S kostanjevim medom nad kronične rane

Že stari Egipčani pred 2500 leti pred našim štetjem so med uporabljali za zdravljenje ran, pa stari Grki in druge civilizacije, s pojavom antibiotikov pa je uporaba medu v te namene zamrla. A bakterije so trdovratne in so iznašle rešitev za novo čudežno zdravilo, številni so se zato znova začeli spogledovati z naravnimi rešitvami. Bakterije namreč proti medu zaradi različnih značilnosti od osmotskega delovanja do visoke vsebnosti sladkorjev težje razvijejo odpornost.

Leta 1999 so na Novi Zelandiji predstavili prvi izdelek z medicinskim medom za zdravljenje ran, ki je vseboval manuka med, nato je znanost na tem področju hitro napredovala. V Sloveniji je pred desetimi leti oblogo z medicinskim medom razvilo domžalsko podjetje Tosama, za svoje produkte pa so uporabili kostanjev med, ki je v marsičem edinstven med različnimi vrstami medu.

»Kostanjev med se od drugih vrst razlikuje po tem, da vsebuje bistveno več kinurenske kisline, ki destabilizira in preprečuje nastajanje biofilma (skupka mikroorganizmov), saj prekine komunikacijo med bakterijami,« je izpostavila skrbnica izdelkov v Tosami Jasna Cerlini.

»Hkrati ima bogato sestavo sladkorjev, ki ustvarjajo osmotski tlak, posledično povzročajo dehidracijo bakterij in zmehčanje mrtvine. Med zdravljenjem kroničnih ran je namreč izredno pomembno nenehno odstranjevanje odmrlega tkiva. Zaradi osmoze se poveča dotok krvi, kar spodbudi lokalni imunski sistem, da se bori proti vnetju. V reakciji sladkorja glukoza oksidaza tudi nastaja nizka koncentracija vodikovega peroksida, ki nadaljuje z uničevanjem bakterij. Njihov razrast pa zavira tudi sam kisel pH medu. Kostanjev med izstopa še po vsebnosti prolina, ki uničuje proste radikale, ki negativno vplivajo tudi na zdravo tkivo, ima zelo veliko antioksidantov in flavonoidov in fenolne kisline, ki blažijo vnetje, vsebuje tudi veliko mangana, ki pomaga pri tvorbi kolagena, in druge mineralne sestavine, kot so kalij, cink in kalcij,« je še naštela.

Medene obloge tudi preprečujejo neprijeten vonj kroničnih ran, saj bakterije ob metabolizmu sladkorja izločajo mlečno kislino in ne amine, kot sta smrdeča amoniak in žveplo. Hkrati med tudi zagotavlja vlažno okolje, v katerem se rane celijo do dvakrat hitreje, je pojasnila.

Uspešno zdravljenje v ptujski bolnišnici

Z medicinskim medom zdravijo tako akutne rane kot kronične, ki se celijo slabo in počasi. Obloge so, kar so potrdili tudi s kliničnimi testi, učinkovite pri zdravljenju diabetičnih in venskih razjed, pri opeklinah, okuženih ranah, kirurških ranah ali odrgninah. Zelo uspešno ga že desetletje uporabljajo tudi v Splošni bolnišnici Ptuj, je poudaril tamkajšnji specialist splošne kirurgije Skender Veliu. Oblogo lahko nanašajo v katerikoli fazi celjenja rane, kasneje pa si lahko uporabljajo tudi med v tubi.

Velikih omejitev pri uporabi ni. Jasna Cerlini je poudarila, da odsvetujejo uporabo bolnikom z alergijo na med, prav tako mora biti nekaj pazljivosti pri posameznikih z alergijo na čebelji strup, čeprav gre pri tem za različne alergene.

Se pa pri nekaterih bolnikih pojavi močan pekoč občutek, ko sladkor pride v stik z živčnimi končiči zaradi osmotskega tlaka. Praviloma bolečina izgine že v kratkem času, je povedal Veliu.

Skrben izbor medu

Med že pri dobavi skrbno pregledajo in preverijo njegovo delovanje na štiri najpogostejše bakterije v ranah in odsotnost pesticidov, težkih kovin in zdravil, ki bi jih lahko uporabljali čebelarji. Kostanjev med je sicer v prednosti, saj gre za gozdno pašo, kjer je vnos pesticidov manjše. Domžalsko podjetje na leto potrebuje dobri dve toni in pol medu, torej slovenskega ni dovolj, zato ga uvažajo z območja Mediterana.

Med nato v tovarni sterilizirajo z obsevanjem z elektroni, kar po besedah Cerlinijeve ne poškoduje sestave. »Teste naredimo tako pred kot po sterilizaciji in učinkovitost se ne slabša.« Med pri tem še vedno ostane užiten in ni problematično, če bi ga kak otrok ali žival, priporočajo ga namreč tudi veterinarji, polizal.

Na drugi strani pa strokovnjaki odsvetujejo, da bi si rane mazali s kostanjevim medom iz kozarca, kupljenega v trgovini ali pri lokalnem čebelarju. V medu namreč lahko ostanejo (nevarne) spore, ki jih želodčna kislina brez težav uniči, drugače pa se obnašajo, če bi prišle v stik z rano in bi tako neposredno lahko vdrle v naše telo.