto jajčnikov testise).

Še preden je to prišlo na dan – oziroma takoj po berlinskem finalu –, je šestouvrščena Elisa Cusma Piccione italijanskim medijem povedala: »Takšni ljudje ne bi smeli teči z nami. Semenya je zame moški, ne ženska.« Novinarski kolega Vito Divac je imel še kako prav, ko je zapisal, da bi se morali z njeno izjavo ubadati veliko bolj kot pa s spolom Caster Semenya.

Kaj pa zgražanje nad dopingiranci

Ob njen videz se je obregnila še ena, precej uspešnejša tekačica od Cusme Piccione. »Samo poglejte jo,« je dejala Rusinja Marija Savinova, potem ko so jo novinarji vprašali, ali bo njena tekmica prestala test spola. Vendar ga je: IAAF je umaknila začasno prepoved nastopanja in Semenya je lahko nemoteno tekmovala naprej.

(Drugače je bilo v zasebnem življenju: zaradi medijskega pogroma se je za skoraj leto dni umaknila v domači kraj, njen trener Michael Seme pa je dejal, da se je čudil, da v tem času ni popila strupa in vsemu skupaj naredila konec.)

V naslednjih sezonah je dokazala, da ni zgolj »one hit wonder«, vendar se je morala na dveh velikih tekmovanjih – SP 2011 in OI 2012 – zadovoljiti s srebrom. Obakrat jo je ugnala prav Savinova. In morda je na tem mestu tudi bralec, ki primera ne pozna podrobno, zaradi porekla Savinove uganil, kaj je sledilo: padla je na dopinškem testu. Semenya je dve zlati kolajni osvojila naknadno.

»Res je, da atletinje skoraj nimajo možnosti za prvo mesto, kadar tečejo proti Caster Semenya, vendar ali so imele kaj več možnosti, ko so tekle proti Rusinjam? Vedele smo, da se tam in še marsikje drugje gredo organizirani doping. Lahko smo samo molile, da ne bomo tekle proti dopingiranim atletinjam,« je dejala Brigita Langerholc, nekdaj vrhunska slovenska osemstometrašica in četrta z olimpijskih iger leta 2000 v Sydneyju. Na tem mestu se je vredno vprašati, kaj bi se zgodilo, če bi se nad vsakim dopingiranim športnikom zgražali tako, kot se del športne javnosti zgraža nad Semenyo (kar lahko preverite na znanem tekaškem forumu Let's Run, zanimivi so tudi komentarji pod kolumno Slavka Jeriča Športni funkcionarji s Caster Semenyo na spolzkem etičnem ledu, objavljeno na spletnem portalu MMC).



»Zdi se mi manj sporna kot vse tiste atletinje, ki si (in so si včasih) umetno zvišujejo testosteron. Zato se mi zdi razpredanje o njenem spolu metanje peska v oči, ki prikriva resnični problem: kako izkoreniniti doping iz vrhunskega športa,« je še povedala Langerholčeva, ki dvomi, ali bi IAAF ravnala enako, če bi Semenya nastopala za ZDA. »Zame je ona obraz črne Afrike, ki jo je še iz kolonialnih časov potrebno zatreti.«

Hormon spotike

Pred olimpijskimi igrami v Londonu se je vojna med Semenyo in IAAF pravzaprav šele začela. IAAF je vprašanje o njenem spolu zreducirala na vprašanje o vplivu testosterona na športne dosežke in leta 2011 sprejela pravilo o najvišji dovoljeni meji tega hormona – deset nanomolov na liter krvi (kot bomo videli, je to mejo nato še znižala). Pri moških testosteron izločajo Leydigove celice testisov, pri ženskah jajčniki, medtem ko ga pri obeh spolih majhen del izločajo nadledvične žleze. Ima številne pozitivne učinke na športne dosežke, predvsem na povečanje mišične mase, s čimer je povezana večja moč. Prav tako zmanjšuje maščobno tkivo in zvišuje raven hemoglobina v krvi, kar je posebej dobrodošlo pri vzdržljivostnih športih.

»Testosteron je v krvi vezan na protein SHBP (sex hormone binding protein) – temu pravimo celokupni testosteron. Različna stanja, kot so anoreksija, jetrne bolezni ali jemanje kontraceptivov, lahko zvišujejo raven tega proteina in s tem vplivajo na višino razpoložljivega prostega testosterona. Ta sicer niha prek dneva – najvišji je zjutraj –, pri ženskah pa je povezan z menstruacijskim ciklom. Pri ženskah navadno ne presega treh nanomolov na liter krvi, tik pred ovulacijo pa se lahko vrednost poveča do trikrat. Pri moških je vrednost odvisna tudi od starosti, razpon pa sega od 9 do 33 nanomolov na liter krvi,« je dejala Maja Navodnik Preložnik, specialistka interne medicine na Oddelku za angiologijo, endokrinologijo in revmatologijo v Splošni bolnišnici Celje. Pojasnila je še, da na raven testosterona vplivajo tudi druga stanja; po tekmovanju je denimo višji, še posebej pa nanj vplivata zmaga oziroma želja po zmagi. Po njenem mnenju je prav, da se določijo omejitve, četudi nekaterim ne bodo pogodu. »V vrhunskem športu je pač tako, da ni milosti. Hiperandrogene tekmovalke imajo dejansko prednost, kar ostale tekmovalke postavi v deprimiran položaj.«



Tudi Maruša Mišmaš, slovenska rekorderka v teku na 3000 metrov z zaprekami in ta hip edina slovenska tekačica z normo za letošnje svetovno prvenstvo, se zaveda, da imajo športnice s povišano ravnjo testosterona prednost pred ostalimi. Precej bolj zapleteno vprašanje je, ali je ta upravičena. »Te športnice so genetsko moški (imajo kromosome XY), ki se jim niso uspeli razviti moški spolni organi. Vseeno pa imajo nekoliko povišano raven testosterona in s tem prednost v športu pred ženskami XX. Res je, da so se take rodile in da to ni njihova krivda, ampak po mojem mnenju ne spadajo v žensko kategorijo,« je dejala Mišmaševa in hkrati dodala, da ji je te besede zelo težko izreči, ker športnice, kot je Semenya, spoštuje in ve, da se z »normalno razvitimi« moškimi ne morejo primerjati.

Močno narobe bi namreč bilo, če bi primer Semenya obravnavali kot dopinško goljufinjo, na kar opozarja direktor Slovenske antidoping organizacije (Sloado) Jani Dvoršak. »To ni tema, o kateri bi Sloado lahko imela svoje mnenje, saj z vidika dopinga športnica ne krši nobenih pravil. Če že, gre za pravila IAAF, ki veljajo le v atletiki.«

(Ne)dotakljivost telesa

Zdi se, da z omejitvijo ravni testosterona win-win situacije ni mogoče doseči. Na eni strani morajo obstajati pravila, na drugi pa ostaja zdravstveno-etični vidik. »Zdravila za zmanjševanje ravni testosterona v krvi temeljijo na zaviralcih testosteronskih receptorjev, obstaja jih več vrst in vsa so v osnovi registrirana za zdravljenje raka prostate, saj z njimi in agonisti gonadotropnih hormonov lahko dosežemo t. i. kemično kastracijo. To lahko povzroči nekaj stranskih učinkov, ti pa so med ženskami in moškimi različni in so pri ženskah značilno manjši,« je pojasnila Maja Navodnik Preložnik. Med stranskimi učinki tovrstnih zdravil so kot zelo pogosti (pojavijo se pri več kot desetini bolnikov) navedeni anemija (slabokrvnost), omotičnost, bolečine v trebuhu, zaprtje, utrujenost, pomanjkanje moči in energije, prisotnost krvi v urinu, navali vročine in izpuščaji na koži.

Maruša Mišmaš razume poteze IAAF, saj je lažje zahtevati umetno zniževanje testosterona kot prepovedati nastope v ženski kategoriji. Kljub temu se ji zdijo ta pravila etično sporna. »Ne vemo natančno, kakšne so lahko posledice. Ena od možnosti je sicer navadna oralna kontracepcija, ki jo uporablja na milijone žensk. Ampak v tem primeru gre za poseg v telo; znižanje testosterona posledično pomeni spreminjanje telesa in počutja v telesu. Predstavljam si, da mora to biti neprijetno, še posebej za športnike in športnice, saj se znižajo njihove sposobnosti.«

Še bolj kritična je bila Langerholčeva, ki se ji pravila »okorelih organizacij, kot je IAAF«, zdijo novodobni lov na čarovnice. »Z njimi se ne strinjam, saj posegajo tako v osnovne ustavne pravice posameznika kot tudi v njegovo hormonsko ravnovesje.« IAAF je sicer Semenyi in ostalim hiperandrogenim atletinjam dala na izbiro tri možnosti: vsakodnevno jemanje kontracepcijskih tabletk, mesečno blokado hormonov z injekcijo ali operativni poseg.

Indijska pomoč

Semenya je v obdobju, ko si je morala umetno zniževati raven testosterona, občutila več stranskih učinkov. Imela je povišano telesno temperaturo, bolečine v trebuhu, zredila se je in nenehno ji je bilo slabo. Vse to se je poznalo na rezultatih, dno je dosegla že omenjenega leta 2014; kasneje je dejala, da se je ob tem počutila kot poskusni zajček. Naslednje leto je sledil preobrat: IAAF je umaknila svoje pravilo. Razlog? Mednarodno športno razsodišče (CAS) v Lozani je sicer pohvalilo IAAF, češ da je bila prizadevna in da je ravnala v dobri veri, vendar ni zbrala dovolj dokazov, ki bi potrjevali, da imajo hiperandrogene športnice neupravičeno prednost pred ostalimi.



Je razsodišče s tem ugodilo pritožbi Caster Semenya? Zgolj posredno, de facto pa je ugodilo pritožbi indijske hiperandrogene šprinterke Dutee Chand. Ta odločitev ni spremenila razmerja sil v svetovnem vrhu ženskega šprinta, saj se osebni rekordi Chandove gibljejo okoli norm za velika tekmovanja; so le kakšno stotinko boljši od rezultatov, ki jih dosega v Maja Mihalinec, v zadnjem času najboljša slovenska šprinterka.



Drugače je bilo v teku na 800 metrov. »Blokada« Semenye je bila odpravljena in Južnoafričanka je imela spet prosto pot do vrha. Tja se je povzpela zelo hitro, saj je na naslednjem velikem tekmovanju, olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, ubranila naslov iz Londona, le da je tokrat tudi skozi cilj pritekla kot prva. Na odru za zmagovalce sta ji družbo delali Burundijka Francine Niyonsaba in Kenijka Margaret Wambui, še dve atletinji XY. »Vem, da se večina ostalih osemstometrašic počuti 'oropano', ker se težko primerjajo z atletinjami s povišanim testosteronom. Po drugi strani pa je Ajee Wilson, ameriška rekorderka na 800 metrov, rekla, da je vesela, da lahko tekmuje s Semenyo, saj jo vleče naprej. Tako je recimo Wilsonova odtekla ameriški rekord 1:55,61, ko je tekmovala s Semenyo in Niyonsabo,« je pojasnila Maruša Mišmaš in opozorila, da je v določeni situaciji vedno več vidikov in da je to zelo zahtevna situacija. »Tudi jaz na ljubljanskem maratonu rada tečem na deset kilometrov, kjer tekmujem s fanti, ampak sem na koncu vseeno vesela, da zmagam v svoji kategoriji,« je še dodala.

Kratka zgodovina preverjanja spola

Če primerjamo videz Semenye in Wilsonove (ali katere koli nehiperandrogene tekačice), bi morali biti bodisi slepi bodisi izjemno nepristranski, če ne bi opazili velikih razlik: širina ramen, obrazne poteze, mišice na rokah in nogah … Vse to se pri Semenyi zdi precej bolj »moško«. Enako je z oblačili: najpogosteje tekmuje v enodelnem dresu, kadar pa teče v dvodelnem, nosi tekaške hlače, ki nogo pokrijejo do kolen in jih praviloma nosijo le moški. Ko se je poročila s šprinterko in dolgoletno partnerko Violet Raseboya, je slednja nosila belo poročno obleko, Semenya pa vezen, moder, prek pasu segajoč suknjič z razkošnimi zlatimi vzorci in zlate hlače, tesno oprijete okoli meč in zelo ohlapne okoli stegen. Nekoliko podobne kombinaciji pumparic in dokolenk. Na spletu lahko vidimo fotografije z gala prireditev, ko je Raseboya oblečena v večerno toaleto, Semenya pa v smoking. Tudi njen globoki glas in že omenjeni način proslavljanja ne ustrezata posplošenim podobam o ženskosti.

Vendar vsa našteta opažanja niti slučajno niso in ne smejo biti razlog, da bi komur koli prepovedali nastopati v katerem koli športu in kateri koli kategoriji. »Bi morala nositi oblekice, da bi me imeli za damo?« se ironično sprašuje Semenya, ključno – in precej bolj resno – vprašanje pa ostaja, kje v športu je meja med moškimi in ženskami.

Odgovori so različni, popolnega konsenza gotovo nikoli ne bo; kdor misli, da se športna in medicinska stroka s podobnimi primeri nista ukvarjali že v preteklosti, živi v veliki zmoti. Testi spola so se razlikovali od obdobja do obdobja, njihov osnovni cilj pa ostaja enak: zagotoviti poštene tekmovalne razmere. Najprej so temeljili na pregledu zunanjih genitalij; v atletiki so jih uvedli na evropskem prvenstvu leta 1966, ko je najbolj odmeval primer poljske atletinje in zmagovalke teka na sto metrov Ewe Kłobukowske. Več medijev in športnih funkcionarjev je zaradi njenega videza dvomilo o njenem spolu, zato so jo poslali na test. Zdravniki so potrdili, da je ženska. Ko so naslednje leto znova preverili njen spol – tokrat z novim, kromosomskim testiranjem –, se je izkazalo, da ni ženska. Imela je redek kromosomski mozaicizem XX/XXY. (Mozaicizem se tukaj ne nanaša na običajen mozaik, temveč na stanje, pri katerem zaradi napake med mitozo nastanejo celice s spremenjenim številom kromosomov, ki so mozaično razvrščene med normalnimi celicami.)

V resnici je uvedba kromosomskega testiranja, znanega tudi kot analiza Barrovega telesca, povzročila več težav, kot jih je rešila, saj ni upoštevala zapletenosti določitve spola. Ženske z odsotnostjo spolnih žlez (gonadno disgenezo) ali s sindromom neobčutljivosti za androgene hormone v tem primeru ne bi smele tekmovati zaradi prisotnosti spolnih kromosomov XY kljub povsem ženskemu fenotipu. »Slednja genetska različica lahko privede do zvišanja ravni testosterona, sicer pa niti ni tako redka, po podatkih iz danskega registra jo ima 6,4 izmed 100.000 žensk,« je dejala Maja Navodnik Preložnik. Na drugi strani bi lahko moški s Klinefelterjevim sindromom oziroma s spolnimi kromosomi XXY tekmovali v ženski kategoriji, če bi se striktno držali te metode.

Vodilne športne organizacije so sčasoma spoznale problem in kromosomsko testiranje ukinile. Mednarodna smučarska zveza (FIS) je, denimo, že v začetku devetdesetih spol tekmovalcev preverjala s spremljanjem ravni testosterona. L. J. Hipkin, raziskovalec z liverpoolske univerze, je takrat v znanstvenem članku Ženske XY v športu zapisal, da ima ta test dve prednosti pred kromosomskim: ne izključuje žensk z odsotnostjo spolnih žlez in neposredno preverja raven hormona, ki ima pozitiven učinek na športne dosežke. Po Hipkinovem mnenju je pomanjkljivost tega testa, da ga je možno pretentati; ženske bi si lahko z različnimi sredstvi začasno znižale testosteron. Vendar je avtor sklenil, da bi si ga ob rednem preverjanju morale neprestano zniževati, kar bi zmanjšalo pozitivne učinke tega hormona. Britanski raziskovalec je tako z drugega zornega kota opisal situacijo, v kateri se je dve desetletji kasneje znašla Semenya.

Nova pravila

Potem ko je IAAF na sodišču izgubila prvo, se je začela pripravljati na novo bitko. Mejo dovoljenega testosterona je znižala na pet nanomolov na liter krvi. Zbrala je še več dokazov kot prvič, med drugim je objavila rezultate raziskave, v kateri je med vrhunskimi atletinjami preverjala raven testosterona. Ta je bila v 7,1 promila višja od mejne vrednosti, kar je približno 140-krat več kot pri običajni ženski populaciji.

Marsikoga je zbodlo, da nova pravila v starem športu veljajo le za teke med 400 metrov in miljo. Kot da se želi IAAF izogniti morebitnim novim tožbam raznoraznih chandovih ter ostalih šprinterk, metalk, skakalk in dolgoprogašic in za vsako ceno zrušiti glavno tarčo.



Trenutno kaže, da je mednarodni zvezi uspelo. CAS je konec julija odločilo v njen prid in zavrnilo pritožbo Semenye, ki je omejitve označila kot kratenje človekovih pravic. »Nisem idiot, zakaj bi jemala tablete? Sem čista atletinja, ne goljufam, naj se osredotočijo na dopinške prekrške. IAAF me ne bo prisilil k jemanju tablet ali mi preprečil biti, kdor sem. Sem ženska in atletinja svetovne ravni. Nihče na tem svetu mi ne more prepovedati, da tečem.« Čeprav je letos v svoji paradni disciplini prepričljivo najhitrejša na svetu, ne bo mogla nastopiti na svetovnem prvenstvu, ki ga bo konec septembra in v začetku oktobra gostila Doha.



Veliko nejasnosti ostaja, ker so raziskave, priložene v sodnem gradivu, pokazale, da testosteron največjo prednost prinaša pri metu kladiva (4,5 odstotka daljši meti) in skoku s palico (2,9 odstotka višji skoki). A preden se zapletemo v teorije zarote, velja prebrati uradno stališče mednarodne zveze. »V tekih na srednje proge je mogoče doseči največjo korist od povečane ravni testosterona v krvnem obtoku, in sicer zaradi večje moči, ki izhaja iz povečanja mišične mase, in zaradi dodatnega prenosa in vnosa kisika, ki izhaja iz povečanega hemoglobina v krvi.«

Maja Navodnik Preložnik ne dvomi, da so odločitve regulatornih institucij skrbno pretehtane. »Velikokrat se znajdejo v dilemi, težko je prav na področju endokrinologije postavljati omejitve, ker so že normalne vrednosti zelo variabilne in odvisne od številnih dejavnikov.«

Endokrinologinja ponuja še en uvid o selektivnem pravilu IAAF. »Pri različnih športih so ugotavljali različne koncentracije testosterona – najvišje pri izrazito eksplozivnih športih, kot je šprint, nižje pri dolgotrajnejših športih, denimo maratonu. Z rastjo mišične mase pod vplivom višje ravni testosterona prihaja do večje porabe kisika, zato telo ob dolgotrajnem naporu sproži obrambni mehanizem tako, da z manjšo mišično maso porablja manj kisika. Zato imajo vzdržljivostni športniki v povprečju nižje ravni testosterona.« To bi po njenem mnenju morda lahko bil delni odgovor, zakaj omejitev velja za srednjeprogašice, ne pa za šprinterke – ker je pri njih raven že v osnovi višja.

Sreča v nesreči

Obstaja še eno delno opravičilo za vse, kar se je v tem desetletju hudega godilo Semenyi (da ne bo pomote, godilo se ji je tudi marsikaj lepega): njen primer je od začetka potekal pred očmi javnosti. Njen vzpon je bil bliskovit. Vsi akterji so bili pod velikim pritiskom. IAAF nanjo ni bila pripravljena. Saj ne, da Ewa Kłobukowska in še katera druga športnica niso bile vrhunske tekmovalke, vendar niso bile niti približno tako dominantne kot Semenya, petkratna afriška, trikratna svetovna in dvakratna olimpijska prvakinja ter četrta najhitrejša osemstometrašica vseh časov. Tudi časi so se spremenili: doba televizije in digitalnih medijev je opravila svoje. Vsakdo, ki vsaj bežno spremlja kraljico športov, si je o njej bodisi izoblikoval svoje bodisi prevzel tuje mnenje. In ga povedal naglas.

V tem kontekstu je sreča v nesreči, da je njena kariera potekala sočasno z Boltovo, ki je bil magnet za pozornost javnosti, in da je atletika medijsko čedalje manj izpostavljen šport. Tako je imela malenkost več miru, kot bi ga imela sicer, vendar ni rečeno, da je že odtekla zadnjo. Šteje 28 let – toliko, kot jih je v Berlinu imel njen prijatelj Mulaudzi.