Naš novi vsakdanjik: znanstveniki pojasnjujejo, kako bomo živeli z virusom

Svet je še vedno trdno v primežu virusa sars-cov-2 in bolezni covid 19, ki jo povzroča, najverjetnejši dolgoročni izid tega pa je, da bo v večjem delu sveta postal endemičen in bo nenehno krožil med človeško populacijo, a bo povzročal manj primerov hude oblike bolezni. sčasoma, verjetno v nekaj desetletjih, bi lahko covid 19 postal blažja otroška bolezen, podobno kot štirje endemični koronavirusi, ki povzročajo navaden prehlad. 

»Menim, da bo zbolelo dovolj ljudi in se bo cepilo dovolj ljudi, da se bo zmanjšal prenos s človeka na človeka. Obstajale bodo skupine ljudi, ki se ne bodo cepile, obstajali bodo lokalni izbruhi, a bo postal eden od običajnih koronavirusov,« je za National Geographic povedal Paul Duprex, direktor centra za raziskovanje cepiv na Univerzi Pittsburgh.

Kako se bo obnašal virus po koncu pandemije, je odvisno od treh dejavnikov: kako dolgo smo ljudje imuni proti virusu, kako hitro se virus razvija (mutira) in kako velik del populacije bo postal imun med samo pandemijo. »Ljudje morajo dojeti, da tega ne bo kar konec. Lahko ga bomo obvladali zaradi moderne medicine in cepiv, a to ni nekaj, kar bi kar izginilo,« opozarja Roy Anderson, epidemiolog na Kraljevem kolegiju v Londonu.
 

Čez desetletja le blažja nadloga?

Pretekle študije so pokazale, da lahko delna imunost prepreči resnejše oblike bolezni. Če se bo tudi sars-cov-2 obnašal podobno kor drugi koronavirusi, se bo verjetno preobrazil v blažjo nadlogo v prihajajočih desetletjih, je pokazal model Jennie Lavine z univerze Emory. To pa je odvisno tudi od tega, kako dolgo smo imuni, ko se okužimo ali cepimo. Za zdaj so raziskave o imunosti obetajoče: imunost s časom sicer pada, a po petih do osmih mesecih je še vedno precejšnja.



Srednjeročno bo vpliv virusa na naša življenja odvisen predvsem od tega, kako se bo razvijal. Ko se virus širi po svetu, se z vsakim prenosom poveča verjetnost mutacije, da bi virus lažje okužil svojega gostitelja. V naslednjih letih se bo pokazalo, kako se lahko naši imunski sistemi odzivajo na mutacije. Manj bo priložnosti, ki jih bo imel virus za svoje širjenje, manj bo priložnosti tudi za mutacije. Obstoječa cepiva naj bi po zagotovilih znanstvenikov bila dovolj učinkovita tudi proti novim sevom, v prihodnje pa lahko dobimo seve, ki bi bili lahko delno odporni proti cepivu. Še posebej južnoafriški sev naj bi bil učinkovit pri izmikanju protitelesom, nakazuje študija, objavljena 19. januarja, vendar so imeli v njej sodelujoči blage simptome covida 19 in nižje število protiteles, kar bi lahko pojasnilo, zakaj niso nevtralizirali južnoafriškega seva. Če bi bilo zaradi mutacij v prihodnje prilagoditi cepivo, bi se to lahko zgodilo relativno hitro, v šestih tednih, je prepričan Anderson. Če pa bi bila evolucija virusa naprednejša, bi bilo morda treba cepiva posebej prilagoditi za posamezne regije. 
 

Potreben nenehen nadzor razvoja virusa

Potrebna bo mreža nadzora nad virusom, razpredena po svetu, podobna kot že obstaja za gripo. »Morali bomo živeti s tem, potrebovali bomo nenehna cepljenja, potrebovali bomo sofisticiran molekularni program nadzora, da bomo sledili razvoju virusa,« napoveduje Anderson.

Strokovnjaki se strinjajo da je nadaljnji razvoj odvisen od imunosti še posebej med starejšimi in ranljivejšo populacijo. Otroci bodo sproti gradili imunski sistem, ki bo odporen proti virusu, današnji odrasli pa nimajo te možnosti in je njihov imunski sistem zato ranljiv in izpostavljen. Da se bo pandemija končala, bo moralo imunost imeti 60 do 70 odstotkov svetovne populacije, natančnejši delež pa bo odvisen od tega, kako nalezljivo bodo novi sevi virusa. Tudi odgovor na to vprašanje bo dal šele čas.