Drzna postavitev Maistrovega spomenika

Postavitev spomenika je bila po mnenju poznavalcev takrat kar drzna poteza. Že ob 50. obletnici bojev za severno mejo se je leta 1968 porodila ideja o postavitvi spomenika Rudolfu Maistru v njegovem rojstnem Kamniku.

»Kamničani se lahko pohvalimo, da smo velikemu Slovencu Rudolfu Maistru, našemu rojaku, ki se je rodil v enem od nekdanjih predmestij Kamnika, na Šutni, leta 1970 prvi postavili celopostavni spomenik; letos je od tega dogodka minilo 50 let. Avtor vojaka, pesnika, vizionarja, zazrtega v prihodnost in z zvitkom v desnici, je akademski kipar Anton Sigulin,« pravi direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik mag. Zora Torkar.
 

Na odprtju tudi sinova

Maistrov spomenik danes stoji v številnih slovenskih mestih, vendar pred pol stoletja ni bilo tako, saj je bil Maister zaradi različnih razlogov precej dolgo odrinjen na rob zgodovinskega spomina, dodaja Torkarjeva. »Toda njegovi zvesti borci se niso dali, svojemu generalu so sklenili postaviti spomenik, in pri tem prizadevanju so bili neumorni. V Kamniku sta se na to odzvali občinska organizacija borcev prostovoljcev za severno mejo in skupščina občine s predsednikom Vinkom Gobcem. Še posebno pa se je za zamisel o postavitvi spomenika zavzel Stane Peček, nekdanji Maistrov borec in dolgoletni upravnik kamniške smodnišnice.

Častnemu predsedstvu odbora za postavitev spomenika je predsedoval Franc Leskošek - Luka, nekdanji borec prostovoljec za severno mejo 1918/19, v drugi svetovni vojni pomemben partizan in po njej visoki funkcionar; brez njegovega vpliva Rudolf Maister tudi v svojem rojstnem kraju takrat zagotovo še ne bi dobil spomenika.«

Slavnostno odkritje na Trgu talcev je bilo v nedeljo, 25. oktobra 1970. Kamničani ne pomnijo, da bi se kdaj tu zbrala taka množica ljudi, kot je bilo zadnjo oktobrsko nedeljo, ko so prihiteli številni nekdanji Maistrovi borci ter občudovalci generala in osvoboditelja naše severne meje iz vse Slovenije. Časopisni poročevalci so ocenili, da se je zbralo okoli 10.000 ljudi.
Na Trgu talcev je bila velika množica, na slavnostni tribuni pa številni gostje, med njimi oba Maistrova sinova, Borut in Hrvoj. Točno ob 11. uri se je začela slovesnost. Po govorih se je predsednik častnega predsedstva odbora za postavitev spomenika Franc Leskošek - Luka napotil k spomeniku, ki je bil ovit v rdečo zastavo, in ga odkril. Leskošek je izročil spomenik v čuvanje predsedniku občinske skupščine Vinku Gobcu.
 

Gorenjec do konca

»Čudovito jesensko vreme in res odlična organizacija sta pripomogla, da je veliko slavje Maistrovih borcev iz vse Slovenije v celoti uspelo,« je zapisal kronist tedanjega časa. »Kamniku bo ostal v spomin na to slavje lep spomenik, delo akademskega kiparja Antona Sigulina, nova pomembna zgodovinska znamenitost v središču kraja. Ta spomenik moramo čuvati in ga ohraniti poznim rodovom v spomin na našega velikega rojaka.«

Vinko Gobec je po odkritju povabil vse člane častnega predsedstva in pripravljalnega odbora ter predstavnike koroških borcev na majhno srečanje v Kamniško Bistrico. Tudi tega sta se udeležila Borut in Hrvoj s svojima družinama. Prvi je dejal: »Globoko sem hvaležen vsem, ki ste kakor koli pripomogli, da je moj pokojni oče dobil danes v Kamniku tako veličastni spomenik. Ko sem danes gledal obraze tisočerih navzočih, sem se zavedel, da ni moj oče slučajno ostal Gorenjec do konca svojega življenja. Postavitev spomenika ni bila samo stvar peščice ljudi, za to se moram zahvaliti vsem občanom, široki slovenski javnosti, še posebno pa občini Kamnik za vsa prizadevanja. Tako prisrčno, kot ga je sprejel njegov rojstni kraj, ga še ni sprejel nihče.«
 

Diploma je izginila

Borut Maister, rojen v Mariboru leta 1908, v letu postavitve spomenika pa direktor Gradisa v Mariboru, je spregovoril še o izginotju diplome, ki jo je občina Kamnik 15. aprila 1924, ob 50. obletnici rojstva, namenila Rudolfu Maistru in ga imenovala za častnega meščana Kamnika in od katere je ostal le okvir. »Zelo mi je žal, da je bil eden izmed najdragocenejših spominov mojega očeta na Kamnik med vojno uničen,« je povedal. »Ko smo se leta 1941 selili v Zagreb, smo rešili vseh njegovih šest tisoč knjig. Diplomo, ki je bila obešena na vidnem mestu v našem stanovanju, smo v naglici pozabili in je ni bilo več, ko smo se po vojni vrnili v Maribor. Ostal je le okvir na podstrešju, lepo izrezljan, s kamniškim grbom.«


Okvir je lani generalov vnuk, tudi Borut Maister, skupaj z dedkovim stolom podaril Medobčinskemu muzeju Kamnik. »Predmeta, torej okvir in stol, sta neprecenljiva, ker je osebnih predmetov iz Maistrove zapuščine zelo malo, prvi pa je povezan tudi s Kamnikom,« je povedala mag. Zora Torkar.