S slovenščino bo lažje kot nekoč z angleščino

Ko v slovenski nogometni prostor vstopi strokovnjak iz tujine, pritegne posebno pozornost in številna ugibanja. Tudi v primeru Jiřija Jarošika, novega trenerja državnih prvakov iz Celja, bo tako.


Z njim smo se pogovarjali že pred podpisom pogodbe, nadaljevali pa po potrjeni novici, da bo nasledil Dušana Kosića. Poklicali smo ga na Maldive, kjer v teh dneh preživlja počitniške dni. V domovino se bo vrnil 30. decembra, ob Savinjo se bo preselil en teden pozneje.

Gospod Jarošik, v Celju ste nekoč že bili, kajne? Kakšni so spomini na tisto gostovanje češke reprezentance, februarja 2005, ko ste bili še na igrišču?
»Brrr, mrzli spomini (smeh). Res, takrat smo igrali v Celju pripravljalno tekmo, zmagali (3:0, o. p.), najbolj pa mi je ostal v spominu mraz. Pri petih stopinjah pod ničlo ni lahko igrati nogometa, pa če ga imaš še tako rad. In ker je bilo tako hladno, dejansko nisem bil drugje razen na stadionu in v hotelski sobi.«


Bila pa je Češka takrat med evropskimi velesilami, v Celju sta bila denimo Marek Jankulovski in Milan Baroš ...
»... ali denimo Jan Koller. Res je bil to imeniten reprezentančni rod, slabih osem mesecev pred tem gostovanjem tudi v polfinalu eura. To so lepi spomini z igrišča, v zadnjih letih pa se soočam s posebnimi izzivi na trenerski klopi.«

Toda verjetno takšnega, kot bo ta v Celju, še niste doživeli. Doslej ste namreč delali v domovini ter pri Ružomberoku na sosednjem Slovaškem, nekoč delu vaše skupne države.
»Drži, to bo zdaj tudi zame nov korak. Lotil se ga bom zelo temeljito, pravzaprav imam zdaj med počitnicami dovolj časa za umirjeno pripravo na naloge, ki me čakajo pri vas.«

Koliko pravzaprav poznate okolje, kamor prihajate – klub, ligo, državo?
»Prihajam k državnemu prvaku, ki se mu je očitno zgodilo to, kar se pogosto moštvom, ki prvič osvojijo naslov. V naslednji sezoni sledi padec po lestvici navzdol, zasedba doživi nekaj sprememb, zaradi mikavne ponudbe jo zapusti vsaj kateri od ključnih igralcev, moštvo se prvič sooči s pritiskom ubranitve lovorike in še pred tem uveljavljanjem v Evropi. Zato me vse skupaj ne preseneča. Liga in država? Tradicionalno nogometni krogi v tujini poznamo Maribor in Olimpijo, vemo, da je Slovenija že večkrat opozorila nase na prestižnih reprezentančnih in klubskih tekmovanjih. In sam seveda dobro vem, da so vam zlasti v zimskem času blizu smučarske panoge ter da stiskate pesti za uspešne rojake na različnih prizoriščih.«

Se že spoznavate s slovenščino?
»Že! Zdaj imam čas na počitnicah in berem slovenske besede, najprej tiste poglavitne pozdrave, nato 'hvala', 'prosim' in podobno. Ne bo težav, poskušam se jih naučiti, kakšnih 40 ali 50 jih že poznam. Verjamem, da jih bo iz dneva v dan več. Slovenščina pripada k slovanski skupini jezikov, delal sem tudi na Slovaškem, igral v Rusiji, ko vse skupaj sestavite, je precej podobnih besed. Ne vem, ampak iz sedanjega zornega kota se mi zdi, da mi je precej več preglavic povzročala angleščina, ko sem odhajal k Chelseaju.«

Igrali ste tudi pri uglednem Celticu, ki je v tej sezoni gostoval v Pragi pri Sparti, najbolj priljubljenem klubu na Češkem, pri katerem ste prav tako pisali svojo zgodbo o uspehu – kako ste doživeli ta dvoboj?
»Hudo mi je bilo, ker nisem mogel biti na tekmi. Novi virus je pač botroval posebnim razmeram, zato sem si Sparto in Celtic ogledal v TV-prenosu. Pri obeh klubih sem ohranil prijatelje.«

Kaj pa Usti nad Labem, zdaj tretjeuvrščeno moštvo drugoligaškega razreda na Češkem, pri katerem ste zdaj predčasno prekinili pogodbo. Je bilo kaj težav glede odhoda v Celje?
»Sam jih nisem občutil. Vem pa, da med vodstvoma obeh ni šlo vse tako gladko. Zato sem vam, dokler nisem podpisal pogodbe, zadržano govoril o možnosti prihoda v Slovenijo. Jasno, tudi meni ni bilo vseeno, saj smo vsi skupaj v mojem domačem kraju dobro delali in pri klubu, ki ni jasno razgrnil ambicij za napredovanje v najvišjo ligo v državi, pa je vseeno sklenil jesenski del na 3. mestu. Toda ta ponudba iz Celja je mikavna, rad bi se kot trener uveljavljal na tujem.«