Tadej Golob: Po nesreči še raje živim

Navduševal je že kot novinar, prejel celo kresnika, s svojimi kriminalnimi zgodbami pa postal ljubljenec širšega občinstva. Nadaljevanka Jezero, posneta po njegovi prvi kriminalki, je navdušila, bralci pa so želeli vedno več. Potem je odjeknila novica o grozljivi nesreči v gorah. Zlomil si je vsa vratna vretenca, lopatico, prsno vreteno, medenico in stegnenico. Zaradi možganskih krvavitev niso vedeli, kakšna prihodnost ga čaka. Ko se je zbudil iz umetne kome, se je zelo resno lotil okrevanja, dokončal svojo četrto kriminalko, zdaj pa že osvaja tudi hribe.

Kako se počutite?

Dobro. Vsak dan imam enourno rehabilitacijo v centru Soča, potem pa osvajam bližnje ljubljansko hribovje. Včeraj sem bil na Polhograjski Grmadi, tudi na Šmarno goro grem pogosto, danes me čaka, recimo.

Ali je rehabilitacija naporna?

Niti ne. Sprva sem imel eno uro delovne terapije in eno uro fizioterapije, trenutno imam samo slednjo. Gonim sobno kolo, delam raztezne vaje, imam masažo. Zdaj končno lahko delam tudi na trebuhu, česar prej zaradi zloma vseh sedmih vratnih vretenc nisem mogel. Imel sem tudi pregled in pravijo, da se vse lepo zarašča.

Ali ste se na začetku bali, da se bo pokazala kakšna posledica tudi pozneje, morda težave s spominom? Se vam to kje pozna?

Moram priznati, da me tega niti ni bilo strah, in s tem tudi zdaj nimam težav. Začel sem pisati in ustvarjati načrt za peto kriminalko ter scenarij za strip po romanu Bobri Janeza Jalna. Moram reči, da mi kar gre in da pridobivam tudi pisalno kondicijo.

Tadej Golob, FOTO: Dejan Javornik

Se vam zdi, da ste s to poškodbo pridelali kakšen strah, povezan z gorami?

Za zdaj imam pred seboj domače hribovje, kam više tako ali tako ne morem. Če ne zaradi fizičnih omejitev, pa zaradi ukrepov. A z vsem tem se bom soočal pozneje, o višjih gorah za zdaj ne bom niti razmišljal.

Vam je žena kdaj rekla, kaj vam je bilo tega treba? (smeh)

Ne, ni! (smeh)

Vem, da izpod vašega peresa prihaja biografija Boža Dimnika. Se obeta še katera? Na Slovenskem knjižnem sejmu ste omenili, da ponudb trenutno ni, in šaljivo dodali, da najbrž mislijo, da v tem trenutku tega ne bi zmogli.

(smeh) To je bila moja napaka. Po tistem se je namreč oglasilo zelo veliko ljudi s ponudbami, a odkrito povem, da imam zdaj toliko drugega dela, da jih niti ne sprejmem, so bolj na stranskem tiru.

Naslov zadnje kriminalke Virus kaže, da ste jo spisali v rekordnem času.

V resnici sem jo začel pisati z novim letom (2020) ali celo malce prej. Končal sem jo na začetku drugega vala, konec avgusta. Čakalo me je še nekaj piljenja, ki sem ga končal po nesreči.

Trenutna situacija je bizarna zadeva, ki se ji noben pisec sodobne literature, ki bo kadarkoli pisal o tem obdobju, zagotovo ne bo mogel izogniti.
Tako nekako, se strinjam. Če imaš kot pisatelj razvite 'ustvarjalne tipalke', se temu preprosto ne moreš izogniti. Naj gre za kriminalko ali katerikoli drug žanr.

Nameravate biti na snemanju nove serije?

V resnici ne vem, kako daleč smo glede tega. Hvala za opomnik, že nekaj dni si govorim, da moram poklicati režiserja Matevža Luzarja in ga povprašati, danes bom to storil. Na snemanju Jezera nisem bil, ker sem bil takrat zelo zaseden, in ko sem jih poklical, so že končali. Zdaj pa bom, če se bo le dalo, zato se moram podvizati. Z Jezerom sem bil sicer zadovoljen, ko sem ga videl, mi je bilo všeč.

Menda bodo zdaj v eni sezoni združili dve knjigi, vas je to kaj zmotilo?

Ne. Ena knjiga bo tako imela tri dele namesto šestih. Mogoče se v šestih delih lahko že zazdi, da se malce vleče, zato se mi zdi to zelo smiselno.

Pa ste kdaj razmišljali o pisanju scenarijev, glede na to, da so zdaj tudi pri nas priljubljene serije in nadaljevanke?

Mislim, da ima scenarij, ki nastane po knjižni predlogi, to prednost pred izvirnim scenarijem, da mora pisatelj zelo razmisliti o zadevah, ki so tudi v scenariju zelo pomembne: motivacija junakov, njihovo ozadje, razmišljanje. Nekateri najboljši filmi so nastali po knjižnih predlogah. Zdaj imam, ko pišem knjigo, v glavi tudi filmsko plat oziroma ekranizacijo. Na začetku nisem niti razmišljal o tem. Ko sem pisal Jezero, se mi je posrečilo, da sem vpletel Bohinj, ki je bil pozneje filmsko čudovito predstavljen. Kot bi vedel! Pa nisem (smeh).

V najinem pogovoru pred dvema letoma ste omenili, da načrtujete trilogijo, zdaj pa je izšla že četrta knjiga. Zdi se, da trilogija tudi ne bi zadovoljila bralcev, se v tem skriva razlog?

Takrat sem mislil, da bom moral spisati vsaj trilogijo, ker prve knjige nihče ne bo opazil. (smeh) Pa so jo. Tri knjige so bile tako velik uspeh, da od tega zdaj živim. Preživljam se namreč izključno s tem, koliko knjig prodam. Našel sem motivacijo tudi v tem, da mora biti pri kriminalkah serija, ne gre z le eno knjigo. Zdaj imam že osnutek za peto knjigo, v glavi pa imam tudi šesto in o njej že razmišljam. Imam dovolj materiala za vsaj še dve knjigi.

Kako vam gre pisanje konkretno? Tudi sedenje za računalnikom zahteva fizično kondicijo, ki jo zdaj spet pridobivate nazaj.

Vedno bolje mi gre. Skupaj s fizično kondicijo raste tudi pisateljska. Vsak dan po rehabilitaciji v Soči sedem, kakšni dve uri pišem scenarij za Bobre in tudi sinopsis za peti del kriminalke. Računam, da jo bom začel pisati v začetku februarja.

Vaša vrnitev v (normalno) življenje je malodane čudežna, vsi se navdušujemo nad tem, kar ste zmogli in še zmorete. Čemu to pripisujete sami? Trmi, zagnanosti, vztrajnosti iz ukvarjanja s športom?

Vsekakor lahko to pripišemo vsemu temu, kar ste omenili. Po drugi strani pa se imam zelo veliko zahvaliti sreči. Če bi šlo le milimeter 'bolj narobe', bi bil izid lahko povsem drugačen. Glede na poškodbe se je vse razpletlo res zelo, zelo dobro, sploh glede možganov, ker nismo vedeli, kako bo. Okrevanje pa v veliki meri pripisujem ukvarjanju s športom in temu, da se ne smilim samemu sebi. Zelo veliko delam na tem. Poleg ene ure rehabilitacije še dve ali tri ure na dan hodim, kar je nujno, da se stegnenica dobro celi. Zvečer telovadim, delam raztezne vaje, vaje za vrat, tudi doma gonim sobno kolo. Ta rehabilitacija je kot polna služba (smeh).

Ali se vam je na kakršenkoli način zaradi te nesreče spremenil pogled na življenje?

Mislim, da razmišljam podobno kot prej. Rad živim. Po tej nesreči morda še bolj. Nekatere stvari znam veliko bolj ceniti, kot sem jih nekdaj. Že to, da grem lahko na Šmarno goro ali Polhograjsko Grmado, je zame veliko darilo. Nikoli prej nisem tako užival, kot sem včeraj na Grmadi, nikoli ni bilo tako lepo, ko je bilo zasneženo vse od parkirišča do vrha. Zaradi nekaterih stvari, zaradi katerih bi se včasih zelo sekiral, se zdaj niti najmanj ne. Upam, da se me bo to čim dlje držalo, ker vsi vemo, da to sčasoma potem zbledi (smeh).