Številne študije za nepravilnosti krivijo dudo

Pri večini otrok in mladostnikov, ki dobijo napotnico za prvi ortodontski pregled, ima ta oznako hitro (takšnih je bilo letos nekaj več kot 4100) ali oznako redno (takšnih je bilo blizu 13.000), toda tudi v ortodontiji so čakalne vrste dolge, ponekod se čaka celo več let. Specialistov ortodontov je pri nas dovolj, pravijo v Slovenskem ortodontskem društvu, vendar primanjkuje večje število javnih programov, specialisti pa čakajo zaradi nerešenih vlog za koncesije.

V ortodontiji je trenutno aktivnih 89,42 tima, za odpravo čakalnih vrst pa bi ob isti košarici pravic morali zagotoviti še dodatnih 40 programov, so lani ugotavljali pri zdravniški zbornici in ortodontskem društvu. Že lani je vlada zagotovila povečanje plačila in obsega programov do 20 odstotkov, vendar so izvedli le 5,3-odstotno preseganje. Zakaj delež ni bil višji? Predsednica društva Sanda Lah Kravanja pojasnjuje, da so preseganje izvedli pretežno koncesionarji na račun podaljševanja ordinacijskega časa in dodatnih delovnih sobot, medtem ko se v nekaterih javnih zavodih niso odločili za večjo realizacijo.

Letos je ZZZS zagotovil dodaten denar za ortodontske time v Ljutomeru, Kamniku, Ljubljani, Bovcu in Slovenski Bistrici, toda ministrstvo za zdravje še ni pripravilo pogojev za začetek dela dodatnih timov za Ljubljano in Bovec, zato tu sredstev letos ne bodo mogli izkoristiti. »Črpati jih bo mogoče, ko bo zaključen razpis, to bo predvidoma konec leta,« odgovarjajo na ministrstvu. Kljub vsemu so slovenski ortodonti po več kot desetletju prizadevanj pred nedavnim dosegli pomemben premik. Ministrstvo je v javno obravnavo poslalo uredbo o podelitvi novih koncesij, in sicer v skupnem obsegu novih 8,15 programa na območju Ljubljane, Maribora, Nove Gorice, Raven na Koroškem, Krškega, Novega mesta in Celja.


 

Dednega križnega ugriza le nekaj odstotkov

Da vse več otrok in mladostnikov potrebuje ortodontski aparat, so krive tako evolucija kot razvade sodobnega sveta. »Evolucijsko gledano, se manjša velikost čeljustnic, prav tako število zob, ker pa to ne poteka sinhrono, ima 56 odstotkov mladostnikov tesno stanje zob. Nepravilnosti so med drugim posledica predolgega sesanja cuclja ali prsta in uživanja kašic, zaradi česar otroci že od malega slabo krepijo mišice čeljustnic in še kot najstniki najraje posegajo po mehki hrani. Tudi mlečni zobje zaradi pomanjkanja dražljajev vse manjkrat izpadejo sami po sebi,« pravi predstojnica katedre za čeljustno in zobno ortopedijo dr. Maja Ovsenik.

Najbolj problematične so funkcijske nepravilnosti: prognatizem (spodnja čeljust je preveč naprej) in retrognata spodnja čeljust (je kratka in leži preveč nazaj), odprti ugriz (zgornji in spodnji zobje ne pridejo v stik) in križni ugriz (spodnja in zgornja čeljustnica nista skladni, njun stik je zamaknjen v eno stran), ki je vse pogostejši. »Med slovenskimi otroki in mladostniki jih ima po moji oceni križni ugriz najmanj 17 odstotkov, kar je izredno veliko. Študija iz Bogote, kjer so matere doma in so vsi otroci dojeni, je pokazala manj kot 5 odstotkov takšnih nepravilnosti, v Nigeriji jih je celo samo 2 odstotka. Približno tolikšen delež enostranskega križnega ugriza lahko pripišemo dednosti, za preostale primere so študije okrivile dudo. Težko rečemo, naj jo vsi zavržejo pri enem letu, tudi vsi, ki jo sesajo, ne bodo nujno razvili križnega ugriza. Veliko je odvisno tudi od časa in intenzivnosti sesanja, a če jo otrok pri 18. mesecih še sesa, je tveganje za razvoj križnega ugriza precej povečano,« je povzela Ovsenikova.

In zakaj je križni ugriz tako problematičen? Otroci s to nepravilnostjo imajo asimetrijo obraza, nepravilno žvečijo, požirajo in dihajo, pogosto imajo težave z govorom, asimetrija se izraža pri obliki ustnice. Odločilno vlogo ima nepravilna lega jezika, ki je takšna kot pri dojenčkih. »Tem jezik na ustnem dnu omogoča optimalno hranjenje in s tem preživetje, po izrastu zgornjih sekalcev, med 8. in 10. mesecem, in prehodu na gosto hrano pa se jezik iz še ne pojasnjenega mehanizma dvigne na nebo. Pri otrocih, ki predolgo sesajo dudo, ostane na ustnem dnu, razvijejo se jim preozke čeljusti, kar naposled privede tudi do tesnega stanja zob,« je naštela sogovornica.


 

V Evropi tradicija snemljivih aparatov

A če otroci s križnim ugrizom dobijo aparat pri petih ali šestih letih, ko zgornja čeljustnica najbolj burno raste, je to anomalijo mogoče uspešno in ceneje odpraviti v pičlega pol leta, s ploščico, ki jo je profesor Franc Farčnik razvil s svojim zobotehnikom in se prilepi na mlečne zobe. »Od leta 2006, ko smo proučevali uspešnost takšnega zdravljenja, smo ugotovili, da je po širjenju obraz enako simetričen kot pri zdravih otrocih. Na odgovor, kako uspešna je ta metoda pri sedemletnikih, še čakamo. Toda če zamudimo ta čas in se rast čeljustnic že upočasni, je treba uporabiti zahtevnejše metode, celo nekajletno zahtevno in drago zdravljenje, s katerim posegamo tudi v stalno zobovje,« pojasnjuje Ovsenikova. Občutni razliki v ceni pritrjujejo tudi na zavodu za zdravstveno zavarovanje: zdravljenje s fiksnim aparatom stane v povprečju 3000 evrov, kar je trikrat več od povprečne cene zdravljenja s snemljivim aparatom.

Kot je še poudarila sogovornica, so s kolegi v Evropi dokazali, da so snemljivi aparati, ki na zobeh puščajo veliko manjšo škodo, enako uspešni pri zdravljenju kot nesnemljivi, na katere prisegajo še zlasti v ZDA. »Nikoli tudi nismo opustili zgodnjega zdravljenja. Ker je nekatere nepravilnosti mogoče odpraviti že s pravilno vzgojo in enostavnimi pripomočki, bi za to lahko poskrbeli zobozdravniki na primarni ravni. Za odpravo drže odprtih ust, ki vodi tudi v križni ugriz, ne potrebuješ aparata, ampak samo tanko leseno palčko, nekaj, da otrok stiska ustnice večkrat na dan, da je pozoren na to, da ima usta zaprta in diha skozi nos, starši pa ga morajo pri tem spodbujati in nadzorovati.«








 

Nekateri tudi po 18. letu

Priložnost za zaslužek zaradi čakalnih dob so že zaznala zasebna podjetja, ki se ukvarjajo s posredništvom pri zdravljenju v tujini. Natalija Sakelšek, ki je v poslu že desetletje (zasebni Inštitut za varstvo pacientov, Happymed, Ortodont Takoj) in ureja še druge vrste zdravljenja v tujini – največkrat za estetske, funkcijske in revizijske operacije nosu in zobozdravstvo – pravi, da je med njenimi strankami vse več staršev, ki se odločijo za ortodontsko zdravljenje otrok v tujini, zlasti na Hrvaškem. Največkrat so otroci starejši od osmih let, najstarejša mladostnica, ki so ji uredili ortodontsko zdravljenje, je štela 26 let. Razlogi so različni, po besedah Sakelškove so največkrat to predolge čakalne dobe v Sloveniji, prav tako nezadovoljstvo z delom ortodonta pri nas. Toda kot kažejo podatki ZZZS, so lani pacienti v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ortodonta v Sloveniji obiskali 218.454-krat, za povračilo stroškov zobozdravstvenih storitev v tujini pa so odobrili le 104 vloge (iz tega naslova so povrnili 41.600 evrov), od tega se jih je približno polovica nanašala na ortodontsko zdravljenje.

A kot opozarjajo na ZZZS, stroške povrnejo le v višini povprečne cene teh storitev pri nas. Spletna stran navaja, da za celotno zdravljenje in izdelavo osnovnega modela snemljivega aparata za obe čeljusti povrnejo 486 evrov, za zdravljenje s fiksnim aparatom pa nekaj več kot 2400 evrov. Prav tako ne povrnejo potnih stroškov in stroškov nastanitve, ne storitev, ki spadajo v osnovno zdravstveno dejavnosti in ki jih lahko opravi pacientov osebni zobozdravnik. Koliko morajo torej po izračunu Natalije Sakelšek starši običajno doplačati poleg tistega, kar vrne zavarovalnica? »Doplačila so le pri enem izvajalcu, s katerim sodelujemo, in znašajo od 300 do 700 evrov za fiksni zobni aparat za obe čeljusti.« Vendar ne gre spregledati, da že osnovni pregled pri ortodontu na Hrvaškem stane 50 evrov, diagnostika 200, akontacija za aparat 1000 evrov, pregledi pa so vsakih osem tednov, tu je še njihov strošek storitve 120 evrov ter seveda prevoza do Zagreba ali Reke ...

Se pa marsikdo, ki se odloči za ortodontsko zdravljenje otroka v tujini, ne zaveda, da se to ne začne in konča z aparatom, pogosto tudi ne z enim samim, opominja Sanda Lah Kravanja iz stomatološkega društva. Poleg tega je ortodonta treba redno obiskovati in otroka prepričati k sodelovanju, pravi, kar je na kratek rok in v tujem jeziku gotovo težko. Vprašanje je tudi, kakšen je končni učinek, prav tako cena.

V Sloveniji imamo po njenih besedah zavidljivo visoko raven zdravljenja. »V državah, s katerimi se ponavadi primerjamo glede števila otrok na ortodonta, na Hrvaškem, Švedskem, Danskem in v Angliji, ima pravico do zdravljenja le od 40 do 60 odstotkov otrok, starih med 3 in 18 let.« Kot edino primerljivo državo Sloveniji se običajno navaja Norveška, za kar ima zasluge dolgoletna tradicija ortodontologije.