Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Razno

Kako bo šolanje videti čez 20 let?

V začetnih mesecih novega leta se tradicionalno spomnimo preteklosti in si že zamišljamo ter načrtujemo boljšo prihodnost. Tudi letos. No, vsaj nekateri.
Šola prihodnosti. FOTO: THOMAS KIENZLE / AFP
Šola prihodnosti. FOTO: THOMAS KIENZLE / AFP
12. 2. 2021 | 17:53
7:19
Dejstvo je, da nas prihodnost rada preseneti. Odprte šole, učitelji, ki uporabljajo digitalne tehnologije za razširitev osebnega učenja, in ne za njegovo zamenjavo, ter učenci, ki se vsakodnevno v skupinah drvijo po šolskih hodnikih. Vse to so stvari, ki smo jih lani ob tem času imeli za nekaj povsem samoumevnega. Vse to so tudi stvari, ki so v prvih mesecih leta 2020 izpuhtele.
 
Da bi dosegli vizijo in pripravili izobraževalne sisteme za prihodnost, moramo upoštevati ne le spremembe, ki se zdijo najbolj verjetne, ampak tudi tiste, ki jih ne pričakujemo, opozarjajo strokovnjaki.
 

Scenariji za prihodnost šolanja

 
Utah, ZDA danes. FOTO: George Frey/Getty Images/AFP
Utah, ZDA danes. FOTO: George Frey/Getty Images/AFP
Vizije o drugačni prihodnosti izobraževanja nas prisilijo k razmišljanju o verjetnih rezultatih in pomagajo pri razvoju okretnih in odzivnih sistemov. Scenariji Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v poročilu Back to the future of Education prikazujejo nekatere možne alternative izobraževanja:

1. Razširjeno izobraževanje

Udeležba v formalnem izobraževanju se vedno bolj širi. Mednarodno sodelovanje in tehnološki napredek podpirata individualno učenje. Strukture in procesi šolanja ostajajo.

2. Izobraževanje kot storitev

Neposredno vključevanje družbe v izobraževanje svojih državljanov privede do propada tradicionalnih šolskih sistemov. Učenje poteka z bolj raznolikimi, privatiziranimi in prilagodljivimi dogovori, v katerih glavno vlogo igra digitalna tehnologija.

3. Šole kot učna središča

Šole ostanejo, toda raznolikost in eksperimentiranje postane nekaj običajnega. Odpiranje »šolskih zidov« poveže šole z njihovimi skupnostmi in daje prednost nenehno spreminjajočim se oblikam učenja, državljanski angažiranosti in socialnim inovacijam.

4. Sprotno učenje

Učenje poteka kjerkoli in kadarkoli. Razlike med formalnim in neformalnim oziroma priložnostnim učenjem ne veljajo več, saj se družba popolnoma usmeri na moč stroja.
 

Ponoven razmislek, oblikovanje in načrtovanje

 
Glavno vprašanje je, v kolikšni meri nam bodo trenutni prostori, ljudje, čas in tehnologija v šolstvu pomagali ali nas ovirali pri izpolnjevanju naše vizije? Ali nam bo posodobitev in prilagajanje sedanjega sistema, ki ga lahko primerjamo s preoblikovanjem hišnih oken in vrat, omogočila uresničitev naših ciljev? Ali je potreben povsem drugačen pristop k organizaciji ljudi, prostorov, časa in tehnologije v šolstvu?
 
Indija danes. FOTO: Noah Seelam / AFP
Indija danes. FOTO: Noah Seelam / AFP
Posodobitev in razširitev trenutnega šolstva je bolj ali manj podobno temu, kar vidimo danes: standardizirana 'zastarela' vsebina in prostori po sistemu, pouk predvsem v šolah (vključno z digitalno vsebino in domačo nalogo), in s poudarkom na individualnem učenju. Digitalna tehnologija je sicer vse bolj prisotna, vendar se v trenutni obliki uporablja predvsem kot način dostave za poustvarjanje obstoječih vsebin in pedagoških pristopov, ne pa za revolucijo poučevanja in učenja.
 
Kako bi izgledalo preoblikovanje? Vključevalo bi ponovno oblikovanje učnih prostorov. Na tej točki ni govora le o premikanju stolov in miz, temveč uporabo več fizičnih in navideznih prostorov znotraj in zunaj šol. Najsodobnejša tehnologija namreč omogoča popolno individualno prilagajanje vsebine in pedagoških pristopov z uporabo informacij o telesu, mimike ali živčnih signalov.
 
Prilagodljiv posameznik ali skupina bi lahko delovala tako na akademskih temah kot tudi na potrebah družbe in skupnosti. Poudarek na razpravljanju in razmišljanju v skupnih pogovorih bi bil enak branju, pisanju in računanju. Učenci bi se učili s knjigami in s poslušanjem predavanj, pa tudi s praktičnim delom in ustvarjalnim izražanjem. Kaj pa, če bi šole postale učna središča in uporabile moč skupnosti za izvajanje sodelovalnega učenja, oblikovanje vloge neformalnega in priložnostnega učenja ter spreminjanje časa in odnosov?
 
Nemčija danes. FOTO: THOMAS KIENZLE / AFP
Nemčija danes. FOTO: THOMAS KIENZLE / AFP
Možno je tudi popolno izginotje šol. Zaradi hitrega napredka na področju umetne inteligence, navidezne in razširjene resničnosti ter interneta stvari (IoT), nas lahko čaka takojšnja potrditev in ocenitev znanja, spretnosti in stališč. Z odpravljanjem razlik med formalnim in priložnostnim učenjem, individualno učenje napreduje z izkoriščanjem kolektivne inteligence za reševanje problemov v resničnem življenju. Čeprav se ta scenarij morda zdi malo verjeten, smo večino svojega življenja že prenesli na svoje pametne telefone, ure in digitalne osebne asistente na način, ki si ga še pred deetimi leti ne bi mogli predstavljati.
 
Vsi ti scenariji prinašajo pomembne posledice za cilje in upravljanje izobraževanja ter učiteljski kader. Šolski sistemi v mnogih državah so odprli svoja vrata za nove zainteresirane strani in se že premikajo od nacionalnega do lokalnega, vedno več pa tudi proti mednarodnemu šolskemu sistemu. Moč je postala bolj porazdeljena, procesi bolj vključujoči, posvetovanje pa daje prednost soustvarjanju.
 
Zgradimo lahko neskončno število scenarijev. Prihodnost je lahko poljubna kombinacija le-teh in bo verjetno različna v različnih krajih po svetu. Vseeno pa s takšnim razmišljanjem dobimo orodja za raziskovanje posledic za cilje in funkcije izobraževanja, za organizacijo in strukture, učiteljski kader in javne politike. Navsezadnje nas prisili k razmišljanju o prihodnosti, ki si jo želimo za izobraževanje. To pogosto vključuje reševanje napetosti in dilem kot so denimo:
  • Kakšno je pravo ravnovesje med modernizacijo in motnjo?
  • Kako uskladiti nove cilje s starimi strukturami?
  • Kako podpreti globalno usmerjene in ozavestiti lokalno ukoreninjene učitelje?
  • Kako spodbuditi inovacije, hkrati pa priznati družbeno zelo konservativno naravo izobraževanja?
  • Kako izkoristiti nov potencial z obstoječimi zmogljivostmi?
  • Kako preoblikovati prostore, ljudi, čas in tehnologije, da bomo ustvarili močna učna okolja?
  • Čigav glas šteje v primeru nesoglasij?
  • Kdo je odgovoren za najbolj ranljive člane naše družbe?
  • Če so globalne digitalne korporacije glavni ponudniki, kakšna regulativna uredba je potrebna za rešitev že tako kočljivih vprašanj glede lastništva podatkov, demokracije in opolnomočenja učencev in učiteljev?
Ekvador danes. FOTO: JOSE SANCHEZ LINDAO / AFP
Ekvador danes. FOTO: JOSE SANCHEZ LINDAO / AFP
Razmišljanje o prihodnosti zahteva domišljijo in natančnost. Upreti se moramo skušnjavi, da bi izbrali najljubšo prihodnost in se pripravili samo nanjo. V svetu, kjer nas pretresajo pandemije in ekstremni vremenski dogodki zaradi podnebnih sprememb, pogostejši socialni nemiri in politična polarizacija, si ne moremo privoščiti, da bi nas spet ujeli nepripravljene.
 
To ni znak brezupja, ampak poziv k ukrepanju. Šolstvo mora biti pripravljeno. Zavedati se je potrebno moči človeštva, pomembnosti učenja in rasti skozi življenje ter vztrajati pri pomembnosti izobraževanja kot javne dobrine, ne glede na scenarij za prihodnost.
 

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine