Kardiologinja Tatjana Zorko: Lažni jaz je lahko poguben za srce

Tatjana Zorko, kardiologinja in psihoterapevtka, ki je po letih dela v UKC Ljubljana nato odprla zasebno ordinacijo s koncesijo, kjer se prvenstveno ukvarja s preventivno kardiologijo, je v Delovem podkastu Na robu delila svoja spoznanja o tem, zakaj človek zboli.     

Poudarila je, da ni enopomenskega odgovora na vprašanje, kaj povezuje ljudi, ki se soočajo s srčnimi težavami. »Vse in nič,« pravi. So pa značilnosti teh bolnikov pogosto povezane z določenimi življenjskimi vzorci in čustvenimi stanji. »Vsi ljudje imamo enake potrebe po ljubezni, pripadnosti, svobodi, moči, ustvarjalnosti in vsi hrepenimo po presežnem, po lepem in dobrem.«

Uresničitev teh hrepenenj je po besedah Zorkove ključno za dobro počutje in zdravje. Vendar pogosto zaradi okoliščin v otroštvu, družbenih pritiskov in travmatičnih izkušenj razvijemo lažni jaz, ki izpolnjuje pričakovanja drugih, a ne izraža naše resnične narave. Človek je tako lahko večino svojega življenja v vlogi, ki mu postane breme, in živi v pomanjkanju radosti, bližine in topline – vsega, kar je ključno za zdravo srce.

Zorkova poudarja, da so ljudje, ki so nagnjeni k srčnim boleznim, pogosto tisti, ki živijo pod pritiskom visokih pričakovanj, z malo veselja in topline v svojem življenju. »K boleznim srca in ožilja so nagnjeni ljudje, ki so po značaju tipa A. To so tisti v vodilnih vlogah. Pogosto so osamljeni in nimajo dovolj intimnih odnosov.«

Tudi pri sogovornici je bil nastanek raka povezan z vzorcem samosti in občutkom, da mora za vse poskrbeti sama. »To pa ni mogoče. Ljudje smo mnogocelični organizem, sestavljen iz več milijard praznih celic. Ko pride neka huda stresna situacija, ki je vedno povezana z odnosi, recimo ko propade zakon, se zgodi smrt otroka, nesreča v ljubezni, izguba službe in tako dalje, to v celico vsadi idejo, da bo lažje preživela, če bo sama in samooskrbna. Ta celica se loči iz mnogoceličnega organizma in začne sama producirati svoje celice. Tako se začne avtonomna rast tumorja, ko se celice delijo. Vse imajo isti program, ampak to ni več program, ki bi služil temu mnogoceličnemu sistemu, ampak samo temu enoceličnemu sistemu.«

Kardiologinja Tatjana Zorko je bila gostja Delovega podkasta Na robu. Foto Luka Maček

Zorkova je opozorila tudi na pomembnost odnosa do staršev in preteklih travm. V njenem primeru je dolgotrajno hrepenenje po očetu in bolečina, ki jo je občutila zaradi zapuščenosti, imela ključno vlogo pri njenem zdravstvenem stanju.

»Moj oče nas je zapustil, ko sem imela 11 let. Fizično sem čutila mamino bolečino. Hkrati sem idealizirala očeta. Moja mama je bila zelo dobra samohranilka, a je bila zelo nesrečna ženska. To je bilo bistveno. Kot samohranilka je popolno opravljala svojo funkcijo, sama je vzgojila mene in brata, ob tem, da je bila skoraj nepismena, tkalka v tovarni z majhnimi dohodki, ji je uspelo do kruha spraviti dva otroka. Njena namera je bila, da sva midva dobra. In to ji je uspelo, ni pa rešila sebe kot ženske, ker ni mogla odpustiti mojemu očetu, da jo je varal in zapustil.«

V podkastu razlaga, kako je to povzročilo njene težave in kako je, čeprav se je zavestno ukvarjala s tem, kljub vsemu ponovila vzorce, ki jih je »popila z materinim mlekom«. Govor je tudi o realitetni terapiji in njenem predstavniku Williamu Glasserju, ki govori, da smo ljudje avtomobil na štirih kolesih.

»Zadnji dve kolesi so naša čustva in naši občutki, sprednji kolesi pa so naše misli in naša dejanja. Zadnji dve kolesi, torej čustva in občutki, niso v naši moči spreminjanja. Mi čutimo, da smo jezni. Nismo si tega izbrali. Stiska nas pri srcu, srce razbija, to občutimo tudi na telesu. Kako o teh čustvih razmišljamo in kaj potem naredimo, pa je odvisno od nas. To so sprednja kolesa. Pri tem imamo moč izbire. To se pravi, da ko nekaj občutimo, lahko izberemo, ali se bomo tako počutili in bomo verjeli, da nas je to preplavilo in da je nekdo kriv za to, ali pa bomo spremenili odnos do tega.«