Jože P. Damijan o kadrovski kuhinji

Vzrok je dolgotrajen proces polžje privatizacije, politični volatilnosti in trade-offu med germanskim slogom ureditve korporativnega upravljanja in apetiti vsakokratne oblastne elite po korporativnem obvladovanju. V nekdanjih socialističnih državah, kjer je bila privatizacija hitra, so novi – domači in tuji – lastniki relativno hitro poskrbeli za stabilno upravljanje svojega premoženja. Pri nas je bila privatizacija polžja in še ta z več postanki za oddih. Dokler je bila oblast stabilna pod nekdanjo LDS (»z 12 let na 45 let podlage«), je bilo tudi upravljanje podjetij tema, ki z redkimi izjemami (denimo razvpito politično kadrovanje v Telekomu, NLB in Zavarovalnici Triglav), ni vznemirjala javnega mnenja. Ni bilo potrebe, saj je politika skrbela za kontinuiteto v od države obvladovanih družbah prek nekdanjih skladov Kad in Sod.

S koncem te dobe leta 2004, ko je levo opcijo na oblasti zamenjala desna, je najprej nastopilo obdobje nove faze privatizacije in kadrovske čistke z namenom oblikovanja »desne kapitalske elite« ter končalo polomijo ekscesnega zadolževanja za panožno prevzemno koncentracijo in menedžersko prevzemno evforijo. Če bi bilo gospodarstvo pred tem že privatizirano in lastništvo konsolidirano, bi bila tudi cena za slabo korporativno upravljanje v obliki bančne luknje precej manjša.

Leon Vidic

Zadnje desetletje od začetka krize živimo v ozračju politične volatilnosti in na frustracijah zaradi slabo krotenega apetita vsakokratne oblastne elite po korporativnem obvladovanju, ki ga ne more stabilizirati niti uzakonjanje »najboljših tujih praks« korporativnega upravljanja. Moram priznati, da sem bil prevelik optimist, ko sem leta 2009 malenkostno sodeloval pri uvajanju »dobre prakse« držav OECD, ki naj bi prekinila ad hoc politično kadrovanje ter uvedla red v nadzor podjetij prek strokovnih meril kadrovske selekcije in zagotovila stabilnost upravljanja. Izrodilo se je v AUKN in Kadrovsko akreditacijsko komisijo (KAS) kot papirnato krinko za stare prakse, saj je ta le evidentirala kandidate za nadzornike, izbira pa je potekala po popolnoma drugih merilih.

Iz njiju se je rodil Slovenski državni holding (SDH), ki je sicer začel postavljati kvantitativne metrike zahtevane uspešnosti poslovanja, vendar pa sam padel na testu strokovne in politično neodvisne izbire vrhovnega upravljavca ter njegovih nadzornikov. Zadnja epizoda z izbiro neznane vrhovne upravljavke s pedigrejem referentke in ponarejenim življenjepisom ter ponesrečeno politično (ne)izbiro njenih nadzornikov kaže, da smo v korporativnem upravljanju najpomembnejše državne lastnine trčili v novo zgodovinsko dno slabe prakse.

In na tej točki se je treba odločiti. Odločiti med tem, da si bodisi prenehamo lagati, da želimo imeti vrhunsko, strokovno in politično neoporečno korporativno upravljanje državne lastnine, bodisi da naredimo kvantni preskok v boljše prakse držav, ki jim najbolj zaupamo in ki jih tako neuspešno kopiramo.

Izvirni greh je v postavitvi nadzornega sveta SDH, nato v kadrovanju predstavnikov lastnika v nadzorne svete posameznih obvladovanih družb.

Če bi si res želeli strokovnega, kvalitetnega in politično manj oporečnega korporativnega upravljanja državne lastnine, ni treba iti daleč. Dovolj je pogled čez mejo oziroma v Nemčijo. Pri nas smo po osamosvojitvi prekopirali nemško korporativno pravo in sistem korporativnega upravljanja, z dvotirnim sistemom upravljanja in vključenostjo tako predstavnikov kapitala kot zaposlenih v nadziranje posameznih podjetij. Ta ureditev, da imajo podjetja z več kot 500 zaposlenimi obvezno delavskega direktorja in da imajo zaposleni najmanj tretjino oziroma v velikih družbah polovico članov v nadzornem svetu, je dobra, saj zagotavlja ravnovesje med interesi kapitala in dela ter stabilnost poslovanja.

Problem je v podjetjih, ki jih lastniško obvladuje država. Problem ni notranja struktura upravljanja in nadzora posameznih podjetij, saj je to (vsaj formalno) primerno urejeno. Pač pa je izvirni greh najprej v postavitvi nadzornega sveta SDH, nato pa v kadrovanju predstavnikov lastnika v nadzorne svete posameznih obvladovanih družb. Kadar se zalomi že v prvem kolenu, ko, denimo, država imenuje sporne nadzornike v SDH, kot so pokazale zadnje izkušnje, bo temu primerna tudi izbira vodstva SDH, od tu pa kadrovanje nadzornikov v posamezne družbe. Nadzorni svet največjega upravljavca premoženja pri nas sestavlja le pet članov, ki jih postavlja (predlaga v koalicijsko usklajevanje) aktualni finančni minister. Treba bi bilo smiselno upoštevati nemško prakso, kjer imajo nadzorni sveti večjih podjetij, kar je gotovo tudi v SDH, po 20 članov, od katerih je deset zastopnikov interesov kapitala ter države, druga polovica pa je iz vrst zastopnikov interesov dela ter interesov širšega družbenega okolja.

Prav s tem namenom je, po dolgoletnih mukah s prepričevanji parlamentarnih strank, koalicija civilnodružbenih gibanj Sinteza pripravila predlog novele zakona o SDH, ki ga je pred kratkim formalno vložila v parlamentarno proceduro stranka Socialnih demokratov. Ta novela zakona ob številnih drugih spremembah oziroma dopolnitvah (denimo glede metod prodaje in zamenjave kapitalskih naložb, glede priprave, sprejetja in spremembe strategije itd.) določa predvsem imenovanje nadzornega sveta SDH in njegove pristojnosti.

Leon Vidic

O imenovanju nadzornega sveta novela zakona predvideva, da ima ima 12 članov, pri čemer enega člana določijo zaposleni v SDH, 11 pa jih imenuje državni zbor, in sicer tri na predlog vlade, osem pa na predlog predsednika republike. Ta določi tri kandidate za člane nadzornega sveta SDH s seznama kandidatov, ki mu jih posredujejo reprezentativne organizacije delodajalcev, tri s seznama, ki mu jih posredujejo sindikalne organizacije, dva pa s seznama, ki mu jih posreduje zveza oziroma organizacija upokojencev na ravni države.

Zakaj je predlagana ureditev pomembna? Pomembna je predvsem zato, ker oblastni eliti skrajšuje vzvod političnega kadrovanja v gospodarstvu. Nadzorni svet namreč imenuje upravo SDH, pri čemer pa širša in bolj heterogena sestava nadzrnega sveta lahko že a priori prepreči predloge za člane uprave, ki imajo zgolj politično podporo, ne pa tudi ustreznih strokovnih kvalifikacij. Po drugi strani heterogena sestava nadzornega sveta zagotavlja širšo zastopanost družbenih interesov kot po sedanjem sistemu, po katerem aktualni finančni minister predlaga sebi všečne in potencialno politično oporečne člane nadzornega sveta.

Pomembni pa sta še dve dobrodošli novosti novele zakona o SDH. Prvi je, da uprava SDH imenuje kadrovsko komisijo s soglasjem nadzornega sveta, ta komisija pa opravlja izvedbene postopke pridobivanja kandidatov za člane nadzornih svetov. Če uprava SDH predlaga kandidate, ki jih ni predlagala kadrovska komisija, mora pisno obvestiti predsednika nadzornega sveta o merilih in pogojih, po katerih so bili predlagani kandidati primernejši od nominiranih. Zagotovljena mora biti tudi sledljivost načina poteka nabora teh kandidatov. Nadzorni svet lahko v treh dneh po obvestilu spremeni odločitev uprave.

Druga novost pa je, da nadzorni svet dobi pravico odločitve o izbiri kupca oziroma sklenitvi prodajne pogodbe za prodaje deležev nad določeno vrednostjo. Ta predlog sicer zmanjšuje operativnost delovanja SDH, vendar prinaša pomembno varovalko pri prodajah in izbiri kupcev za podjetja, ki so strateškega pomena.

Dovolj sem seveda star, da me je večinoma minila naivnost, da bi verjel v zveličavnost teh predlaganih sprememb o izboljšanju korporativenga upravljanja pri nas. Ni je ureditve, ki je z določeno mero »poniglavosti« pri nas ne bi uspeli zlorabiti. Ali drugače rečeno, še tako dobre formalne ureditve so samo formalizmi, če niso podprte z visokimi etičnimi standardi in ustrezno kulturo okolja. In teh v našem političnem okolju močno primanjkuje.

prof. dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, University of Leuven & VIVES