Tudi za umetniške figure ni nikoli prepozno

Ko se v začetku decembra začnejo prižigati praznične osvetljave po vseh slovenskih mestih, začnejo na glavnih trgih rasti tudi drsališča, ki za nekaj mesecev postanejo ene najbolj obleganih točk. Drsanje pa ni le praznična zabava za najmlajše, lahko je zelo resna in za celo telo koristna oblika športne rekreacije.

»Z drsanjem je tako kot z vsakim športom: večkrat ko stopite na drsalke, boljši bodo rezultati. Na splošno pa velja, da za drsanje ni nikoli prepozno, učimo tako najmlajše kot starejše, ki se v poznejšem življenjskem obdobju želijo spoznati s tem športom. Težko si predstavljate, kako dobro gre nekaterim, in to samo kaže na to, da je potrebna le vaja, pa lahko vsak usvoji veščine na drsalkah,« začne Luka Klasinc, nekdanji profesionalni umetnostni drsalec, ki je leta 1992 nastopil tudi na zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu.

Klasinc se zdaj ukvarja s postavljanjem drsališč, najprepoznavnejši je bil objekt na ljubljanski Emoniki ob železniški postaji, ki pa ga letos ne bo. Pravi, da med mestnimi oblastmi za takšne projekte ni posluha, finančni zalogaj pa je za podjetje prevelik, da bi drsališče lahko postavili na lastno pest: »Nekaj že lahko poberemo z vstopninami, a želimo delovati po načelu, da mora biti drsanje cenovno dostopno vsem. To brez pomoči ne gre, zato nas letos na Emoniki ne bo. Lahko navedem še primer dunajskega župana, ki je letos za drsališče namenil štiri milijone evrov, kar je približno 30 odstotkov vseh stroškov, dunajskih 9000 kvadratnih metrov drsalnih površin pa slovi po vsem svetu.«
 

Lokalne volitve okrnile število drsališč

Letos bodo razmere za rekreativne drsalce na prostem v večjih slovenskih mestih nekoliko slabše kot v preteklosti, glavni vzrok pa so nedavne lokalne volitve. Zaradi negotovosti se večina občin ni spuščala v večje projekte, nekateri drsališča postavljajo šele te dni, zato ni natančno znano, koliko jih bo obratovalo do konca zime. »Če zapišete, da jih bo obratovalo od 15 do 20, se ne boste prav veliko zmotili,« pravi Klasinc.

Za drsanje na profesionalni ravni v Sloveniji razmere niso najboljše, rekreativcem pa lahko ure na drsalkah prinesejo veliko koristi. »Gre za kombinacijo motoričnih sposobnosti, ki se pri posameznikih s treningi vidno izboljšajo, potrebuješ tudi eksplozivnost in vzdržljivost. Drsanje je zelo raznolik šport, ki pa je hkrati dostopen vsem. Z začetnim tečajem, ki traja od 15 do 20 ur, vsak usvoji dovolj tehnike, da se na drsališču lahko začne zabavati, potem pa je od interesa posameznika odvisno, koliko časa bo drsanju posvetil, dejstvo pa je, da vsak predrsan kilometer prinaša napredek,« je Klasinc prepričan, da prvi koraki za nikogar niso pretežki.



Tudi bolj dodelani elementi umetnostnega drsanja, kot so dvojni skoki, niso nemogoči, je pa pot do tja precej bolj zahtevna: »Odraslim je težje usvojiti te gibe kot otrokom, pri njih se motorika šele razvija, pri odraslih so te sposobnosti že veliko bolj zacementirane. A daleč od tega, da bi bilo nemogoče, obstaja veliko primerov ljudi srednje starosti, ki v mladosti niso bili drsalci, pa so postali dobri (rekreativni) umetnostni drsalci. Je pa za to, recimo za izdelan dvojni skok, potrebnih vsaj nekaj let strukturirane vadbe.«
 

Najprej izposoja, šele nato nakup opreme

Večini rekreativnih drsalcev je jasno, da po ledeni ploskvi ne bodo nikoli drseli s takšno lahkoto, kot je to uspevalo legendarnemu Jevgeniju Plušenku, vseeno pa lahko na drsališču naredijo veliko dobrega za svoje telo. Pri tem pa naj ne pozabijo niti na denarnico in se tudi pri odločanju za nakup opreme zanesejo na preudarnost ter nasvete strokovnjakov, pravi Klasinc: »Za drsalce začetnike ali tiste, ki se na drsališče odpravijo le nekajkrat na zimo, je izposoja drsalk zagotovo najboljša možnost. Oprema, ki si jo izposodite, je preverjena, v dobrem stanju, rezila so nabrušena, drsalke pa primerno trde. Zato bi vsem priporočal, da najprej z izposojenimi drsalkami ugotovijo, v katero smer drsanja jih bolj vleče, k hitrosti ali umetnosti, in se šele nato odločijo za nakup svojih drsalk. Pri otrocih pa nakup odsvetujem, dokler se ne odločijo za profesionalno udejstvovanje v tem športu. Za rekreacijo so izposojene drsalke zagotovo dovolj dobre.«

Za konec s slikovitim primerom še opozori, naj drsalci ne nasedajo marketinškim trikom proizvajalcev: »Seveda je lažje prodati drsalke, ki imajo v notranjosti puh, so atraktivne in mehke, a s takšnimi si na drsališču ne moremo nič pomagati, saj gležnju ne dajejo opore. Tudi na smučišču ne vidite smučarjev, ki bi imeli namesto 'pancerjev' superge, kajne.«