Aristokrati pod masko

Obrazne maske so nas prikrajšale za eno od najpomembnejših komunikacijskih sredstev – tisto, ki ga ni slišati, a nikoli ne laže. Za nemo govorico obraza. Maske so nam pokrile nasmeh, a pustile oči. Na srečo znajo tudi te govoriti. Še več: znajo se smejati. Peter Collett, guru govorice telesa, ločuje med nasmehom ust in nasmehom, ko se poleg ust smejejo tudi oči. Prvi je zavestno dejanje, ki v sebi nosi tudi laži. Drugi je nezavedno dejanje – a zato iskren do zadnje gubice, ki jih riše okrog oči.

Iznad maske nam oči pošiljajo signale, streljajo puščice, ovijajo v led, a znajo tudi greti in razvnemati … Zaradi mask je človek bolj pozoren na govorico oči. Rahlo dvignjene obrvi in naprej nagnjena glava izražajo prijaznost. Drugačno sporočilo oddajamo, če se nagnemo vstran, držimo glavo nazaj in zremo v človeka brez nasmeha …

Ko se je Nietzsche trudil, da bi kar se da natančno opisal aristokrata,­ je rekel: »Počasne poteze in počasen pogled.« Danes sem ujela en tak počasen pogled. Najbrž ga v »normalnih« razmerah ne bi. Tokrat sem ga zaradi zaščitne maske, ki pokrije obraz, ogledalo človeka pa pušča svobodno …

V vrsto pred blagajno sta se hoteli zriniti obilni gospe poznih srednjih let. Vsi smo lahko slišali, da komaj čakata, da se rešita »te obupne gneče«, iz katere bosta prebegnili naravnost na »teraso kafiča«. A nakupovalni voziček sta v strašni gneči tako nesrečno potiskali proti blagajni, da sta pri tem grobo odrinili moškega pred seboj. Ko se je čisto počasi obrnil, da bi ugotovil, kdo nepooblaščeno vdira v njegov intimni prostor, je imel v očeh prav tisti – kako je že rekel Nietzsche? – aristokratski pogled. Počasen in, bogme, skoraj nevaren. Čeprav v delovni obleki, je vsiljivki z očmi postavil tja, ­kamor sta spadali: na zadnje mesto v vrsti. Naenkrat se jima tudi na kavo ni več mudilo, blagajničarki pa je nasmeh ušel izpod maske. Ne samo do oči! Do ušes se ji je risal.