Aretirani spomenik

Öztürk Türkdoğan, predsednik turškega združenja za človekove pravice, mi v Bruslju, na svetovni dan svobode tiska, ki smo ga praznovali prejšnji teden, pove prav neverjetno zgodbo. Zgodbo o aretiranem spomeniku. Ob tem me spomni na imenitnega bosanskega pisatelja in profesorja Dževada Karahasana, ki je svojo knjigo Sara in Serafina začel prav s spomeniki. Ti so namreč vselej nekakšno znamenje države. Brez države ni spomenikov in brez spomenikov ni države, zato pravzaprav vse naše življenje že od nekdaj poteka v njihovi bronasti senci …

Turške oblasti so v središču Ankare, na ulici, ki je namenjena le pešcem, že leta 1990 postavile spomenik človekovim pravicam. Bronasti kip sedeče ženske, ki bere deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah, je izdelal večkrat nagrajeni kipar Metin Yurdanur. Okrog spomenika, kakršnih je pravzaprav malo po svetu (Ulico človekovih pravic sem doslej denimo opazil samo še v Diliju, prestolnici Vzhodnega Timorja), so se leta in leta vrstili različni protesti. A le do poskusa prevrata pred dvema letoma, ki je v Turčiji vse postavil na glavo. Spomenik človekovim pravicam je za oblast nenadoma postal (pre)nevarno zbirališče. In ko sta lani tam začela gladovno stavkati odpuščena profesorja Nuriye Gülmen in Semih Özakça, so ju na silo odstranili, spomenik pa ogradili z železno ograjo. Bronasto žensko, ki ima v rokah knjigo o človekovih pravicah, so tako preprosto aretirali. Protestni shodi so tam zdaj prepovedani. In ker je bil Öztürk Türkdoğan odločno proti tovrstnim posegom oblasti, so takrat za nekaj časa zaprli tudi njega, a so ga potem na srečo kmalu izpustili.
 

»Novinarstvo je namreč pri nas postalo zločin!«

Turčija je danes največja ječa aktivistov za človekove pravice in novinarjev na svetu. Na vsem območju Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki sega od Kanade in ZDA do Srednje Azije, kar 90 odstotkov vseh zaprtih novinarjev sedi prav v turških ječah. Zaradi varnostnih ukrepov, sprejetih po spodletelem poskusu vojaškega udara, je življenje v Turčiji vedno manj varno. To je eden največjih paradoksov uničujoče Erdoğanove politike, ki Turčijo nezadržno peha daleč nazaj v preteklost.

To še posebej boleče občutijo prav novinarji. »Novinarstvo je namreč pri nas postalo zločin!« mi pove Hasan Cemal, predsednik Platforme za neodvisno novinarstvo (P24), nekdanji urednik dnevnikov Cumhuriyet in Sabah ter pisec številnih knjig. Med njimi tudi knjige o turškem genocidu nad Armenci, ki je v Turčiji še vedno tabu tema. »Mene še niso zaprli. Morda pa bom na vrsti jutri …« z grenkim nasmehom stisne med zobmi. »Moji najboljši prijatelji so že lep čas v ječah. Uradna oblast odločno obrača hrbet Evropi, o kateri smo vsi nenehno sanjali. Ne priznava več svobode tiska in ne človekovih pravic, zato se včasih počutim kot tujec v lastni domovini. Ki pa je kljub temu ne nameravam zapustiti, kajti boj za svobodo se mora nadaljevati,« pogumno doda Cemal.

Can Dündar, nekdanji glavni urednik Cumhuriyeta, ki je bil obsojen zato, ker je razkril, kako turška vlada pošilja orožje sirskim upornikom, je pred dolgo roko Ankare zbežal na varno v tujino. Zdaj živi v Berlinu. S Cemalom se seveda strinja v celoti. »V Turčiji je bilo doslej veliko pisateljev in novinarjev, ki so krvavo plačali svojo zvestobo resnici. Toda še nikoli v zgodovini se ni v zaporih znašlo toliko novinarjev, kot jih sedi zdaj. In doslej v Turčiji še ni bilo voditelja, ki bi dejal, da je pisana beseda lahko nevarnejša od bombe. Vsaka kritika je za Erdoğana že napad nanj. Toda novinarji in pisatelji niso v zaporih zgolj zaradi kritičnega pisanja. Oblast želi s tem utišati vse kritične glasove. Vsa država se je znašla v nekakšnem oblaku strahu,« pravi Can Dündar.

Turška politika že od nekdaj deluje kot nekakšno nihalo, ki neprestano niha med mošejami in vojašnicami. Zdaj je v mošejah. Vojašnice so namreč pogorele. Erdoğan jih je požgal. »Armada seveda mora iz politike. Tukaj ima Erdoğan prav. Toda problem je, da je zdaj iz Turčije naredil policijsko državo. In država je na ta način spet tam, kjer je že bila. Kakšna pa je razlika med vojaško in policijsko oblastjo? Tega nihala preprosto ni mogoče ustaviti. Ko se preveč približa mošejam, ga hoče vojska spraviti nazaj v vojašnice. Ko postane pritisk iz vojašnic premočan, začne znova rasti vpliv mošej. Turška inteligenca, stisnjena med ta dva ekstrema, pa vedno potegne krajši konec,« pravi Dündar.

To dokazujejo tudi dejstva. Kerem Altiparmak, profesor prava na univerzi v Ankari, postreže z naravnost grozljivo statistiko. Predsednik Recep Tayyip Erdoğan je v zadnjih dveh letih ukinil več kot sto štirideset medijskih hiš in skoraj trideset založb. V zaporih je zdaj najmanj 120 novinarjev. Več kot tri tisoč jih je brez dela, z razveljavljenimi novinarskimi izkaznicami in odvzetimi potnimi listi. Dramatično narašča število obsodb zaradi »žalitve predsednika«. Leta 2000 so v Turčiji denimo zabeležili štiri takšne primere. Leta 2016 je bilo takšnih obsodb že 4187. Istega leta je bilo zaradi grdih besed na račun vladajoče elite vloženih kar 38.254 obtožb. Za lani jih še niso prešteli …
 

Erdoğan pokupil vso domačo medijsko sceno

Na dlani je, da je turški predsednik, ki je prepričan, da je (njegovo) demokracijo mogoče braniti samo s totalitarnimi prijemi, očitno najbolj užaljen voditelj sveta. Toda ob tem pozablja na lastne žalitve. Amberin Zaman, kolumnistka Al Monitorja, ki ima sedež v Washingtonu, mi v Bruslju denimo pove, da jo je Erdoğan zaradi njenega pisanja, tudi o turškem genocidu nad Armenci, ozmerjal z najbolj grobimi besedami: »To je militantka v novinarski preobleki! … Ženska brez vsakršnega sramu! … Ali ne veš, kje je tvoje mesto!« Nanjo se je nato spomnil še na dveh predvolilnih shodih, kjer jo je surovo ošvrknil, da je pravzaprav zgolj navaden gnoj … Amberin Zaman je na te obtožbe v časniku Taraf odgovorila s kolumno, ki ji je dala naslov Najprej moramo biti predvsem ljudje.

Recep Tayyip Erdoğan je s pomočjo naklonjenih poslovnežev pokupil malone vso domačo medijsko sceno. Neodvisne hiše zdaj obvladujejo že manj kot desetino turškega medijskega prostora. Toda mainstream scena, ki eliti v Ankari brez vsakršnega sramu poje neskončne hvalnice, na trgu ne uspeva najbolje. Mustafa Kuleli, član vodstva turškega društva novinarjev (TGS), pravi, da gre pri tem pravzaprav za klasični začarani krog, iz katerega ni izhoda. Zaradi zgrešenega medijskega poslovnega modela so plače novinarjev (v provladnih medijih, neodvisni novinarji so namreč v glavnem brez dela) povsod zelo skromne. Ker ni primernih nagrad, so zato tudi izdelki praviloma podpovprečni. Slabe robe pa nihče ne kupuje. In tako se vse vrti v začaranem krogu, ki seveda še zdaleč ne velja le za Turčijo, saj se nekaj podobnega v bistvu že lep čas dogaja tudi v domačih medijskih logih.

(Neodvisni) turški novinarski kolegi seveda nameravajo vztrajati v boju za pravice in za vrhunsko novinarstvo, ki na srečo še ni zamrlo. To je lepo povedala umetnica Zehra Dogan, ki je že skoraj tri leta za zapahi. Kot urednica je dolgo vodila kurdsko agencijo Jinha, zaprli pa so jo zaradi njenih provokativnih člankov, risb in karikatur. »Sem v zaporu, a nisem zapornica!« je prejšnji mesec sporočila iz ječe. »Zaprti novinarji vsak dan dokazujemo, da novinarstva in umetnosti ni mogoče utišati. Nadaljevali bomo naš boj in ponavljali, da novinarstvo ni zločin. To bomo počeli tako dolgo, dokler vsi novinarji ne bodo osvobojeni iz ječ!« Kakor da bi brala Georgea Orwella, ki je nekoč zapisal: »Dobrih zgodb ne pišejo tisti, ki vohljajo za nepravovernostjo, niti oni, ki jih peče vest zaradi lastne nepravovernosti. Dobre zgodbe pišejo lahko le ljudje, ki niso prestrašeni …«

In kaj je ob svetovnem dnevu svobode tiska za tisoče zaprtih in preganjanih novinarjev v Turčiji in drugod po svetu storila demokratična Evropa? Nič. Zgolj sramežljivo je molčala. Vse več je namreč politikov, ki strastno sanjajo o tem, da bi nekoč tudi sami postali Erdoğani, Putini, Trumpi, Orbáni. Zato lažne novice sploh niso prava zagata našega časa. Veliko hujši problem je naša lažna demokracija.