Ko študent na rekreacijo gre

Če redno telesno aktivnost predpostavimo kot enega glavnih dejavnikov psihofizičnega zdravja, podatki evropskega barometra iz lanskega decembra zavračajo stereotip o nezdravem študentskem življenjskem slogu, ki naj bi bil sestavljen iz nekaj malega učenja, veliko zabav in neprespanih noči ter še več krožnikov testenin. Tako na evropski kot slovenski ravni so namreč prav študenti kategorija, ki močno odstopa po deležu telesno popolnoma neaktivne ali zelo redko aktivne populacije. Evropsko povprečje je 60 odstotkov, v Sloveniji je telesno neaktivna polovica ljudi. Med študenti na evropski ravni povprečje znaša 27 odstotkov, v Sloveniji 22, kar pomeni, da se redno rekreira več kot tri četrtine študentov pri nas.

Razlog verjetno tiči v dveh komponentah, ki v marsičem določata usodo posameznika: v času in denarju. Predvsem prvega ima večina študentov v primerjavi z odraslimi na pretek – pa to ne pomeni, da obiskujejo »hobi fakse«, temveč da nimajo toliko vsakodnevnih obveznosti kot njihovi starši. Denarja imajo seveda manj, a imajo zaradi statusa študenta številne ugodnosti. Ponekod za obisk bazena ali fitnesa, ki bi odraslo osebo stal deset evrov in več, plačajo dva evra. Čeprav je ena največjih prednosti rekreacije, da zanjo potrebujemo zelo malo opreme, finančna spodbuda ni odveč. Študentje in dijaki se lahko za pičlih sedem evrov na leto včlanijo v program Študentska vadba, največjo študentsko rekreativno skupnost v Sloveniji, ki jim omogoča malodane brezplačno vadbo v najrazličnejših objektih.

Organizirana športna aktivnost v sklopu predmetnikov fakultet je povsem druga pesem. Če izvzamemo Fakulteto z šport, športnih predmetov praktično ni oziroma so večinoma na voljo le kot izbirni predmeti. Po izkušnjah avtorja sodeč, se študentje zanje odločajo bolj zaradi lažje pridobljenih kreditnih točk kot zaradi možnosti redne rekreacije. Na hitro bi lahko potegnili sklep, da univerze za športno udejstvovanje svojih študentov ne poskrbijo dovolj, a prej si je treba natočiti čistega izotoničnega napitka in se vprašati, ali je to sploh njihova naloga.

Univerze ne spadajo med vzgojno-izobraževalne zavode. Večina ljudi začne študirati v poznih najstniških letih, obdobju, v katerem bi profesorji s prisilo – z obveznimi urami športne vzgoje – težko dosegli, da bi študentje na novo vzljubili šport; prej bi se zgodilo obratno.

Poleg tega univerze ponujajo vrsto obštudijskih športnih aktivnosti. V Ljubljani ves september, denimo, potekajo »športne počitnice«. Med njimi se študentje lahko pripravljajo na Ljubljanski maraton, obiskujejo vodene vadbe pilatesa in joge, igrajo košarko, nogomet, badminton, odbojko, namizni tenis … Četudi dve tretjini vseh Slovencev, ki se redno rekreirajo, ne sodelujeta v nobeni organizirani skupini ali klubu, je vsaka tovrstna spodbuda zagotovo dobrodošla.



Le želimo si lahko, da bi tako ostalo v prihodnje, saj so znanstveniki že neštetokrat dokazali, da redna – in zmerna – telesna aktivnost pozitivno vpliva na naše zdravje, da ne govorimo o tem, da smo po opravljeni vadbi običajno zadovoljni. V tretjem tisočletju rojeni generaciji, ki bo čez nekaj let sedla v študijske klopi, se ne piše nič dobrega, če ne bo nadaljevala trenda, ki so ga zastavili njeni predhodniki.

Za konec se dotaknimo še tekmovanj: medtem ko je univerzijada namenjena (pol)profesionalnim športnikom, imamo v Sloveniji nekaj prireditev, primerih za tiste, ki se s športom ukvarjajo bolj ljubiteljsko. Izpostaviti velja predvsem Študentski tek na grad. Slikovita in ne predolga trasa – začne se na Prešernovem trgu in se po dobrih dveh kilometrih konča na Ljubljanskem gradu – je že četrt stoletja zagotovilo, da se konec maja po ljubljanskih ulicah zapodi več sto študentk in študentov. Letos jih je skupaj nastopilo 1005.