Ali je uporabno tudi vedno dobro?

Ob stoti obletnici ljubljanske univerze je na mestu kritični razmislek, v kakšni kondiciji deli ta svojo poklicno in institucionalno usodo z univerzami v svetu? Ali imajo univerze danes v resnici razloge za veselje – Gaudeamus igitur ali pa se soočajo s problemi nadležne starosti – post molestam senectutem, kot to v zadnjem času ugotavljajo akademiki in raziskovalci v razpravah ter knjigah z naslovi, ki opisujejo njihovo stanje v razponu od resne krize do terminalne smrti?

V času, ko se je rojevala ljubljanska univerza, je predsednik harvardske Lawrence Lowell spomnil, da se univerzam praviloma ni treba bati, da bi jih kdo ubil, temveč predvsem tega, da bi se za to odločile same s tem, ko bi se odrekle svojemu temeljnemu poslanstvu. O trdoživosti univerze kot institucije govori dejstvo, da se jih je od petinosemdeset, ki so v zahodnem svetu nastale pred letom 1520, ohranilo najmanj sedemdeset.

»Akademski patriotizem«

Univerze so seveda veliko več kot institucije, zato je na mestu vprašanje, ali so »preživele« univerze skupaj s več tisočimi, ki so se pojavile v svetu po omenjenem letu, ostale zveste svojim temeljnemu smotru: kritičnemu mišljenju, svobodnemu raziskovanju in avtonomiji, ne da bi zadnja sočasno varovala tudi mediokritetnost in nekompetentnost. Namesto lažne akademske solidarnosti, protokolarnih oz. ceremonialnih nečimrnosti in tega, da del iznajdljivih univerzitetnih elit malikuje Mámona, bi se morale univerze v imenu pristnega »akademskega patriotizma« vprašati, ali bi bile pripravljene zagovarjati današnje nekonformistične »sokrate« in ali bi se na njih našlo mesto za takega velikega misleca, kot je bil Ludwig Wittgenstein, ki je v življenju objavil eno samo knjigo? Veliki misleci 20. stoletja Walter Benjamin, Theodor Adorno in Hannah Arendt pa so od izobraževanja zahtevali več: da po holokavstu med drugo svetovno vojno prispeva k temu, da se podobne morije ne bi ponovile v prihodnosti. Danes se človeštvo sooča še mnogo hujšimi apokaliptičnimi grožnjami, med njimi predvsem podnebno in jedrsko.

V kontingentnem, negotovem in fluidnem času, če uporabim sociološke koncepte Zygmunta Baumana, je kritično število univerz opustilo razsvetljensko (sokratsko) idejo o univerzi, ki išče resnico/znanje v dobro človeka, družb in človeštva, k univerzi, ki streže instrumentalnim, natančneje ekonomskim in profitnim imperativom na (globalnem) trgu dela. Kant in Humboldt univerze kot »služabnice« trga v njunem času ne bi prepoznala: oba sta delila prepričanje, da se mora univerzitetno izobraževanje (in raziskovanje) osredotočiti na pridobivanje temeljnih znanj, s katerimi je mogoče pozneje lažje pridobiti specifične delovne veščine. Prva jih bo usposobila za prihodnost, ko se bodo v življenju soočili s permanentno spremenljivo naravo poklicev, ki jih je danes še bolj kot v njunem času praktično nemogoče vnaprej napovedati. Humboldt bi tudi nasprotoval aktualnim zahtevam evropskih politikov, da lahko Evropa v času globalizacije preživi le na ta način, da postanejo njene univerze konkurenčne. Po njegovem je sodelovanje in ne konkurenčnost temeljno gibalo napredovanja tako znanja kot človeštva.


Poročila OECD, ki ostajajo gluha za Kantova in Humboldtova sporočila, praviloma obravnavajo vlogo (visokošolske) izobraževalne sfere v funkciji servisiranja ekonomije na račun njenih širših družbenih in razvojnih kompetenc. Po njihovem so izobraževalni produkti samo eno od blag na trgu, kar zahteva od institucij, ki jih proizvajajo, podjetniško obnašanje. Za takim razumevanjem se skriva neoliberalni model marketizacija izobraževalnega kompleksa, ki potegne s seboj njegovo bolj ali manj tiho privatizacijo z namenom, da namesto države za izobraževalne produkte po njihovi tržni ceni plačujejo tisti, ki to zmorejo – posamezniki (študenti, starši).

Ameriški zgodovinar Steven Conn izpostavlja v tej zvezi vlogo poslovnih šol v njegovi državi in po svetu, ki se razraščajo, postajajo vedno premožnejše in spodrivajo humanistične in družboslovne ustanove izobraževanja. Skrbi, da se tudi nekatere klasične in prestižne ekonomske fakultete vdajajo čaru poslovnih veščin s tem, ko kritični del svojega izobraževalnega programa podrejajo poslovnim imperativom. Če se omejujejo, kar je v večini primer, na poučevanje poslovnih tehnik, te po Connu zanesljivo ne sodijo na univerzo. Na ključno vprašanje, ali učijo in raziskujejo poslovni svet ali pa delajo za njega, so že dale odgovor s tem, ko so se nehale pretvarjati, da bi jih zanimalo kaj drugega kot pridobivanje denarja.

Ideja univerze

Po mnenju britanskega kritika privatizacije visokega šolstva Stefana Collinija, predavatelja na Cambridgeu, marketizacija znanja posnema proizvodnjo klobas z minimalnimi stroški in maksimalnim številom potrošnikov. Isti recept ponuja tak model tudi za druga vitalna področja v družbi: od javnih služb, transporta, socialne oskrbe, zdravstva in drugih. Za demokracijo (?) je nenavadno, da se je o tem v državah odločalo brez javnih/političnih razprav (!).

Neoliberalno razumevanje izobraževanja preprečuje njegovim »izvajalcem«, da bi se lahko oprli na samorefleksijo, tj. na konceptualna orodja, ki bi jim pomagala razumeti eksistencialne negotovosti in tveganja v svetu. Brez njih tako ostanejo ujetniki nepreglednega števila informacij, kar jim onemogoča, da bi (raz)ločevali bistvene od nebistvenih, predvsem pa, da bi raziskovalce usposobile za suvereno generiranje novih idej. Tisti, ki se zavedajo negotovosti in dosegajo meje znanja, presegajo (samo) »informirane« posameznike in praviloma odpirajo vrata novemu znanju ter odgovornemu javnemu delovanju.
Paradoks je, da si danes vladajoči akademski mainstream, ki streže menedžerski in podjetniški miselnosti, tj. ohranjanju statusa quo, praviloma ne zastavlja več temeljnega vprašanja o tem, »kaj je univerza«. Spet lahko spomnimo na Kantove trditve, ki se navezujejo na izobraževanje. Na prvo naletimo v njegovih Predavanjih iz pedagogike, v katerih obravnava izobraževanje za »največji in najtežavnejši problem, ki je naložen človeškemu bitju«. »Največji« se nanaša na to, da postane človeško bitje človek samo z izobraževanjem, »najtežavnejši« pa na dejstvo, da trpijo tisti, ki izobražujejo, številne pomanjkljivosti.

Skepsis in polemos

V eseju Kaj je razsvetljenstvo? ponudi Kant definicijo razsvetljenstva, ko se človekov (raz)um emancipira od svoje nedoletnosti, ki sta jo pred tem obvladovala lenost in bojazen. Zadnje po njegovem najbolje karakterizira trditev koga, da mu ni potrebno misliti, ker so tako ali tako na voljo »knjige, ki mislijo namesto njega, duhoven/pastor, ki skrbi za njegovo vest, in zdravnik, ki ga zdravi«. Kritično in avtonomno razmišljanje zahteva vztrajnost in napor, poleg tega pa pomeni osebno tveganje, če vemo, da so socialne strukture, ki določajo naša življenja, vzpostavljene z namenom, da nagrajujejo konformno obnašanje in (za)ostajanje v nedoletnosti.

Največji del bremena pade pri tem na učitelje/profesorje, katerih vloga se ne konča s poučevanjem (predavanji), posredovanjem znanja, temveč nadaljuje z odpiranjem širših/novih horizontov znanja študentom. V tem smislu ni prostora za rigidne paradigme, kánonsko znanje, temveč za skepsis in polemos. Še manj pa za instrumentalizacijo znanja ali njegovo reduciranje na vsakokratni pragmatizem, v novejšem času predvsem (neoliberalnemu) ekonomskemu determinizmu. Na polju znanstvenih metodologij se običajno zmotno prikazuje, da gre pri tem za spopade med kvalitativnimi in kvantitativnimi metodologijami, v resnici pa se je mogoče več naučiti iz konfrontacij pod naslednjimi naslovi: dejstva proti znanju/vednosti, veščine proti modrosti, informacije proti analitičnemu razumevanju itd.

Akademska verzija »protireformacije«

Akademska svoboda, ki je podrejena tržni racionalnosti in »piarovstvu«, ne podpira vloge vitalnega stebra odprtih družb. Po Craigu Calhounu, bivšem direktorju London School of Economics (LSE), njen resni primanjkljaj zrcali podobo družbe, kakršna se je izoblikovala v zadnjih štirih desetletjih. Zanjo so značilni prevlada (neoliberalne) ekonomske doktrine, po kateri »pripada vse zmagovalcu« – novodobni ekonomski darvinizem, neizprosna in ubikvitarna globalizacija ter zaostreni, tudi perverzni pogoji za napredovanje profesorjev, ki privilegirajo kvantitativno merjenje »produktivnosti« pred njihovimi kvalitativnimi raziskovalnimi dosežki.

Akademiki se upravičeno pritožujejo, da jim ostaja vedno manj časa za študij, predavanja, pisanje in študente (!), ker jim ga vzamejo stalno povečujoča se administrativna opravila, sestankovanje, prijavljanje in pisanje poročil v zvezi s projekti itd. S tem so univerze paralizirane pri svojem poslanstvu, ne nazadnje pa tudi materialno oškodovane: evropske univerze izgubijo vsako leto približno 1,4 milijarde evrov samo iz naslova zavrnjenih prijav za raziskave. Resno je treba vzeti tudi podatek iz Velike Britanije, kjer se je neoliberalna praksa najbolj zarezala v akademsko tkivo, da je konec prejšnjega desetletja število univerzitetnih menedžerjev in administracije naraščalo dvakrat hitreje od akademskega osebja (!).

Pri diverziji visokošolskega izobraževanja, za katero je značilno reduciranje znanja na goli pragmatizem, je odigral ključno vlogo »bolonjski proces«, ki ga lahko obravnavamo kot akademsko verzijo »protireformacije«. Gre za promocijsko zlorabo najstarejše univerze (1088) v zahodnem svetu z namenom implementacije neoliberalne ideologije o »ekonomiji znanja«, ki podreja homo academicusa homo economicusu. Zlorabljena, ali bolje, ideološko »nadgrajena« pa je bila tudi sama sintagma o »ekonomiji znanja«, skupaj z »družbo znanja«, ki sta po besedah profesorja zgodovine na Svobodni univerzi v Amsterdamu Chrisa Lorenza »civilizirani Evropi« (po)znani že najmanj 250 let. Kako bi se lahko evropske in neevropske ekonomije sicer razvijale brez znanja z univerz? Evropski misleci, vzemimo Voltaira, Comta, Heideggerja, Foucaulta in drugi, so namreč že najmanj od razsvetljenstva naprej pisali o sistematični produkciji znanja kot o izpostavljenem značaju »modernih« evropskih družb.

Konvergenca med »bolonjsko« in »sovjetsko« univerzo

Spomnimo, da so »bolonjski proces« leta 1999 z bolonjsko deklaracijo napovedali evropski ministri za izobraževanje. Z njim se je po besedah Lorenza »začela tiha transformacija Humboldtove ideje o raziskovalni univerzi v idejo neoliberalne, tržno implementirane McUniversity«. Proces spreminjanja univerz spominja na postopno segrevanje žabe v loncu vode, pri čemer se ta počasi privaja na višje temperature in ne poskuša pobegniti iz lonca, dokler ni skuhana. Omenjena deklaracija zagovarja potrebo po krepitvi vloge visokega šolstva na trgu dela ter integraciji in homogeniziranju množice različnih nacionalnih sistemov visokega šolstva v EU s ciljem, da se vzpostavi globalno konkurenčen skupni evropski izobraževalni »trg«. Z razširjenim naborom obveznosti (novih predmetov, izpitov in druge birokratske navlake) so bili študenti skupaj s profesorji oškodovani za kultiviranje kritičnega mišljenja. Za študent(k)e je to še posebej stresno, zato ne presenečajo šokantni podatki o naraščanju njihovih mentalnih zdravstvenih problemov.


Bolonjsko deklaracijo je treba umestiti tudi v kontekst drugih dokumentov (pred njo pariške deklaracije iz leta 1998 in poznejše lizbonske iz leta 2000), ki so visoko šolstvo v Evropi izpostavili stalnemu nadzoru in reformam. Poleg omenjenih dokumentov je treba omeniti še aktivno vlogo Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Splošni sporazum o trgovini in carinah (GATT) in Splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS). Zadnji trije se zavzemajo za odpravo regulacije in ovir za svobodno trgovino v svetu. Še posebej simptomatičen je zadnji, ki jemlje državljanom Evrope v njihovih državah ustavno pravico do visokošolskega izobraževanja in jo spreminja v »tržno storitev« (blago), ki jo je treba plačati od katerega koli mednarodnega dobavitelja. Neoliberalizem prek aplikacije tržne dogme z reindividualizacijo javnih dobrin/služb vrača zgodovinsko uro na začetke 19. stoletja in na ta način odpravlja njihovo socializacijo iz druge polovice 19. in 20. stoletja.

Bivši predsednik Ameriškega sociološkega združenja (ASA) in Mednarodnega sociološkega združenja (ISA) Michael Burawoy je prepoznal med »bolonjskim procesom« in sovjetskim modelom planiranja presenetljivo konvergenco rigidne regulacije in komodifikacije. Tako kot so v Sovjetski zvezi s planom določali in merili proizvodne rezultate v tovarnah, na podoben način zahtevajo nekaj podobnega »bolonjski« načrtovalci od evropskih univerz, da njihovo delo dokazujejo s tako imenovanimi »ključnimi pokazatelji učinka« (key performance indicators – KPI). Pri tem uporabljena metrika gradira objavljene raziskovalne »produkte«, odvisno od tega, ali so bili objavljeni v publikacijah, ki gredo skozi recenzentske postopke (peer review) ali brez njih. Poleg tega se upošteva faktor »vpliva« (impact). Uporabljena metoda v bistvu služi komodifikaciji znanstvenih »proizvodov«.

V obeh primerih imamo opraviti z dvema verzijama »planiranja«, opirajočima se na »šok terapijo«, pri čemer deluje kvečjemu »šok«, medtem ko terapija izostane. Burawoya preseneča, da je Evropa za svoj model univerze prihodnosti izbrala ruski model univerze iz sovjetskih časov (!).

Akademsko integrirana Evropa

Nemški filozof Jürgen Habermas si omenjeni utilitarni obrat od zunaj vsiljenih idej in politike univerzam v 21. stoletju razlaga s tem, da kapitalistične ekonomije, tako kot je to veljalo še v času »poznega kapitalizma«, ni več mogoče ideološko legitimirati z znanstvenimi orodji. Namesto tega se, kar je paradoks, od znanosti zahteva, da upraviči ekonomsko učinkovitost. Poleg ideološke podreditve evropskih univerz je k »bolonjskemu procesu« botrovalo tudi prizadevanje evropske politike, da se ob politični (nadnacionalni) integraciji vzpostavi tudi »akademsko« integrirana Evropa. Prvi poskus je z obema neuspešnima referendumoma v Franciji in na Nizozemskem sicer padel v vodo, prej ali slej pa se utegne podobno ponoviti tudi na akademskem področju.

Nekaj takega napoveduje, vzrok je razočaranje evropske politike nad njenimi skromnimi rezultati, prenašanje uresničevanja ciljev lizbonske deklaracije na članice EU. Kritika »bolonjskega procesa« se seveda ne nanaša na nekaj pozitivnih dosežkov, kot so izmenjave profesorjev in študentov, programi Erasmus in priznavanje spričeval. Med nje pa ni mogoče uvrstiti evropskega sistema prenašanja in zbiranja kreditnih točk (ETCS), ki v bistvu posnema uvedbo evra. Ta je bil uveden z birokratskim namenom, sprtim z duhom univerz(e), da so ocene v Evropi kompatibilne in primerljive.
Če povzamem: po dvajsetih letih bolonjskega procesa, ki so ga nekatere evropske univerze, med njimi naša, uvajale na način, ki je »bolj papeški od papeža«, imamo danes več razlogov za zaskrbljenost kot za proslavljanje.

Rangiranje univerz

Naslednji logični korak od »marketizirane«, z logiko biznisa inficirane univerze, predstavlja njihovo rangiranje. To, da jih mnogi jemljejo resno, ni za profesorja semantike na Univerzi v Sydneyju Nicka Riemerja nič drugega kot travestija visokega šolstva, ki si zasluži prezir. Zagovorniki rangiranja se sklicujejo na njegovo uporabnost, vendar pri tem pozabljajo na pravilo, da uporabno ni tudi vedno dobro. Tomaž Akvinski bi dodal, da je modrost več kot samo, da nekaj deluje ali koliko je uporabno. Po Riemerju nečesa tako raznovrstnega in subjektivnega, kot je to »kvaliteta« univerz, enostavno ni mogoče meriti. Povrh tega reduciranje univerz na domnevno objektivno številčno metriko zakriva (subjektivne) omejenosti uporabljene metodologije.

»Atraktivnost« in vztrajanje pri rangiranju lahko pripišemo temu, da so izbire v življenju lažje, če je pri roki ustrezna metrika. Naslonitev na številke običajno nadomesti samostojno razmišljanje in presojo. Rangiranje univerz ima politično poreklo: sovpada z nastopom Ronalda Reagana in Margaret Thatcher v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta uveljavila »logiko trga«. S pristajanjem nanjo so univerze začele posnemati prakso biznisa (podjetij) in posledično obravnavati študente namesto kot državljane kot potrošnike. Še posebej v anglosaškem svetu predsedniki univerz spominjajo na voditelje (CEO) korporacij. Ob tem pogrešam samokritiko, če že ne upora akademikov proti korporatizaciji univerz(e) in njihovo zavzemanje za močno načete intelektualne svoboščine.


Na koncu spomnimo na še vedno aktualno trditev Hannah Arendt, da so visoko šolstvo/univerze na točki, ko njihovi člani še niso pokazali, da imajo »dovolj radi svet, da bi prevzeli odgovornost zanj«. Ali, če zapišemo drugače, da bi univerze usposabljale državljane, opremljene s kritičnimi, samorefleksivnimi kompetencami in razvijanjem novih znanj, za politične in moralne presoje v dobro inkluzivne in empatične družbe. Take vloge univerze ne bodo mogle odigrati, če se bodo omejile le na njihov notranji prostor organiziranosti in ne bodo razvijale kritičnega diskurza ter pridobljeno javno znanje uporabile na več ravneh, od lokalne in nacionalne do globalne.

Ubijanje »kanarčka«

Neoliberalni svet temelji na tržnem modelu in permanentni konkurenci, ki puščata za seboj zmagovalce in poražence ter še naprej povečujeta že tako ali tako nevzdržno neenakost. Skupno mu je tudi to, da daje prednost hitrosti tržne dinamike pred potrebnim časom za refleksijo v tem pogledu, kar je sprto z že omenjenim razsvetljenskim konceptom izobraževanja. Tako akademski kot upravljavski deležniki so danes pred eksistencialno zgodovinsko alternativo: kako (za)misliti prihodnost, ki bo presegala stare dihotomije med trgom in državo, naravo in kulturo (civilizacijo) ter enakostjo in svobodo.
Ne gre za enostavno nalogo, še posebej ne danes, ko avtoritarni voditelji s pomočjo sofisticirane informacijske tehnologije zanikajo nekatera ključna spoznanja znanosti. Moderna vera v znanost in napredek je prinesla veliko dobrega in uporabnega, vendar po drugi strani tudi množično uničevanje življenj. Pred grozečimi okoljskimi in podnebnimi katastrofami, krvavo zgodovino imperializma, jedrsko grožnjo, vojnami in genocidi bodo morale univerze in raziskovalne ustanove, še posebej s področja humanistike in družbenih ved, če si hočejo povrniti njihovo integriteto, znova kritično premisliti vlogo (raz)uma, znanosti in tehnologije, da bi se izognili ponavljanju zgodovine.

Univerze skupaj z demokracijo, če si zaslužijo to ime, razpolagajo z velikim racionalnim in imaginativnim potencialom. Vendar podrejenost trgu in izključno profitnemu motivu izniči njihovo izvorno poslanstvo. Brez njih, če parafraziramo ameriškega pisatelja Kurta Vonneguta, ubijemo »kanarčka«, ki je v rudniških rovih reševal življenja rudarjev s tem, da je ta ptica ob prisotnosti smrtonosnega metana (za vedno) prenehala peti.

Ddr. Rudi Rizman, zasl. prof. sociologije in političnih ved na Univerzi v Ljubljani in Bologni