Človek in pes: ljubezen ali pretiravanje

Primer 63-letnega Nemca, ki ga je njegov pes kot najbrž že velikokrat prej ljubeče obliznil in pri tem okužil z bakterijo Capnocytophaga canimorsus, zaradi česar je moški naposled umrl, je nedvomno osamljen primer, a je kljub temu vzbudil veliko pozornosti. Pa ne le zaradi morebitnega tveganja za zdravje ljudi, ampak tudi zaradi odnosa številnih lastnikov, ki svoje ljubljence vse preveč počlovečujejo. Tilen Mlakar, pasji behaviorist, ob tem opozarja predvsem, da psi potrebujejo vodenje, ne razvajanja.

Primer, o katerem je pred časom poročal nemški Die Welt, se je zgodil že lani, vendar so bremenski zdravniki podrobno poročilo šele zdaj objavili v strokovni reviji European journal of case reports in internal medicine, kakor smo pred časom pisali tudi v Delu. Bakterija, ki je ubila Bremenčana, je sicer običajna v gobcih psov in mačk in zanje ni škodljiva. Hujše okužbe ljudi so redke, še redkejši so zapleti, ki pripeljejo do smrti okuženega.

To potrjujejo naši veterinarji. Ana Nemec, specialistka veterinarske stomatologije, poroča, da so dotično okužbo pred leti odkrili tudi pri nas, in sicer pri mački s podkožnimi spremembami v obliki vozličev. »Okužba je verjetno nastala zaradi predhodnega ugriza. Mačko smo uspešno pozdravili,« je poudarila. »Sama pasja slina ni nevarna ali škodljiva v običajnih razmerah, dejstvo pa je, da je v ustni votlini in s tem v slini psa veliko mikroorganizmov (po ocenah okrog 700 vrst), predvsem bakterij, pa tudi virusov, gliv in protozojev. To je sicer zelo podobno kot pri ljudeh. Med vsemi temi mikroorganizmi so seveda tudi taki, ki so patogeni, torej lahko povzročijo bolezni.«

Zato je v stiku z živalmi podobno kot v stiku z ljudmi ali ob obisku javnih prostorov treba upoštevati priporočila o splošni higieni, si redno umivati roke, po potrebi tudi obraz in uporabiti ustrezno razkužilo.


 

Število psov hitro narašča

 

Bistveno bolj pogosto kot opozorila o previdnosti zaradi sline je sicer slišati opozorila zaradi stika z iztrebki in urinom. Čeprav je samoumevno, da je za dosledno odstranjevanje pasjih kakcev odgovoren lastnik, se še vedno zgodi, da se najdejo na zelenicah in celo otroških igriščih. Zlasti v mestnih središčih, kjer je zelenih površin manj, je ob jutrih opaziti številne lužice. V zadnjih 15 letih se je število registriranih psov v Sloveniji povečalo za sto tisoč.

Dosledno pobiranje pasjih iztrebkov, predvsem v mestih, ni nujno le zaradi vzdrževanja koliko toliko čistega okolja, ampak tudi zaradi zdravja ljudi in drugih živali. V njih je namreč, kot je na spletni strani klinike za male živali pri ljubljanski veterinarski fakulteti zapisala Katerina Tomšič, izredno veliko bakterij, med njimi so lahko tudi takšne, ki so odgovorne za pojav bolezni tako pri psih kot pri ljudeh (Campylobacter, Salmonella, Yersinia in E. coli). In nekatere izmed teh bakterij so odporne proti celi vrsti antibiotikov. »Poleg bakterij so lahko v pasjem blatu paraziti, kot so gliste Toxocara canis, protozoji Giardia in Cryptosporidium, ki so škodljivi tako za druge pse kot za ljudi. Najbolj izpostavljeni so seveda otroci in ljudje z oslabljenim imunskim sistemom,« je opozorila veterinarka.



Pospravljanje iztrebkov za štirinožci je po njenih besedah državljanska dolžnost tudi iz okoljevarstvenih razlogov. Zaradi njih se lahko zemlja ali voda, predvsem podtalnica, onesnažita s patogenimi klicami in antiparazitiki, ki jih psi dobijo za preprečevanje okužb z zajedavci. »Pasji iztrebki tako ne sodijo med organske odpadke, kot trdijo nekateri, ampak med splošne komunalne odpadke,« je poudarila Tomšičeva.


 

Redki primeri, a previdnost velja

Za človeka je prav tako lahko nevaren stik z urinom, primer je leptospiroza, ki jo povzroča bakterija iz družine leptospir. Največkrat so prenašalci glodavci, zlasti podgane in poljske miši, pa tudi druge živali, denimo psi, poroča nacionalni inštitut za javno zdravje. Bolezen, katere prvi znaki so podobni gripi, povzroča hude pljučnice in nevrološke motnje ter okvare jeter in ledvic. Toda leptospiroza se pri nas zelo redko pojavlja, podobno kot so redki primeri, kakršen je bil tisti z Bremenčanom.

Ali kakor je poudarila Nataša Tozon, predstojnica klinike za male živali pri veterinarski fakulteti: »V vseh izločkih živali in ljudi najdemo zelo različne povzročitelje, ki navadno niso zelo nevarni, če izvzamemo tvegane skupine, ki morajo biti previdne. Sicer pa vedno in vsem priporočamo vzdrževanje ustrezne higiene.« Posebej je poudarila še, da je treba bolne živali peljati k veterinarju, ki bo po postavitvi diagnoze ustrezno opozoril lastnika na morebitno tveganje.

Lastniki se namreč pogosto ne zavedajo odgovornosti, ki jim jo prinaša skrbništvo živali. »To vključuje zdravstveno oskrbo, torej tudi preventivne ukrepe za preprečevanje bolezni, predvsem kužnih (redno cepljenje in preprečevanje oziroma zdravljenje parazitarnih obolenj), in v primeru bolezni zdravljenje. Vse pogosteje smo tudi veterinarji deležni izsiljevanja, prerekanja in celo pravnega preganjanja zaradi stroškov zdravljenja,« je opisala Tozonova.
 

Dve skrajnosti: počlovečenje in mučenje

Tu je še vprašanje ustreznega življenjskega prostora za živali. V Ljubljani v posameznih blokih skoraj ni več stanovanja, v katerem ne bi bilo kakšnega štirinožca, ne glede na velikost bivalnega prostora ali zelenice pred njim. O tem je težko dati enoznačen odgovor, je dejala Nataša Tozon. »Žival načeloma potrebuje prostor za počitek in hranjenje ter za 'svoje' aktivnosti. Če mu skrbnik ali lastnik omogoča dovolj dolge sprehode ali dejavnosti v naravi, so s tem zadovoljene njegove potrebe po gibanju,« je odgovorila predstojnica klinike za male živali.



S tem se strinja Tilen Mlakar, ki se ukvarja s pasjo psihologijo in rehabilitacijo, predstavlja pa se predvsem kot pasji behaviorist. »Ni tako pomembno, ali pes sobiva s človekom v eno- ali dvosobnem stanovanju. Pomembno je, da ima dovolj (intenzivnih) sprehodov,« je poudaril. Zagotavljanje gibanja je tako odgovornost lastnikov – enako kot skrb za to, da so iztrebki za njim pospravljeni. Največji problem je to v središčih mest, kjer ni dovolj zelenih površin, se je strinjal in znova apeliral na ljudi, ki skrbijo za pse. Njihova odgovornost je, da jim omogočijo uriniranje.

Mlakar v svoji praksi sicer ugotavlja, da ima večina lastnikov psov zdrav odnos do svojih ljubljencev, še vedno pa se srečujemo s primeri dveh skrajnosti. Ena je, da živali preveč počlovečujejo, druga, da jih še vedno mučijo. Prva je stereotipno bolj razširjena v urbanih okoljih, druga v ruralnih, toda pravil v resnici ni. Najpogostejša napaka, ki jo opazi pri ljudeh, je, da ne upoštevajo, da je pes žival krdela. To pomeni, da potrebuje ob sebi odločnega voditelja, v tem primeru je to lastnik. »Ta mora psa voditi, ob upoštevanju njegovih posebnosti,« je dodal.

Podobno meni o izražanju naklonjenosti; tudi tukaj je dobro, da obstaja neka zdrava meja. Že res, da je oblizovanje način ljubkovanja in izražanja naklonjenosti pri psih, je dejal, toda tu je treba paziti, da ne preidemo v pretiravanje. Njegov nasvet je, naj ljudje ne dovolijo, da jih psi oblizujejo po obrazu in zlasti ustih, kjer lahko pasja slina pride v stik z njihovo sluznico.