Zaupanje v državo pomaga v bitki proti sovražniku

Če ta trenutek v čakanju na cepivo odgovora še nismo našli, se je bolj smiselno vprašati, kako naprej, kako premagati virus? V britanski reviji The Economist je bila nedavno objavljena zanimiva primerjava uspešnosti spopadanja s pandemijo covid-19 v posamez­nih evropskih državah. Vprašali so se, ali so se države z nižjo stopnjo institucionalnega zaupanja bolje spoprijele z nevidnim sovražnikom kot pa države z visoko stopnjo zaupanja v institucije ter državo. Če je bil povod za tovrstno razmišljanje predvsem nekonvencionalni pristop Švedske, kjer je zaupanje v državo izredno visoko in so se odločili ostati »odprti«, je mogoče v tej ne čisto posrečeni tezi tudi zrno resnice.

Navsezadnje, Slovenija je prva razglasila konec epidemije med državami članicami EU. Medtem ko so na ulicah potekali protivladni protesti in so bili predstavniki četrte veje oblasti označeni za »odslužene prostitutke«, kar bi v večini demokratičnih držav zahtevalo politični odstop, Slovenci odkrito izražajo svoje nezaupanje v politiko in kakršnokoli oblast, levo ali desno, ter se glasno pritožujejo nad pokroviteljskim komuniciranjem in sencami korupcijskih dvomov pri nabavi zaščitne opreme, kjer so se v različnih zgodbah (ne)presenetljivo hitro znašli prijatelji in družinski člani politične elite pri državnem koritu.



Da teza revije The Economist, ki temelji na klasifikaciji Francisa Fukuyame o družbah z visokim in nizkim zaupanjem (v državo in institucije), ne pije čisto vode, nakazujejo tako logika in zdrava pamet kot nekateri osamelci, med katere bi lahko uvrstili Novo Zelandijo.

Prav Nova Zelandija je bila tako v slovenskih kot mednarodnih medijih pogosto omenjena kot posebej uspešen primer spopadanja s pandemijo covid-19, pogosto tudi s pomanjkanjem zdrave mere kritične presoje v slogu »ni vse zlato, kar se sveti«. Ljudje radi spregledamo, da je izolacija otoške države na koncu sveta, ki ne velja za pomembno letalsko vozlišče in kamor je virus prišel razmeroma pozno, ob popolnem zaprtju meje in ustavitvi vsega javnega življenja veliko lažja kot kjerkoli v Evropi. Zasluge za uspeh so vsi pripisali skoraj izključno karizmatični premierki Jacindi Ardern in njenemu voditeljskemu slogu.

Empatična voditeljica in prvovrstna komunikatorka je vsekakor odigrala pomembno vlogo, zlasti z mobilizacijo podpore petmilijonske novozelandske družine s pomočjo medijev, toda glavni razlog za novozelandski uspeh je poleg cele vrste naravnih dejavnikov (npr. geografska izoliranost, nizka stopnja poseljenosti, le nekaj vstopnih točk v državo in zamaknjena časovnica virusa) treba iskati prej v trdoživosti novozelandske družbe in njenih posameznikov kot pa nadnaravni moči enega človeka.

K trdoživosti Novozelandcev veliko prispeva že neizprosno novozelandsko okolje. Država je izpostavljena potresom, tihomorskim tajfunom, nevarnosti cunamijev in tudi izbruhom vulkanov. Takšno okolje zahteva žilavega človeka in vzpostavi svojevrsten občutek skupnosti, ki ga mogoče najbolj pooseblja star maorski pregovor »he waka eke noa« oz. vsi smo skupaj v tem (oz. v istem čolnu).


Pomembno vlogo ima tudi protestantska delovna etika belih priseljencev, ki so veliko tvegali za nov začetek na drugem koncu sveta, tam pa so se večinoma preživljali s kmetovanjem, ki s seboj prinese solidarnost in veliko mero zdrave kmečke pameti. A še večjo vlogo je odigrala kultura staroselcev Mao­rov. V njej res vse izhaja iz kolektiva in sobivanja z zemljo, s posameznikovo identiteto vred.

In prav kolektivni duh, medsebojna pomoč in visoka stopnja solidarnosti so glavni gradniki družbene trdoživosti, ki izhaja tako iz posebnosti naravnega okolja, v katerem živimo, kot družbenih vrednot in značaja. In mogoče lahko tudi to pomaga pojasniti, zakaj se ena najbolj razvitih in najmočnejših držav na svetu tako težko spopada s pandemijo covid-19. Spet najbrž ne moremo vsega pripisati enemu samemu človeku, ne glede na to, kaj si lahko (upravičeno) mislimo o njem.

 

*Avtor je predavatelj na Univerzi Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na Univerzi Zhejiang in šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.