Pustolovščina nad mestom, začinjena z dediščino

Celjska koča je z 652 metri nadmorske višine že desetletja priljubljena izletniška točka. Pozimi jo oblegajo smučarji, tako rekoč vse leto pa vodi do nje skoraj kot romarska pot, saj je ob sončnih koncih tedna res polna. Čeprav se lahko do Celjske koče, kjer so pustolovski park, letni bobkart, drča in učne poti, tudi pripeljete, je za pravi izlet priporočljivo, da avto pustite v dolini. Sicer ne boste videli hišice svetovne popotnice Alme M. Karlin in veličastne bukve, ki »daje« vodo.



Poti na Celjsko kočo je več, za družine z otroki in tiste, ki nimajo prav veliko kondicije, pa je najbolj priporočljiva pot iz Zagrada. Do tja se pripeljete skozi Celje v smeri proti Laškem in zavijete prek mosta čez Savinjo. Pot je označena, avto pustite na urejenem parkirišču. Nato nadaljujete peš skozi podhod pod železniško progo, da pridete do gasilskega doma v Zagradu. Tam so že markacije, ki jim sledite med hišami do gozdička. Kmalu boste za kratek čas spet prišli do ceste med hišami, kjer vas bodo zagotovo glasno pozdravile ovce. Če boste z otroki, ste lahko prepričani, da bo pot do Celjske koče trajala več kot predvideno uro in deset minut. Je preveč prijetnih motenj.
 

Kje je Alma hodila vsak dan

Po prvih nekaj minutah hoje boste za vsaj eno uro zapustili asfalt. Sledi nekaj res strmih metrov po ogromnih stopnicah. Ko boste sopihali, pomislite na svetovno popotnico, Celjanko Almo Maksimiljano Karlin, ki je to pot prehodila praktično vsak dan. Takoj, ko se stopnice končajo, boste skozi drevje zagledali hiško. Dolgo je propadala, pred petimi leti pa so jo ponovno odprli. Zdaj je odprta ob lepem vremenu vsak petek in soboto od 10. do 17. ure, vstopnine ni oziroma zbirajo prostovoljne prispevke. To je bilo zadnje Almino domovanje, ki si ga je delila s prijateljico Theo Schreiber Gammelin. Tudi ona je življenje maja 1988 sklenila tu, v Pečovniku.



Danes je v hiški razstava o Alminem veličastnem potovanju, prav letos novembra bo minilo natanko sto let, od kar se je na pot okoli sveta odpravila samo s kovčkom v roki, v katerem je imela le pisalni stroj in eno dodatno obleko. Prav tak kovček je tudi na ogled. V hiški, kjer sta živeli prijateljici, je prijetno hladno, priporočamo pa, da si ogled prihranite za čas, ko se vračate. Takrat vam bo prijalo malce posedeti in tudi otroci bodo verjetno bolj mirni.
 

Razgledom in 200-letnici naproti

Pot na Celjsko kočo je izmenjaje makadamska in gozdna. Ko boste zapustili Almino hišo, boste prišli do dela, kjer je eden lepših razgledov na celjski Stari grad. Še nekaj metrov naprej je odcep za Grmado; do 718 metrov visokega vrha, kjer sta velik križ in zvonček želja, je le pol ure. Sicer pa se pot na Celjsko kočo nadaljuje skozi gozd in kmalu boste stali v krošnji mogočne bukve, ki jo je zagotovo občudovala tudi Alma Karlin.



Trobiševa bukev je vzklila pred dvesto leti in je naravni spomenik. Kot so zapisali v zavodu za varstvo narave, je poimenovana po družini, ki je lastnik gozda, v katerem mogočno drevo raste. V Sloveniji bi bukev, kot pišejo v zavodu, v gozdovih z naravno sestavo dreves v Sloveniji prevladovala z okoli 60 odstotki, danes pa je je slabih 30 odstotkov, a ostaja mati slovenskih gozdov. Za zdaj kaže, da bo Trobiševa bukev kljub svoji častitljivi starosti še dolgo med nami; razveselijo se je praktično vsi pohodniki. »Skozi« njo je speljana voda, nad bukvijo je namreč nekaj izvirov.



Po hladni osvežitvi naravnost iz bukve se pot odpre in naravnost pred sabo boste že zagledali Celjsko kočo in Tolsti vrh nad njo. Pot se spusti še do zvončka želja, za katerega ni treba zlesti na strmo Grmado.


 

Pustolovščina po razgibavanju

Od zvončka se lahko odločite za strmo pot naravnost proti Celjski koči čez travnato pobočje. Lahko pa nadaljujete po gozdni poti, kjer vam bo gotovo manj vroče. Ne glede na izbiro, boste kmalu na vrhu in si zelo želeli ohladitve na terasi hotela Celjska koča, toda otroci ne bodo hoteli čakati. Najprej bodo zagledali poletno drčo. V bistvu gre za velike obroče, v katere se na vrhu drče usedejo in se spustijo po umetni podlagi. Precej zabavnega spuščanja se zlepa ne naveličajo, do vrha drče jim niti ni treba hoditi, ampak se odpeljejo s tekočim trakom.



Medtem ko je uporaba drče brezplačna, je bobkart Celjski dirkač ali letno sankališče plačljivo. Osemsto metrov dolga proga je speljana po pobočju smučišča. Vožnja traja v povprečju slabi dve minuti, ste pa lahko precej pri koncu, če se vzdržite zaviranja. Ampak to je za najbolj adrenalinske, največja hitrost, ki jo lahko na progi dosežete, je 40 kilometrov na uro. V bobkartu sta lahko dva.



Po tem je že čas za novo pustolovščino, tokrat v pustolovskem parku med drevesnimi debli in krošnjami. Uredili so ga v treh težavnostnih stopnjah, otroci pa morajo biti starejši od petih let oziroma meriti v višino vsaj 150 centimetrov z iztegnjenimi rokami. Najprej vse udeležence naučijo vpenjanja, ker ko so enkrat na višini, ni več prostora za napake. Potem se začne premagovanje ovir, od različnih brvi, mostov, mrež, plezalne stene in seveda spust po jeklenici (zip-line). Tudi na tisti začetniški progi za najmlajše je zip-line, ki je idealen za prvo premagovanje strahu. Pustolovski park ni velik, zato lahko udeleženci pot tudi ponovijo in ko jo enkrat usvojijo, je zabava še večja.


 

Še nekaj učenosti

Ker Celjsko kočo na leto obišče veliko šoloobveznih otrok in tudi ljudi, ki imajo radi naravo in bi radi še kaj dodatnega izvedeli, je na tem območju urejenih več učnih poti. Več je gozdnih učnih poti, ena se začne na parkirišču pri hotelu. Od tam se vije po pobočju pod hotelom, predstavljenih pa je trinajst dreves. Prijetno učenje v senci krošenj se začne z lipo, ki velja za drevo modrosti in pravičnosti, pod katerim se je vedno smela govoriti le resnica. Sicer pa boste lahko izvedeli, da so včasih proti zobobolu grizli koščke hrastovega lesa, da so popki in živozeleni listi bukve užitni ter da imajo veliko vitamina C in tako kot nalašč za okusno spomladansko solato. Otroci bodo pa verjetno navdušeno iskali macesne. Po starih izročilih namreč v svetlih in mehkih macesnovjih prebivajo gozdne vile.



Nad hotelom, ob robu smučišča so s celjskim gobarskim društvom Bisernica uredili gobarsko učno pot. Ob strmi poti so natančni opisi 35 gob, ki rastejo na tem območju, in njihove fotografije. Gobarji so pripravili tudi navodila, kako se je treba v gozdu obnašati in da pri nabiranju gob nikoli ne smemo pozabiti na košare in noža. Del gobarske učne poti se sklada s potjo, kjer je urejen drevesni horoskop, mimogrede, trenutno smo v mesecu javorja. Del drevesnega horoskopa sicer še urejajo, ker je bilo treba gozd malce obnoviti oziroma odstraniti nekaj podrtih in bolnih dreves.

Gobarska učna pot ne vodi na Tolsti vrh, ki se pne nad Celjsko kočo. Lahko pa se na Tolsti vrh odpravite prav z gobarske učne poti. Do vrha boste spoznali še dve naravni vrednoti državnega pomena. Najprej šest metrov globoko brezno na Celjski koči, katerega skupna dolžina rovov znaša deset metrov. Brezno je suho, so pa, glede na sledi, živali tam kar redne gostje. Više, tik pod 834 metrov visokim Tolstim vrhom, je še eno brezno, ki je globoko deset metrov, skupna dolžina njegovih rovov pa dosega 20 metrov. Obe brezni sta dobro zaščiteni.


 

Ko zmanjka časa …

Celjska koča ni primerna le za pohode, ampak je tudi raj za kolesarje. Tradicionalni vzpon vsako leto pripravi znani slovenski trgovec, naslednji bo že čez dobrih 14 dni. Pred petimi leti so po gozdu na območju Celjske koče uredili gorsko-kolesarske poti, ki so posebej označene. Sicer pa je na tem območju urejenih več kolesarskih poti po makadamskih ali asfaltiranih cestah, v hotelu na Celjski koči pa si je mogoče izposoditi tudi kolo.



Ko boste vse prehodili ali prekolesarili – med drugim se lahko odpravite na bližnjo Svetino in obiščete grob Alme Karlin – bosta okrepčilo v hotelu na Celjski koči ali malica iz nahrbtnika prav prišla. Medtem se lahko še malo podučite o živalih in rastlinah na tem območju. Vse je natančno opisano, dodane so tudi fotografije, ob hotelu. Otroci pa bodo verjetno jedli šele, ko bodo prišli v avto. Prej ne bodo imeli časa, ker bi lahko zamudili kakšno zabavno vožnjo na drči.