A to je puberteta – jaz sem pa nanjo gledal popolnoma drugače

»V vseh generacijah naše družbe je premalo upora.« Če to reče nekdanji panker, bo že držalo. Primoža Ekarta dolgo poznamo kot igralca, a zadnje desetletje je uspešno prodrl kot režiser lucidnih predstav, ki so uspešno in zelo precizno detektirale nevralgične točke naše družbe. V Lutkovnem gledališču bo 24. aprila na sporedu predstava Vihar v glavi na podlagi dramskega besedila Brainstorm Neda Glasierja in Emily Lim.

Originalno besedilo je nastalo v londonski produkcijski hiši Company Three v sodelovanju s trinajstimi najstniki igralci, ideja zanj pa je izhajala iz najnovejših znanstvenih odkritij v nevroznanosti oz. ugotovitev o tem, kako se delovanje možganov v najstniški dobi razlikuje od njihovega delovanja pri odrasli osebi. Kar 86.000 milijard nevronov v tem obdobju sproža najrazličnejše dnevne spremembe, hkrati pa omogoča mladostniško eksplozijo kreativnosti, drznosti, vznemirjenja in poguma.
V Viharju v glavi, v katerem bodo nastopili najstniki, izbrani na avdiciji, bomo poleg znanstvenega vpogleda v delovanje njihovih možganov dobili tudi čustveni vpogled v svet mladih, predvsem v odnosu do staršev pa tudi svet njihovih želja, pričakovanj, strahov in upanj za prihodnost.

Kaj je Vihar v glavi?    
Vihar v glavi je metafora za obdobje najstništva, ki smo ga vsi doživeli in ki ga naši, no, vsaj moji otroci, pravkar doživljajo. Pred letom, dvema sem v Londonu v knjigarni National Theatra naletel na tekst Vihar v glavi in sem se takoj navdušil nad njim.
Koliko ima Vihar v glavi skupnega s knjižno uspešnico nevropsihiatra dr. Daniela Siegla?
Ima, veliko, čeprav sem na Sieglovo knjigo naletel kasneje, ko sem se pripravljal na predstavo. To je odličen material, tudi sicer jo priporočam vsem staršem najstnikov. Zdelo se mi je zanimivo, da so v Veliki Britaniji to predstavo razvijali v enem od alternativnih gledališč, potem pa je postala tako dobra, da so jo igrali v osrednjem nacionalnem gledališču. Zdelo se mi je, da je Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) ravno prav odprto gledališče, kjer bi lahko predstavili to temo, ki je v resnici zelo pomembna. Takoj ko sem idejo predstavil umetniški vodji Ajdi Roos, se je navdušila. V LGL so zelo odprti za obravnavo tem, ki ponavadi niso čisto tipične za ustvarjanje repertoarjev gledališč. Velik del teksta pa smo razvili skupaj z najstniki, ki jih smo s sodelavcema, dramaturginjo Ano Dušo in koreografom Sebastjanom Staričem, septembra izbrali na avdiciji. Pričakovali smo trideset ljudi, pa jih je prišlo sto, starih med štirinajst in devetnajst let. Izbrali naj bi jih deset, pa smo se vseeno odločili za dvajset. Po šestih mesecih jih je ostalo 17. Eden od njih se vozi na vaje iz Celja, dva sta iz Škofje Loke. Nastala je fenomenalna ekipa, začeli so se družiti med seboj. Temo smo razvijali z raznimi vajami, veliko smo se pogovarjali in ogromno so tudi pisali, ustvarjali smo prizore.
Kaj je zanje najstništvo?
Njihovo dojemanje tega obdobja je najbolje zajeto v izjavi, kot jo je napisala ena od igralk, ko smo zbirali material za predstavo: »Še sama ne vem, kaj čutim, in zato to tako težko izražam.« Od nekdaj uveljavljan koncept pa je, da je treba puberteto nekako prestati, preživeti, potem pa postanemo normalni, odrasli. Knjiga Vihar v glavi in tudi naša predstava pa vsebuje idejo, koncept, ki je bil zame presenetljiv, da je puberteta obdobje, ki je neskončno dragoceno in ga moramo negovati. Kvaliteta najstništva je namreč prav v tej ustvarjalni radovednosti, kreativnosti, prestopanju meja, drznosti … Če bi lahko to ohranil v odraslem življenju, bi bilo krasno.
Ste oče dveh najstnikov, petnajstletnega Filipa in dvanajstletne Line. Kako je?
Čeprav se imamo fino in se imamo radi, pa so prisotni tudi neprestani konflikti. Ampak konflikt je nujna sestavina odraščanja. Otroci, ki s starši nimajo konfliktov, ne naredijo tega, kar evolucija zahteva od njih – odmika od staršev. Odmik pa je nujno potreben zato, da lahko kot odrasel funkcioniraš. Če pogledava družbo na splošno, se zdi, da je v njej med mladimi zadnja desetletja zelo malo odmika, da je zelo malo upiranja. Zdi se mi, da se najstniki premalo upirajo vsakršnim avtoritetam. Zame eden najbolj žalostnih prizorov recimo v času mature je, ko vidimo najstnike, ki jih kupi in za reklamo uporabi neka korporacija, da tam po Slovenski plešejo četvorko, ko jih nekdo dirigira …
V resnici pa bi jim morali zabrusiti j… se mi za četvorko?
Natančno tako. Fuck off četvorka, predvsem pa fuck off korporacija! Premalo je upora, v vseh generacijah naše družbe, da se razumeva. Tu vključujem tudi sebe.
Če se vrneva k predstavi, prej ste omenili, da ste iz Seiglove knjige za en prizor dramatizirali limbični predel možganov?
Predstava deluje na dveh nivojih. Velik del teksta za predstavo so »napisali« igralci sami. To je zelo oseben del, o njihovem življenju, čustvovanju, o tem, kaj se jim je zgodilo v različnih situacijah, o tem, kako razmišljajo in zakaj kdaj sploh ne razmišljajo ... Nekaj mesecev smo improvizirali, se pogovarjali, pisali so domače naloge, snemali. Materiala je ogromno in ves je njihov.
Manjši del, ki se prepleta skozi vse to, pa je povezan z možgani, razvojem možganov v najstniški dobi. Gre za izsledke nevrologije iz zadnjih let. Delovanje možganov nam je med procesom dela natančno predstavil nevrolog dr. Damjan Osredkar, vodja kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo. Tudi on ima doma dve najstnici, če se ne motim. Razložil nam je, kaj se z možgani dogaja v času pubertete, kot recimo, da njihov prefrontalni korteks še ni toliko razvit kot pri odraslem, v smislu, ustavi se, jutri imaš službo, nehaj žurati! Tako se v predstavi posamezen prizor iz njihovega najstniškega življenja povezuje z razlago nevroznanosti, zakaj je pravzaprav tako.



Je najstnike zanimalo, zakaj so takšni, kot so, v tem času?
Seveda. Tudi mene je. V šoli se navadno ne učijo tega, kako možgani delujejo in predvsem zakaj se jim dogaja, kar se jim dogaja. Neverjetno, kako so temu prisluhnili, videl sem, kako se jim je ustvarila neka zavest o tem.
V predstavi bomo torej videli sedemnajst zgodb?
To ne bodo zgodbe, ampak deset skupinskih prizorov in vsak bo govoril o eni temi. Imamo na primer prizor, ki govori o limbičnem predelu v možganih. Nastopajoči bodo počeli, igrali to, kar limbični predel narekuje. Drugi prizor bo, na primer, prefrontalni korteks, igrali bodo sami sebe in svoje starše. Pripravili smo zanimiv prizor, za katerega so morali posneti svoje sobe in jih komentirati – tudi to, kako so urejene. Sobe najstnikov so navadno čista zmeda in v tem času se podobno godi tudi njihovim možganom. V predstavi pravi Jon: »Moja soba je raztur, ampak to pomen, da je vse not. Moji možgani so raztur, ampak to pomen, da je vse not.« Podobno kot je bilo z našimi otroškimi sobami.
Visijo posterji?
Seveda, tudi posterji so še. Ko smo skupaj pregledovali posnetke, je bilo jasno, da se ne razlikujejo kaj dosti od naših nekdanjih sob. Tu in tam kakšna fotografija idolov in polno predmetov. Načeloma pa štala. A Vihar v glavi je predstava, ki govori o tem, kako je super biti najstnik in kako so njegovi možgani takrat super, govori o tem, kako se počuti najstnik, ampak predvsem o tem, kar v predstavi govori Ana: »Ja, prvič sem v tem mestu. In valda me je strah. Ampak poglej vse te možnosti, milijon poti je tuki, da izbiram med njimi, pa vse so široke in na polno razsvetljene.« Rad bi, da bi bili gledalci pozitivno presenečeni, češ, a to je puberteta – jaz sem pa nanjo gledal popolnoma drugače … Ker navadno si starši rečejo, ojej, naš/naša vstopa v puberteto, zdaj bo šele problem. Samo, da preživimo, samo, da preživimo, pa bo vse ok.
Mar ni tako?
Ne, ni. V bistvu je to krasno obdobje, tudi za nas, starše. To je obdobje, ko lahko vidiš, kakšen potencial imajo tvoji otroci in da si tudi ti imel nekoč ta potencial, pa si mogoče nekje po poti pozabil nanj in zdaj je čas, da te otroci spomnijo nanj. To je obdobje, ko se lahko ogromno naučiš od svojih mulk in mulcev, predvsem te ustvarjalne radovednosti, poguma, drznosti, razmišljanja zunaj ustaljenih okvirjev. In kombinacija obojega, se pravi drznosti in premišljenosti, ki jo premore odrasla doba, je tista, ki ti lahko omogoči noro kvaliteto življenja in ustvarjalnosti. Ne moreš si želeti lepšega.
Seveda pa so tu tudi vsakodnevne borbe. Kot odrasel ne smeš pozabiti, da si ti tisti, ki postavlja meje in nosi odgovornost. Tvoja naloga je postavljati meje, naloga odraščajočih mulcev in mulk pa je, da jih skušajo porušiti in premakniti. To je ta dinamika, ki je, priznajmo si, lahko tudi zelo naporna, in to je tisto, kar moraš kot odrasel zdržati. In tu lahko vključiš vse, kar si se v življenju in o življenju naučil, pa še to, kar se učiš sproti od njih samih. A ni noro!
Kakšen pa je odnos nastopajočih najstnikov do gledališča? Zakaj so se prijavili na avdicijo?
Ker želijo biti igralci. Živimo v času, ko so resničnostni šovi močno izpostavljeni – vsak hoče biti slaven. Mislim, da zanje igralec pomeni biti tudi to – slaven. Nič ni narobe s tem. Mislim pa, da so se v teh mesecih dobro seznanili s tem, kaj pomeni biti igralka ali igralec, kakšno delo je ustvarjanje predstav. In to je lahko močnejši magnet kot slava. Med njimi je precej takšnih, ki imajo toliko talenta in močno željo, da bodo šli delat sprejemne izpite na akademijo. In nekateri bodo tudi sprejeti. Za druge pa bo to samo izkušnja, ki jim bo pomenila nekaj, upam, da lepega, ali pa jim dala neko znanje, ki ga bodo lahko uporabljali pri drugem poklicu. Včasih pomislim, da bom mogoče s kakšnim od njih celo delal v gledališču ali pa tudi na to, ali se bomo samo srečali čez nekaj let in se spomnili na čas, ko smo delali predstavo, in na ta občutek povezanosti, ki smo ga z delom ustvarili.
Nastopili bodo v predstavi, kjer bodo govorili o tem, kar so v resničnem življenju. Je to težko režirati?
Ne, to je milina režirati. Povedal sem jim, da izražajo stvari, ki bi jih lahko izrazila njihova celotna generacija. Kot režiser sem z njimi v dvojni vlogi; sem z njimi in hkrati sem glas generacije, ki je starejša, ki posluša. Kot starejši, kot starš sem jim razlagal, zakaj starši delujemo tako, kot delujemo.
Kaj ste jim rekli?
Povedal sem jim, zakaj si jaz želim, ko pride otrok iz šole, reči: Kako je bilo v šoli? Ja, ok, ok, v redu. Pa daj mi kaj več povej, rad bi se pogovarjal s tabo. Ja, pa vse ok, pusti me …
Zdaj razumem ozadje teh njihovih izjav. On se mora umakniti od mene. Potrebuje vrstnike, da deli z njimi, ne z menoj. Pogovarjali smo se o tem, zakaj starši težijo. Zato ker kot starš čutiš potrebo, da si vseeno povezan s svojim otrokom. In ko so to razumeli, so se strinjali.
Vihar v glavi je verjetno ena redkih gledaliških predstav, ko bodo šolarji in dijaki lahko šli gledat sami sebe, svoje življenje tukaj in zdaj, in ne v okviru kurikulov »zateženih« ilijad in an karenin ali cankarjev …
Ja. Saj sami veste, da se nas stvari, ki jih gledamo ali beremo v času najstništva, posebej dotaknejo … Odvisno od zrelosti. Vsekakor mislim, da je v tem smislu boljša ponudba filma kot gledališča.
V času našega odraščanja se spomnim, da so s problematiko najstnikov uspešno prodrle skandinavska (Fucking Amal, Pokaži mi ljubezen) ali francoska (La belle personne) …
Drži. Kot da je s filmskim medijem lažje izraziti to občutljivost. Tudi sam si želim, da bi se teh stvari loteval z občutljivostjo. Gre za to, da teme ne izrabiš, da pravzaprav želiš dati možnost, da govori sama po sebi. Moja želja je, da bi ta predstava živela toliko časa, da bi jo lahko videli ljudje, najstniki ... Velikokrat me vprašajo: Ali gledališče spreminja svet? Ne vem, ali ravno spreminja svet, a zagotovo spreminja človeka. Absolutno spreminja ljudi, se jih dotakne. Tiste, ki so zanj odprti.
Vaši otroci radi hodijo v gledališče?
Ja, kar precej predstav vidijo, vse moje predstave in predstave njihove mame, še nastopila sta v eni od njih. Nista tipična publika. Lina že ve, da bo igralka, in vidim, da je njena želja močna in prava. Filip pa še ne ve, kaj bo počel. Trenutno ga zanima rap. Ampak saj jaz tudi nisem vedel do triindvajsetega leta, kaj bom, tako da se glede tega ne sekiram. Mislim, da človek prej ali slej nabaše na tisto, kar je. Zanimivo pa je, da v tej skupini najstnikov že veliko njih, osnovnošolcev, ve, kaj bodo. Recimo, ena je rekla, da je njena prijateljica že odločena, da bo nefrologinja.



Opa, pri petnajstih že vedeti za specializacijo ene od vej interne medicine.
Se strinjam, potem pa so otroci, ki še med študijem na fakulteti ne vedo glede svoje prihodnosti in želja … Tudi sam sem bil v tem malce zapoznel – režije sem se lotil pred nekaj leti. No, pred enajstimi leti.
Ne pogrešate igre?
Ne. Mislim, da nisem bil nikoli nepogrešljiv v stvareh za igrati, zmeraj pa mi je bila igra v užitek. Ampak zdaj sem veliko bolj v svojem elementu. Gibljem se z neverjetno lahkoto.
Kako se znajdete na bogatem in plodovitem trgu slovenskih režiserjev? Je težko najti prostor zase?
Ja. Preden sem začel režirati, sem malce naivno mislil, da režiser pač najde temo ali tekst, ki ga zanima, in s to idejo pride k umetniškemu vodji, rekoč, to in to bi delal. Zdaj vem, da ni čisto tako. Povabijo te. Lahko seveda prideš s svojim predlogom in fino je, če je ta toliko zanimiv, da se z umetniškim vodjo ustvari dialog v zvezi s temo, ki jo predlagaš. Čeprav je slovenski teater zelo močan in se naredi ogromno predstav, pa je, kot ste rekli, odličnih režiserjev in režiserk veliko, med njimi so tudi že zelo zanimive in ustvarjalne generacije mladih.
Seveda obstajata skrb in strah, ko še ne vem, kaj bom delal in ali bom sploh delal v naslednjih sezonah. Ta občutek ni prijeten, vendar ga jemljem kot del poklica. Sem prekarec, z vsemi dobrimi in slabimi platmi tega. Skrb zbujajoče pa je, da je v zadnjem času prekarnost postala neka norma, tudi v poklicih, ki niso po naravi takšni. Prihaja do izkoriščanja prekarcev, neenakosti njihovega položaja, prekarci nimamo osnovnih delavskih pravic, pravice do bolniške na primer. To je tema, o kateri bi morali veliko več govoriti in nekaj tudi narediti. Kakorkoli, vesel sem vsakega povabila k delu in imam občutek, da za igralca kar precej režiram.
Vaše predstave so družbeno angažirane, a obenem, na primer vaša predstava Sedem let skomin iz leta 2013, je doživela več kot sto ponovitev.
Sedem let skomin je predstava, ki jo je bilo užitek delati, predvsem zaradi izvrstne igralske zasedbe. Takšni izleti v žanr, recimo romantično komedijo, so osvežujoči, kot kakšne ukradene, nepričakovane počitnice. Seveda mi mora tudi pri takšnih predstavah tema zazveneti, nekaj mi mora pomeniti. Pa fino je, če je stvar na prvi pogled neuprizorljiva ali vsaj malo zapletena. Veselim se dveh predstav v naslednji sezoni, obe z odličnimi igralci in ena od teh je situacijska komedija z veliko zapleti in precizno matematiko v mizansceni. Komaj čakam.
In ne misliti, da delam gledališče, ker želim biti družbeno angažiran. Gre za to, da se me nekaj v življenju dotakne, ali me jezi, ali čutim nemoč. Potem poiščem način, kanal, skozi katerega moram izraziti ta občutek. Družbeni angažma, kot pravite, je najbrž posledica, stranski efekt tega, kako doživljam svet. Včasih tekst že obstaja in pride sam do tebe, včasih ga je treba poiskati, in če ga ni, napisati.
Minuli konec tedna sem videla vašo pretresljivo predstavo Nemoč (po motivih Heinricha Bölla in Janisa Varufakisa) z imenitnim Nikom Škrlecem – pogovor z njim bo objavljen v naslednji Sobotni prilogi –, ki je bila nagrajena na Borštniku. Težko se je bilo spustiti v spanec po njej.
Lepo je slišati, da se vas je predstava dotaknila in vam dala misliti. To je to, o čemer sem prej govoril. Gre za nemoč, ki jo čutiš, ko vidiš, da smo zaradi pohlepa ljudi in tudi zaradi naše nevednosti, neznanja pa tudi čisto preračunljivega sodelovanja institucij, ki bi morale njihov pohlep krotiti, v zasebne banke in finančne institucije zmetali deset tisoč milijard dolarjev našega, javnega, davkoplačevalskega denarja, ki bi ga lahko porabili – pa ga ne bi mogli vsega – za socialo, šolstvo, znanost, kulturo. To zato, ker so se finančniki igrali monopoli z izmišljenim denarjem. Me prav zanima, kdaj se bo kaj podobnega zgodilo z zdaj tako popularnimi kriptovalutami. Pohlep očitno nima meja in človeška naivnost je lahko neskončna. To se v predstavi prepleta z zgodbo Hansa Schnierja, ki jo poznamo iz dela Klovnovi pogledi …
Kako se vam je porodila ideja, da bi jih prepletli z Globalnim minotavrom Janisa Varufakisa?
Pravzaprav ne vem čisto dobro. Zdi se mi, da sem se ravnal po intuiciji. V tistem obdobju sem čutil nemoč na osebni, intimni ravni, podobno kot jo doživlja Hans Schnier v Klovnovih pogledih. Po dolgih letih sem spet vzel ta roman v roke in ga prebiral. Obenem pa sem prebiral tudi Varufakisa, ta knjiga mi je bila kot razodetje, kot bi mi padla koprena z oči. Nekaj podobnega sem recimo začutil, ko sem prebral zbornik Zgodbe izbrisanih prebivalcev. Za nazaj se ti sestavijo kocke, delci se povežejo v smiselno, berljivo celoto. Nekaj, s čimer si živel, pa se sploh nisi zavedal, kaj se dogaja in zakaj. V primeru izbrisanih sem čutil jezo in sram. Pri Bollu in Varufakisu pa je bila nemoč tista, ki sem jo čutil kot emotivni naboj. In s to nemočjo sem se lahko močno povezal. Pa še nekaj mi je zelo zazvenelo. Hans nekje izreče: »Klovn sem. In zbiram trenutke.« Tako se tudi sam počutim.
Kako sploh sestavite svojo sezono?
Trenutno imam srečo, da vem, da bom mogoče vse do konca leta 2019 lahko šel iz predstave v predstavo, če bo vse po sreči. (Tok, tok po lesu, da ne urečem tega.) Malce me skrbi tempo, ampak … Kajti lahko je reči, da greš iz predstave v predstavo, a se je treba vsake zadeve lotiti z neko občutljivostjo.
Kako slednja prihaja do vas?
Do mene prihaja vse, kar je. Kako naj pojasnim; zgodi se včasih, da vse, kar preberem, vidim, poslušam, potem uporabim, povežem s temo, o kateri razmišljam. Verjamem, da stvari prihajajo k meni, če sem na to pripravljen, odprt. Če sem pripravljen sprejeti. To je ustvarjalno vzdušje. Neprestano vzdrževati to vzdušje je nekaj najlepšega. Bistven del življenja je čutiti ta proces ustvarjanja. In potem je treba iti tudi na drugo stran, popustiti, misliti na nič, samo biti, se napolniti z energijo, potovati, kaj dobrega skuhati, se družiti s ljudmi. Tu trenutno čutim mali primanjkljaj. Ampak saj bo.
Kakšni igralci vas zanimajo?
Dobri, najboljši. Hodil sem na predstavo Pes, pizda in peder, ki se je odigrala več kot stodesetkrat in bi jo seveda še igrali, če bi Gašper Tič bil še z nami. Sam sem jo videl približno osemdesetkrat. Zakaj? Ne, ker bi jo bil tako dobro zrežiral. Tam so bili štirje vrhunski igralci in preprosto sem hotel uživati v njihovih mojstrovinah. Ne, da bi bile vse predstave v celoti igralsko vrhunske, včasih so znotraj predstave igralsko nihali, ampak bilo pa jih je tudi ogromno popolnih. In čutil sem oziroma vedel sem, da sem eden redkih v dvorani, ki prepoznavam to igralsko vrhunskost, popolnost, da jo zares čutim. Užival sem podobno kot glasbeniki, ki poslušajo koncert, ki jim je dobro znan, ki uživajo v mojstrovini orkestra, dirigenta. Jaz sem pa užival v teh vrhunskih igralskih kreacijah. V resnici me zanima samo to. Zato rad delam z dobrimi igralci in eden poglavitnejših smislov mojega režiserskega obstoja je, da dobrim igralcem odpiram prostor za njihovo delo, za njihovo ustvarjalnost, za njihovo potencialno vrhunskost. Svoje delo razumem bolj v tem smislu. Zato mogoče kot režiser nimam neke na prvi pogled prepoznavne poetike, ki bi bila ne glede na temo ali projekt ista, nimam režijskega podpisa. Ali pa še nisem dovolj naredil, ne vem. Ali pa je ravno v tem, v delu z igralci, moj podpis. Zelo rad hodim gledat tudi Nika Škrleca, kako igra v Nemoči, ker je vrhunski.
Oprostite indiskretnosti, ampak nekaj me že dolgo bega, nehote ste dali iztočnico; v preteklem letu smo izgubili nekaj imenitnih igralcev. Nekatere njihove igralske opuse smo bolj imenitno izpostavljali, pri drugih pa zaradi okoliščin, zaradi katerih je odšel in v katerih bi lahko odšel marsikdo izmed nas, malce manj. Zato vas zdaj sprašujem, kakšen igralec je bil Gašper Tič?
Gašper je bil vrhunski igralec. To je popolnoma jasno. Tako vrhunski, kot je bil Jernej, če je to sploh smiselno primerjati. In oba sta bila velika človeka, velikana. Zato je ta izguba poleg vsega še toliko boleča. A Gašperja sem bolj poznal, z njim sem precej delal, lahko sem se prišteval med njegove prijatelje. Bil je človek, ki je povezoval. Človek duša MGL. To je bilo del njegovega značaja in talenta. Pri njem si občutil vso ljubezen, ki jo ima, do gledališča, do tebe, do česar koli. Seveda so takšni ljudje redki. Vrhunskih umetnikov je lahko veliko. Takšnih posameznikov, kot je bil Gašper, pa je malo. Imate igralce, ki so zelo dobri v svojem poklicu, ampak so mali ljudje. Rečeš si, super igralec si in rad te gledam, na kavo pa s tabo ne bi šel. Gašper in Nejc sta bila diametralno nasprotje tega.
Vprašali ste me o neke vrste diskriminaciji, najbrž mislite odziv medijev, predvsem rumenih, na okoliščine Gašperjeve smrti. Mislim, da o tem ni vredno razmišljati, rumeni mediji bodo vedno obstajali, ker najbrž zadovoljujejo neko notranjo potrebo človeka, da uživa v vpogledu v intimo drugega, sploh če je ta znan ...
Vedno se primerja SNG Dramo in MGL. Primerja se igralce. Kaj to pomeni? Ne vem. Gre za zelo različna ansambla. In vsak ima drugačno dinamiko, družiti se z enim ansamblom je čisto drugače kot družiti se z drugim ansamblom.
Kako drugačna sta?
Po moje gre za drugačnost navzven. V osnovi pa smo igralci podobni. Isti smo v tem, kar nas privlači. Biti nekdo drug, vsaj za en večer, bivati v izmišljenih, imaginarnih svetovih. Sam čutim veliko pripadnost temu gledališkemu plemenu. V enem od naslednjih projektov, šlo bo za večjo koprodukcijo, vsaj za razmere moje male produkcijske hiše, Imaginarnega, bi rad povezal igralke iz vsaj dveh velikih gledališč v eno igralsko družino. Zdi se, da je povezovanje nujno, tudi v vseh drugih segmentih družbe.
Že veste, katere igralke?
Vem, pravzaprav vem, katere igralke si želim, a je proces do realizacije še zelo dolg. Zanima me takšno povezovanje. To je ena od stvari, ki me trenutno zelo privlači. Povezovati nasprotujoče si stvari, različne stvari, ki se sicer ne srečajo same po sebi. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z Viharjem v glavi, povezovanje najstnikov, ki prihajajo iz različnih okolij in se do takrat niso poznali, v eno igralsko družino. Ker pa že govoriva o zasedbah – zasedba je zame najpomembnejša stvar, ko začnem razmišljati o produkciji. Potem pa je treba biti samo dovolj odprt, ranljiv in občutljiv, da znaš vse to, kar si si zamislil, tudi speljati.
Kako veste, da ste del ali prisostvujete predstavam, kjer se je in se bo zgodilo nekaj izjemnega, in kako pogosto se vam to zgodi?
Rad hodim v gledališče, še zmeraj. Niso vse predstave izjemne, ampak ko se zgodi, je izkušnja fenomenalna.
Režiserji včasih rečejo, da jih v gledališču zanimajo predvsem oni sami. Mimo narcizma je zanimivo, da so gledališke predstave, kjer je to izraziteje izraženo, najboljše ... ali pač ne? Se vam je zgodilo?
Zanimiva teza, ne vem, ali je to res, kar pravite. Vsaj jaz nisem slišal kakšnega režiserja, da bi to rekel. Ravno nasprotno, dobre, velike režiserje po mojem mnenju zanima vse kaj drugega kot oni sami, tako kot vse dobre, velike umetnike. Kot igralec sem delal z izvrstnimi slovenskimi režiserji. Moja prva profesionalna predstava je bila Krst pod Triglavom, ki jo je režiral Dragan Živadinov. Delal sem s Tomijem Janežičem, Tomažem Pandurjem, Janezom Pipanom. Od njih sem se ogromno naučil ...
Pri umetnosti, pri ustvarjanju pa tudi pri sprejemanju resničnih umetniških del gre bolj za neke vrste samopozabo, za trenutke, ko postaneš eno, za izkušnjo absolutnega, nekateri to imenujejo bližina božjega. Občutek absolutnega v trenutkih, ko ustvarjaš predstavo ali igraš predstavo. Potem se zgodi, da v tišini gledališke dvorane opazuješ gledalce, ki doživljajo podobno izkušnjo, občutek absolutnega, enosti, samopozabe. Kar seksi, a ne?