Ribiči nočejo biti le pogrebci

V Sloveniji vsako leto zabeležimo po več deset večjih ali manjših pomorov rib. Precej jih je zaradi naravnih razlogov, kot so hude suše in nenadna silovita neurja, še vedno pa je glavni razlog človek in njegovo malomarno ali celo namerno delovanje. Ribiške družine, ki upravljajo ribji živelj, imajo zaradi tega ogromno škodo, krivci za pomore pa praviloma ostajajo neznani oziroma jo na sodišču odnesejo celo brez denarne kazni, kaj šele, da bi kdo zaradi uničevanja okolja moral v zapor.

Ob dejstvu, da je poleti, ko se voda v potokih, rekah in jezerih pregreva in se njena temperatura včasih približa celo 30 stopinjam Celzija, ribam težko preživeti že zaradi nizkega vodostaja in premajhne vsebnosti raztopljenega kisika v vodi, je vsak nenaden vnos onesnaževal lahko zanje poguben.
 

V potoku pral vinske sode

Nedavno se je zgodil doslej eden najbolj nenavadnih in skrb vzbujajočih poginov. V Lisjakovi strugi, približno poldrugi kilometer dolgem potoku na območju Ribiške družine Radgona, je po podatkih, ki nam jih je posredoval njen predsednik Andrej Vreča, v tednu dni poginilo že od 300 do 400 kilogramov večinoma avtohtonih ščuk, krapov, amurjev, ploščičev in drugih ciprinidnih vrst rib, 6. avgusta pa so začeli poginjati celo ameriški somiči. Kot so ugotovili, so ribe poginile zato, ker je neznani malomarnež v potoku najverjetneje pral vinske sode, polne vina in žvepla. Količine so morale biti ogromne, saj so koncentracije alkohola v enem od ribnikov znašale kar 4,7, v Lisjakovi strugi pa 3,5 promila.

Zaradi hkratnega vnosa žvepla pa so koncentracije raztopljenega kisika padle na en miligram v litru vode. Običajno te v poletnem času znašajo od štiri do pet miligramov, tako da je bil pogin neizbežen. Ribe so se zadušile, zagotovo pa so bile tudi omamljene. Še naslednji dan so uradno izmerjene koncentracije alkohola v vodi presegale 1,1 promila.
 

Težko popravljiva škoda

Ribiči so jih posuli z apnom in zakopali, Vrečo pa bolj kot številne ure, ki so jih potrebovali za odpravljanje posledic, jezi, ker so izgubili večino svojih avtohtonih rib in celo kapitalnih ostrižev. Preživele so le tiste, ki so se zatekle k potočkoma, ki se stekata v Lisjakovo strugo. Vreča je dejal, da jim bo pri sanaciji (odstranjevanje mulja) pomagala radgonska občina, s katero so pred časom že rešili problem odplak Pomurskega sejma, vendar pa ta, kot številni drugi vodotoki v njihovem upravljanju, ne bo varna, dokler se bodo po meteornih kanalih vanjo stekale fekalije iz pretočnih greznic, gnojnica s polj in travnikov in dokler bodo neodgovorni posamezniki vanje zlivali ali spirali tekoče odpadke vseh vrst. Opisani primer se namreč na tem potoku ni zgodil prvič.


V onesnaženju 3. avgusta v naselju Leskovec v občini Celje je po ocenah policistov poginilo od 50 do 100 kilogramov rib. Razlog pomora naj bi bilo izlivanje živalskih fekalij v ribnik. Gasilci so na vstopu vanj namestili lovilna črevesa in pivnike, da bi preprečili nadaljnji vdor fekalne gošče, vendar je bila škoda že povzročena.
 

Bo kdo odgovarjal?

Če se ozremo na pretekle pomore, lahko ugotovimo le, da so ribiške družine le nemočne odstranjevalke poginulih rib oziroma njihovi pogrebci in da pri tem ostajajo same, saj država s svojim policijskim, inšpekcijskim in sodnim aparatom ni sposobna ustrezno kaznovati kršiteljev, če jih sploh izsledi.


Ne občine ne država pa tudi ne znajo učinkovito poskrbeti, da bi bili vsi objekti priključeni na čistilne naprave, da bi bili fekalna in meteorna kanalizacija ločeni, da ne bi bilo poginov zaradi izlivanja gnojevke v vodo, ko kmetje v vodotokih perejo svoje cisterne ali jo zlivajo na travnike in njive tik pred dežjem.