Zlata sredina

Ko razmere niso ugodne, se zmaj skrije in potrpežljivo čaka, da pride njegov čas. To je bila ena od prvih kitajskih modrosti, ki mi je prišla pod roke, ko sem se še brez rezerve vdajal fascinaciji nad to starodavno civilizacijo. Vsake toliko se mi pokaže pred očmi velikanski kitajski zmaj z rogovi na glavi in ogromnimi očmi, ki bolj začudeno kot grozeče buljijo v ta svet, in pomislim, ali se takšna velikanska mrcina, mitološki simbol nadnaravne moči, ki z nekaj zamahi odleti na kraj sveta, sploh lahko kje potuhne. In navsezadnje, zakaj bi se?

Odgovor na to najdemo v logiki kitajske misli, po kateri ni sile na svetu, ki bi lahko kljubovala sredini. Po starodavnem zakonu o sredini je to točka, na kateri stvari še nimajo vonja, oblike in okusa, in gredo lahko v katerokoli smer. To je točka največje pustosti, ki je za pravovernega Kitajca vredna suhega zlata, zato ker predstavlja tudi največji možni potencial. Ko se veliki zmaj zlije z množico drugih, navadnih bitij, postane sivo povprečje, v katerem bo najlažje ohranil moči za čas, ko bo znova lahko zablestel v zmajski moči in sijaju.

Mi za takšno povprečje uporabljamo izraz zlata sredina, a ga ne cenimo kaj dosti. Tudi če se znamo sami dobro skriti v množici, na to nismo prav ponosni. Vsak je raje nekaj posebnega, samosvojega, skratka individualnega, čeprav je težko in včasih zelo boli. Evropejci nismo dediči Laozija in Konfucija, ampak bolj Odiseja, Prometeja in Aleksandra Velikega, če za hip pozabimo Kristusa. Radi napravimo kaj po svoje, tudi če nočemo, moramo včasih ušpičiti kakšno neumnost, nekaj, kar ima počelo v nas samih, takšnih, kot smo v svoji lastni koži.

Marsikomu je ta pretesna, nenehno skače iz nje, in boli, ko ga okolica krčevito tlači nazaj, a to je naša dediščina. V »zlato sredino« gre res rad le tisti, ki prav tja tudi sodi.