Pokljuška avtocesta nared za tekmovalce

Pandemija zloveščega virusa kroji svet po svoje. In to seveda občuti v teh dneh tudi opevani biser gorenjskega turizma s tisto sivo skalo ter otočkom sredi jezera. Natanko en teden loči ta del naše dežele do prve tekme 52. svetovnega prvenstva v biatlonu. Največje tekmovanje predolimpijske sezone v tej panogi pa – žal – ne bo ponudilo popolnega spektakla. Na Pokljuki je sicer v teh dneh kot v najlepši zimski pravljici.

Elitno biatlonsko tekmovanje je bilo na gorenjski planoti prepoznavnih planšarij, vznesenih gobarjev in čudovitih tekaških prog za rekreativce doslej le enkrat – na februar 2001 in svetovno prvenstvo prvič na slovenskem snegu večinoma ostajajo lepi spomini, škoda le, da pri domači reprezentanci takrat še niso uresničili sanj o kolajni. Toda svetu biatlona, ki so mu najbližje Nemci, Južni Tirolci, Norvežani ter prebivalci nekdanjega sovjetskega bloka, se je naše prizorišče predstavilo v lepi luči, zadnji dan je privabil na Pokljuko sanjsko in komaj verjetno število 10.000 obiskovalcev. Zdaj so prireditelji Pokljuke 2021 sanjali o še večjem številu gledalcev iz dneva v dan, obenem pa so si zdaj že dolgo na jasnem, da te uresničitve sanj ne bo. Potrudili se bodo za dobro prvenstvo, želijo si nadaljevati po uhojeni poti brezhibnih prirediteljev biatlonskih tekem v dosedanjem delu te čudne zime, imenitno bi bilo kajpak, ko bi domačo zgodbo zaokrožili tudi s kolajno – za stopničke je seveda edini realni kandidat Jakov Fak, dvakratni svetovni prvak in nazadnje srebrni olimpijec ter obenem najuspešnejši slovenski športnik olimpijskih iger v Južni Koreji 2018.

Čez en teden bo prva tekma pokljuškega šampionata, in sicer preizkušnja mešanih štafet, sodeč po zagnanosti in učinkovitosti vseh tistih, ki zdaj odštevajo do začetka zadnji teden dni, pa bi lahko zastor dvignili že danes. »Edino, česar si ne želimo več, so nove padavine,« bi prav bogokletno zvenele besede Tima Farčnika, prvega operativca prvenstva, v preteklosti, ko so na prizorišču mrzlično shranjevali sneg v posebne prostore, da bi ga ja potem bilo dovolj za tekmo. In zdaj? »Na Pokljuki ga imamo več kot dva metra, dela z odstranjevanjem je – verjemite – res veliko,« nam je včeraj potrdil omenjeni generalni sekretar tekmovanja. Prikimajo mu lahko vsi, ki so v teh dneh že na stadionu.
 

Proga kot avtocesta

Poleg slovenskih reprezentantov tudi člani in članice izbranih vrst Rusije in Ukrajine. Do konca tedna bo tu že velik del udeležencev iz predvidoma 38 držav in četudi Pokljuko redno obiskujejo na tekmah svetovnega pokala, so jo v takšni podobi le redko doživljali. »Občudujem Mateja Kordeža in vse tiste, ki skrbijo za progo. Takšna, kot je zdaj, jasno tudi po zaslugi naravnih razmer, je prav sanjska. Kot avtocesta je že, za poldrugi meter je širša kot po navadi, tu je užitek že trenirati, lahko si le mislite, kako lepe bodo tekme,« je prepričan glavni trener slovenske moške reprezentance Uroš Velepec, ki v tem tednu s svojimi tekmovalci na stadionu vadi le v popoldanskih urah, saj so dopoldnevi namenjeni zgolj prirediteljem za urejanje proge in vse infrastrukture: »Res jim ne zavidam, koliko snega morajo odstraniti. Največje reprezentance imajo svoje tovornjake, nekatere tudi po dva, ni prav enostavno pripraviti vsega tega prostora za njihovo namestitev ob tako obilni snežni odeji.«



Kot nam je potrdil Farčnik, so v zadnjih tednih na Pokljuki dejansko odstranili že več kot 50.000 kubičnih metrov snega, v luči teh novih razmer z virusom pa so prav zadovoljni, da so uredili optično povezavo na prizorišču, saj bo ta omogočala tudi prav posebne in drugačne načine TV-prenosov kot v preteklosti, ki bodo pač tokrat nujni, saj ne bo vseh popolnih TV-ekip na samem prizorišču.

Slovenska reprezentanca pa je zdaj že v svojem baznem taboru penziona Jelka, obolelih ni, naj tako tudi ostane. Kajti sleherno veliko tekmovanje je posebno tudi takrat, ko nase opozorijo domači aduti!