Njeni kovčki so vedno pripravljeni

V Pomgradu je odgovorna vodja del, trenutno na gradbišču blizu Stockholma, kjer vodi izgradnjo 14,5 milijona evrov vrednega večstanovanjskega objekta.
 

Koliko časa ste na službenih poteh?

Delam pretežno na terenu. Pogosto je gradbišče oddaljeno toliko, da se ni smiselno vsak dan vračati domov; večinoma sem se vračala ob koncih tedna. Službene poti so povezane tudi z usklajevanjem dela v podjetju, sestanki z investitorji in izvajalci, izobraževanji … Med pripravami in načrtovanjem projekta je poti več kot kasneje med delom. Tako je bilo tudi pri projektu na Švedskem. Ko smo zaključevali delo na prejšnjem gradbišču v Ljubljani, so se začele pogostejše poti tako na sedež podjetja v Mursko Soboto kot tudi na Švedsko. Zdaj, ko je delo na gradbišču v polnem teku, sem večino časa tam in potujem samo enkrat na šest tednov, ko se za teden dni vračam domov.

Ali razumete ljudi, ki zavračajo zaposlitve samo zato, ker bi morali delati na terenu?

Ljudje smo si različni, menim pa, da je vedno dobro, da se premaknemo iz znanega okolja, morda iz cone udobja, in sprejmemo tudi drugačne izzive. Če okoliščine dopuščajo, je dobro, da greš tudi na teren. Moje delo na Švedskem bo trajalo okvirno leto in pol. Na začetku se je zdelo dolgo, pa je minilo, kot bi trenil, in mi prineslo neprecenljivo izkušnjo.

Vsaka nova izkušnja prinaša mešane občutke, projekta se veseliš in se ga bojiš. Vsak se mora odločiti glede na svoje preference, vendar če željo, da bi nekaj storil (na primer, šel v tujino), ustavlja zgolj strah, to ni pravi razlog, da izziva ne sprejmeš. Vedno je dobro poskusiti tudi kaj, česar še nisi, saj šele takrat vidiš, ali ti ustreza, ali ne. Mislim pa, da kakšno leto od doma, razen v izjemnih življenjskih okoliščinah, zmore vsak in ga tudi priporočam, saj spreminja pogled na svet.

Kaj vam je na službenih poteh všeč in zaradi česa so naporne?

Vsakodnevna vožnja z avtomobilom mi je napornejša kot to, da stanujem v kraju, kjer je gradbišče. S tem tudi bolje izkoristim službeni in zasebni čas. Daljše poti z letalom pri mojem zadnjem projektu sprejemam kot del paketa in so zanimive. Skoraj vedno presedam na drugem letališču, čakanje izkoristim za reševanje službenih problemov, odgovorim na telefonske klice in elektronsko pošto. Na letu do Ljubljane pa že praviloma srečam koga, ki ga poznam. Nikoli ni dolgčas, je naporno, ampak dinamično.
To je moja prva delovna izkušnja v tujini, zato ne morem govoriti na splošno. Gotovo pa je težje že zaradi jezikovnih in zakonodajnih razlik. Od vsem delu, ki ga vedno preganjajo kratki roki, se je treba ukvarjati še z več neznankami, ki jim brez pomoči lokalnih partnerjev niti ne moreš priti do dna.

Kaj ste se naučili na terenu?

V prvi vrsti me je delo na terenu naučilo, da je odvisno od tebe, kako kakovostno življenje si ustvariš. Morda imam srečo, da me veselijo stvari, ki jih lahko počneš kjerkoli. Rada tečem, kolesarim, raziskujem nove kraje, hodim v hribe, berem … Vse to sem do zdaj lahko počela na vsakem od svojih terenov. Svoj čar je imelo tako dveletno življenje v Kopru kot tudi štiri leta terena v Ljubljani.

Ko ste na terenu v tujini, je življenje verjetno precej drugačno ... Kaj v tujini delate za konec edna, ko niste na gradbišču?

Glavna razlika in istočasno najtežji del je, da si ločen od družine in prijateljev. Nekoliko to rešijo komunikacijska sredstva. To je zoprni del terena, poleg tega, da gre sezona na domačem vrtu in v hribih mimo. S sodelavci stanujemo skupaj in se odlično razumemo, kar pomeni, da nikoli nismo sami. Nynäshamn je manjše obmorsko mesto, kjer se ne dogaja prav veliko. Ob vseh službenih obveznostih pa mi v prostem dnevu v tednu še najbolj ustreza miren dan s tekom, knjigo ali kakšnim dobrim filmom.