Celjanka Anja ujeta na otoku komaj ušla orkanu (FOTO)

»Popolna tema. Hrup, ki je prihajal z vseh koncev. In panika, ki je rasla v meni,« opisuje dogodke Anja Kovačič. Najhujšo in najstrašnejšo noč v življenju. Ujeta je na Salomonovih otokih, odkar so vse polete proti Evropi zaradi pandemije koronavirusa odpovedali.

Idilični majhni otoki so v času koronakrize postali dom 33-letnice iz Celja. Da bo tam poleg pandemije doživela še strašljiv ciklon, si ni mislila. »Nepredstavljivo je bilo. Stresno, bučno, nepredvidljivo in predvsem neznano. Ne veš, kaj storiti. Kaj te čaka,« nam je iz dežele, od Slovenije oddaljene kakšnih 22 ur z letalom, povedala po hudi nevihti. Na tem območju že več dni pustoši tropski ciklon, imenovan Harold. Vremenoslovci so ga napovedali, tudi njegovo moč. Domačini so jih vajeni, popotniki pač ne.

Odpihnilo hiše

Kovačičeva živi v zidani hiški, kar sicer v tem delu sveta ni običajno. Govorimo o manj razvitem svetu, kjer domačini nimajo vsega, česar smo vajeni v »moderni civilizaciji«. Tudi to, da vsak orkan podre njihove hiške, ni nič neobičajnega. »Ker živim v hiši tik ob oceanu, nisem vedela, ali me bo prej zalil ocean ali bo prej odpihnilo streho. Ne veš, kje je najvarnejši prostor za vedritev. Ob vsej tej paniki, ki sem si jo ustvarjala v glavi, so me mirili pogledi domačinov, ki so si med čakanjem na najhujše med četrto in šesto uro ponoči kuhali riž, kavo, otroci so igrali igrice na mobilnem telefonu. Za njih je to očitno nekaj običajnega,« pove Štajerka. Bržčas bo v tem delu sveta po enoletni avanturi v Avstraliji ostala več mesecev. Poletov v domovino ni več: »Česa takega še nisem doživela v življenju. Upam, da je bilo prvič in zadnjič. Bila je najhujša, najtežja in najstrašnejša noč v mojem življenju!«

Bežala pred viharjem

Vse, kar se ji dogaja, deli na svoji spletni strani BlueEyesDiscover, kjer je med drugim zapisala, da si zaradi bučanja valov najprej ni upala pogledati skozi okno, da sta bila nemirna tudi njena spremljevalca, pes in mačka. V določenem trenutku pa je ob pogledu na morje ter nebo spoznala, da je vrag odnesel šalo: »Nemir, ki se je v trenutku naselil v meni, je prijel za telefon in poklical gospodinjo v sosednjo hišo. V tistem trenutku je zmanjkalo elektrike.« Poskušala se je znajti po svoje, pograbila najnujnejše in zdrvela k sosedom: »Strašni prizori. Prizori, kako bo vse moje skromno imetje skupaj z drugimi stvarmi iz hiše odplavilo v ocean. Kako bom z nahrbtnikom, ki sem ga v hipu napolnila z najpomembnejšimi stvarmi, zjutraj obstala pred ostanki hiše. Misel, da se bo to res zgodilo.«

Eno stranišče za 300 ljudi

Noč je z domačini preživela brez spanja. Naslednje jutro pa pogled na razdejanje. Narava je znova pokazal svojo moč. »Hiške, barake, ki so stale v prvih dveh vrstah ob vodi, so porušene, odplaknjene. Iz ostankov, ki jih je ocean nanosil nazaj na obalo, zdaj domačini sestavljajo nove domove. Čistijo smeti in vso nesnago, ki jim jo je ocean nanosil v vas. Popravljajo ograje, poskušajo najti uporabne predmete in na novo postaviti, kar se da,« razlaga Anja Kovačič in opisuje razmere, v katerih živijo.

»Ob moji hiški je eno od skvoterskih naselij. Domačini živijo v barakah. Naše vrtne lope so boljše od njihovih domov. V naselju tu ob meni živi 300 ljudi in delijo si eno stranišče, en tuš, eno pipo. Še to jim je zdaj odnesel ciklon. Umivajo se, kopajo, tuširajo, perejo perilo, posodo, vse to počnejo v oceanu.« Kot še pove, domačini sprejemajo vse, kar jim narava prinaša. »Pravijo, da narava odnese tisto, česar ne potrebujejo. Čisti vse, kar je nepotrebno. Seveda jih je strah, a ne paničarijo in se enostavno prepustijo dogajanju.«