Zakaj v Sloveniji nismo zadovoljni s pokojninami?

To, da se v Sloveniji že od osamosvojitve dalje igramo neoliberalni monopoli, v katerem kapital darvinistično izriva človeka na meje dostojanstvenega preživetja, ni nobena novost, pri čemer dediščina socialistične države še vedno igra vlogo najmočnejšega blažilca, pa naj si o socializmu mislimo, kar si že hočemo.

Če bi iz Freudovskega zornega kota še lahko razumeli superhikovsko* naravo častilcev neoliberalizma, ki si s tem, ko kopičijo svoje premoženje na račun revnejših slojev, krepijo svoj dekadentni ego, pa je težje razumljivo, da temu početju pogosto dejavno asistira »socialna« država, ki bi po definiciji morala zavarovati svoje državljane pred revščino in pomanjkanjem.

Še bolj paradoksalno dejstvo pa je, da ta neoliberalni monopoli na dolgi rok škoduje ne le državi, ampak kapitalu samemu, saj ga čedalje večja revščina med ljudmi in posledično njihovo zmanjšano povpraševanje po dobrinah, slabi. Posledice tega trenda se kažejo tudi v nizkih pokojninah, čeprav lahko za te – resnici na ljubo – krivimo tudi nekatere druge dejavnike. A o tem nekoliko kasneje.

Slovenski pokojninski sistem temelji na tako imenovanemu Bismarckovemu modelu (poimenovanemu po nemškemu kanclerju Ottu von Bismarcku) – gre za model, ki je uveljavljen v pretežnem delu kontinentalne Evrope, temelji pa na prispevkih, ki jih vplačujejo tako delodajalci kot tudi delojemalci, pri čemer je višina pokojnine v veliki meri odvisna od zaslužka.

Nekatere druge evropske države, denimo Velika Britanija, Nizozemska in skandinavske države so se odločile za drugačen pokojninski model – za tako imenovani Beveridgov sistem (poimenovanemu po britanskemu ekonomistu Williamu Henryu Beveridgu), ki predstavlja nekakšno kombinacijo minimalne državne pokojnine in zasebnih pokojninskih načrtov in je torej že v izhodišču precej manj solidaren in precej bolj neoliberalen od Bismarckovega.

Upoštevajoč zgornja dejstva, se seveda lahko vprašamo, zakaj torej nismo zadovoljni z našimi pokojninami, saj vendar temeljijo na dokaj uravnoteženi distribuciji prispevkov med delodajalci in delavci in tudi na medgeneracijski solidarnosti?


Kot je to običajno, se hudič skriva v podrobnostih. Poglejmo si nekaj statistike: Leta 1992, torej še v obdobju, ko se je ustavno načelo socialne države jemalo resno, je bilo razmerje med pokojnino in neto plačo 78 odstotkov, dobrih 15 let kasneje, torej leta 2008 je bilo to razmerje že 67 odstotkov, leta 2019 pa le še 58,5 odstotka (podatek velja za moške), torej za skoraj 20 odstotkov manj kot tik po osamosvojitvi.

Za primerjavo si poglejmo naši sosedi Avstrijo in Italijo: delež pokojnin v avstrijskem BDP-ju znaša 14,5 odstotka, delež pokojnin v italijanskem pa celo 16 odstotkov, delež pokojnin v BDP-ju na ravni EU je 12,6 odstotka, slovenski delež pa znaša 9,7 odstotka.

V Avstriji je znesek pokojnine 80 odstotkov neto plače, kar v povprečju znaša 1400 evrov pokojnine neto (skupni podatki za moške in ženske). V Italiji znaša povprečna pokojnina (podatki iz leta 2019) med 219 in 230 evrov na teden (okrog 900 evrov na mesec), starejši od 80 let pa prejemajo v povprečju 240 evrov pokojnine tedensko (okrog 1000 evrov mesečno).



Povprečna pokojnina v Sloveniji je 665 evrov, kar znaša cca. 58 odstotkov povprečne plače. Ob dejstvu, da je slovenski delež pokojnin v BDP občutno nižji kot pri naših dveh sosedah (slabih 5 odstotkov nižji kot v Avstriji in dobrih 6 odstotkov nižji kot v Italiji), pa je še posebej pomenljiv podatek, da je Slovenija že pred dvema desetletjema pokojnine krepko oklestila na račun gospodarstva. Z argumentom, da prispevki za pokojninsko zavarovanje ogrožajo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, so se ti začeli občutno nižati, predvsem v korist delodajalcev.

Kar nekako abotno deluje podatek, da v Sloveniji delodajalec prispeva v pokojninsko blagajno le 8,85 odstotka osnove, delavec pa skoraj dvakrat več (15,5 odstotka). Izračunano je bilo, da je šla kar tretjina te olajšave za višje plače menedžerjev in uprav. Za primerjavo: V Avstriji je to breme razporejeno precej bolj uravnoteženo in celo v korist zaposlenega – ta prispeva v pokojninsko blagajno 10,25 odstotka osnove, delodajalec pa 12,55 odstotka.    

Verjamem, da bi ekonomisti za nizke slovenske pokojnine ponudili še kakšen verodostojen argument, denimo demografske spremembe, relativno nizko upokojitveno starost, ali pa slabo tradicijo varčevanja v tretjem pokojninskem stebru, a vse skupaj je vseeno slabo opravičilo za to, da danes v Sloveniji zaradi nizke pokojnine skoraj petina upokojencev živi v revščini.

Tak odnos do upokojencev je sramoten in deluje kot posmeh tvorcem slovenske ustave iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki so v njenem drugem členu napisali, da je Slovenija socialna država.