Večina se zaveda pomena splošnih knjižnic

Ljubljana – »Knjižnice so se zdaj, v času covida-19, prilagodile razmeram in opravljajo storitve na drugačen način: njihova dejavnost se je z množičnih preusmerila na bolj individualizirane storitve,« pravi Vesna Horžen, predsednica Združenja splošnih knjižnic. Te na leto obišče deset milijonov obiskovalcev, ki si izposodijo 23 milijonov enot gradiva.

»Na prvi pogled se zdi, da je v knjižnicah veliko manj obiskovalcev kot pred epidemijo, toda videz vara,« pravi Horženova o utripu v 58 splošnih knjižnicah, ki izvajajo svojo dejavnost na 273 lokacijah, 92 postajališčih premičnih zbirk ter s 13 bibliobusi, ki se ustavljajo na 719 postajališčih.

Člani in nečlani knjižnic, ki knjižnice obiskujejo – skupaj gre za 60 do 70 odstotkov prebivalstva –, se v knjižnicah zadržujejo krajši čas kot pred epidemijo, prav tako je manj dogodkov, kjer bi bilo zbrano večje število ljudi. »Podatki kažejo, da sta obisk zaradi izposoje gradiva in sama izposoja enaka kot v istem obdobju lani,« pravi Vesna Horžen.



Potreba ljudi po branju in drugih storitvah, ki jih nudijo knjižnice, je enako velika kot pred epidemijo, le odnos med knjižnico in člani je postal bolj individualiziran, usmerjen na posameznega uporabnika. Tako je pri svetovanju kot pri pripravi in naročilu gradiva za izposojo in tudi pri drugih storitvah, kar pa v knjižnicah ni novost. »Morda je bil le način drugačen,« meni sogovornica.


 

Dobra mreža knjižnic

Vesna Horžen ocenjuje, da imamo zelo dobro mrežo knjižnic, saj imamo v 167 od skupno 212 slovenskih občinah eno ali več krajevnih knjižnic, v 37 občinah pa je dejavnost zagotovljena z bibliobusom ali s postajališčem premične zbirke. Ta dostopnost do knjig oziroma možnosti za razvijanje bralne pismenosti je temelj opolnomočenja posameznika kot aktivnega državljana, opozarja Horženova: »V sedanjem času, ko celotna družba na vseh ravneh doživlja razvrednotenje vrednot, so knjižnice pomembne, ker spodbujajo bralno pismenost. Ta je temelj pri pridobivanju formalnih in neformalnih znanj ter ne nazadnje ena od podlag, ki posamezniku pomagajo oceniti, kaj so resnične in kaj lažne informacije.«



Po njenem mnenju so knjižnice pomembno nacionalno bogastvo Slovenije. Čeprav jih je nekje več, drugje manj, prepredajo celotno državo. »Predeli, ki so slabše pokriti s knjižnicami, so redki, nekaj od njih na primer najdemo na vzhodu Slovenije,« pravi Horženova o podatku, da osem občin prebivalcem ne zagotavlja knjižnične dejavnosti splošnih knjižnic. To pomeni, da 1,09 odstotka prebivalstva nima ne krajevne knjižnice, ne postajališča premične zbirke in tudi ne postajališča bibliobusa, kar je sicer malo, ampak kljub temu preveč.



Je pa dejstvo – kar opozarja tudi računsko sodišče v nedavni reviziji Bralna pismenost otrok –, da je mreža knjižnic zelo ranljiva. »Sredstva za knjižnice se zadnja leta niso krčila, vendar gre več denarja za plače, manj pa za programske stroške in nakup knjižničnega gradiva,« pravi sogovornica. Splošne knjižnice ustanavljajo in v 95-odstotnem deležu financirajo občine, ki so omejene pri virih financiranja. Nekaj sredstev za nakup gradiva doda ministrstvo za kulturo, ki je ta sredstva leta 2014 zmanjšalo za polovico, v obdobju od leta 2015 do 2019 pa spet dvignilo za devet odstotkov.


 

Odvisne od občin

Leta 2007 so splošne knjižnice za nakup knjižničnega gradiva prejele skupno 8,5 milijona evrov, leta 2018 pa le 6,9 milijona evrov. Najbolj so se skrčila sredstva, ki jih za knjižnično dejavnost zagotavlja ministrstvo za kulturo: če je leta 2007 za knjižnice namenilo 3,2 milijona evrov, se je ta znesek do leta 2018 skrčil na 1,7 milijona evrov – tudi zato, ker zakon o knjižničarstvu ne določa, kakšna je finančna obveznost ministrstva za kulturo do splošnih knjižnic. Občine pa so v tem času ohranile podoben znesek financiranja, ki je leta 2007 znašal 4,3 milijona evrov in leta 2018 4,4 milijona evrov. V celoti to pomeni realno okoli 20 odstotkov manj denarja.



Ti podatki, po mnenju računskega sodišča in tudi Horženove, kažejo na ranljivost mreže splošnih knjižnic. »Obeti za razvoj knjižnic niso spodbudni, saj je raziskava ekonomskega inštituta pokazala, da bodo občine ohranile sedanjo raven financiranja knjižnic,« pravi sogovornica, ki je prepričana, da morajo knjižnice v korak s časom in za razvoj potrebujejo tudi primerno finančno podporo.



Knjižnice niso, opozarja Vesna Horžen, skladišča knjig: »Knjižnice morajo uporabnikom poleg branja ponuditi najširši spekter raznolikih informacij in jih naučiti, kako jih uporabljati.« Ob tem, da te javne ustanove – glede na to, da njihove usluge prek članov uporabljajo tudi nečlani – v resnici dostopajo do od 60 do 70 odstotkov prebivalstva Slovenije. Vsak član, je pokazala med epidemijo opravljena javnomnenjska raziskava, obišče knjižnico 21-krat na leto in si izposodi 52 enot knjižničnega gradiva.



Raziskava, ki jo je po naročilu Združenja splošnih knjižnic opravila Ninamedia, je zajela več kot 2600 anketirancev, članov, uporabnikov in neuporabnikov splošnih knjižnic. Ti so v povprečju prebrali 26 knjig in v zadnjem letu dni kupili 11 knjig. Dve tretjini jih ima v domači knjižnici več kot sto knjig, med njimi jih ima večina vsaj polovico leposlovnih knjig in večina tudi vsaj 20 knjig za otroke in mladino.