Jabolki sta se odkotalili od družinskega drevesa

Geni imajo pomembno, a ne odločilno vlogo pri športnikih. Marko Milič je bil tako kot njegova žena Vesna vrhunski košarkar, toda njegov oče Vladimir je bil evropski prvak v suvanju krogle, mama Metka pa rekorderka v metu diska. Zdaj se je družinska krivulja vrnila k individualnim panogam – k tenisu.

Nekdanji kapetan Olimpije in državne reprezentance je končal igralsko kariero pred tremi leti, ostal pa je zvest košarki kot mentor mladih selekcij pri Košarkarski zvezi Slovenije in svetovalec članske izbrane vrste. Pri 41 letih pa poskuša ostati karseda telesno dejaven, kar včasih ni preprosto. »Po koncu poklicne kariere sem poskušal vztrajati pri košarki, a smo se težko zbrali v tolikšnem številu, da bi lahko rekreativno igrali 5:5. Nato smo prešli na igro 3:3 na en koš, pa še pri tem zašli v težave, saj ima vsakdo svoj življenjski ritem zaradi družinskih in poslovnih obveznosti. Zato so stopili v ospredje tek, tenis in badminton. Na lastni koži sem se namreč prepričal, da potrebujemo gibanje. Ko sem se poslovil od profesionalnih igrišč, sem si rekel, da bom en mesec popolnoma 'abstiniral', da bi si telo opomoglo. A je bilo ravno obratno, popoldne sem se začel kar znojiti in se počutil za 20 let starejšega, kot sem bil v resnici. Bolele so me vse mišice, pa tudi hrbet in kolena, in zredil sem se za pet kilogramov. Zdaj poleg vseh dejavnosti s tremi hčerkami dnevno potrebujem vsaj še eno uro gibanja, bodisi sam bodisi z ženo,« priznava.

Sčasoma se je naučil tudi nadomestiti vsakodnevni odmerek adrenalina in brzdati tekmovalnost, ki je tako značilna za poklicne športnike.

»Zdaj me zagrabi zgolj še občasno. Badmintona ali tenisa sem se sprva loteval, kot da gre za življenje ali smrt. Pri življenju na visokih obratih od 5.30 do 21. ure pa še kar vztrajam, zato sem dejaven na različnih frontah, tako pri delu v KZS in družinskem teniškem klubu. Če ne bi imel vseh zadolžitev, bi imel verjetno preveč časa za razmišljanje in morda tudi težave. Imel sem to srečo, da sem lahko postopoma začel zmanjševati obremenitve po 30. letu starosti, ko sem uvidel, da ne morem več igrati na tako visoki ravni. Odprle so se mi namreč nove možnosti s primesmi avanture v južni Italiji, Iranu in Kuvajtu. Športniki imamo kratek rok trajanja in smo omejeni na drugih področjih življenja, zato marsikomu ni lahko, saj se boji praznine po koncu kariere,« razmišlja nekdanji ljubljenec Tivolija, ki je začel blesteti na evroligaški ravni že pri 17 letih in tri leta pozneje postal pri Slovenec v ligi NBA.
 

S košarkarsko žogo le najmlajša hči

Zdaj izkušnje prenaša na starejši hčerki, izjemno nadarjeni igralki tenisa. »Od treh deklet košarko igra zgolj sedemletna Mila Ana, pa še ona zgolj za hec. Sta pa starejši hčerki, Tara in Ela, še med mojim poklicnim igranjem začutili, koliko mi je dal šport, koliko truda sem vložil, kako sem se počutil, ko sem zmagoval in izgubljal. Nikoli ju nisem silil v šport, a ju je zagrabil. Z ženo sva bila košarkarja, a sva hčerkama pustila odprte roke in našli sta se v tenisu, ki je bil tudi zame novo področje. Potreboval sem dve leti, da sem doumel njegove značilnosti, ki so bolj sebično zasnovane in zahtevajo osredotočenost zgolj nase. Vesel sem, da sta se v času elektronskih in drugih vab navdušili nad športom, da dobivata realen pogled na življenje in delavnost ter spoznavata svet. Zdaj vadita štiri, pet ur dnevno, zbujata se ob 5.30 in imata svojega trenerja Andreja Ilića, ki smo ga najeli iz Srbije,« razkriva Milič.



Prvi jabolki vendarle nista padli neskončno daleč od družinskega drevesa. »Tara je pri 16 letih visoka 188 cm in telesno odlično pripravljena, Ela je stara 12,5 leta in meri 177 cm. Najprej sta plesali pri Zmajčicah, za tenis pa sta se navdušili v osnovni šoli zaradi karizmatičnega trenerja. Začetek je zelo pomemben, saj te lahko trener navduši za šport ali ti ga priskuti. Sprva je bilo vse skupaj le igra, zdaj je vse skupaj bolj zapleteno, predvsem pozimi. Pogosto, ko morata na trening pred šolo, se vrneta z razpokanimi členki do krvi in me kar stisne pri srcu,« pojasnjuje ponosni oče in dodaja, da je bil presenečen, ko je uvidel, kako velika je pri tenisu vloga staršev.

»Moja mama je hodila na tekme, a ni vedela, kaj se je dogajalo na treningih pri Zmagu Sagadinu. Pri nas pa na pleča staršev pade skoraj vse, od prevozov do najema igrišč in trenerjev za svoj denar, 15 do 20 turnirjev po Evropi na leto, pri katerih ne veš, koliko časa bomo ostali v kakšnem mestu, uskladitev šole, služb ... Energetski in finančni vložek je velik, videli pa bomo, kaj bo prinesla puberteta. Na srečo smo stvari tako razmejili, da celotno stroko in avtoritativno plat prepuščamo trenerju, midva z ženo pa sva se malo bolj vrnila k vlogama staršev,« zadovoljno pravi Marko Milič in ugotavlja, da imajo mladi športniki v sodobnih časih precej boljše izhodišče za šolanje, kot ga je imel njegov rod.
 

V Škofji Loki je bil »lubadar«

»Zdaj je vse veliko bolj dostopno. Ko sem prišel k Olimpiji in začel vaditi po šest ur dnevno, nismo imeli prilagojenih programov in športnih razredov tako kot danes. Ko prideš do starosti, ko bi se moral odločiti za študij, pa imaš že razčiščeno, za kaj se boš odločil. Svojčas sem imel na voljo le športni razred gimnazije v Škofji Loki, v katerem nas je bilo 20 učencev, od tega 18 smučarjev, ki so manjkali vso zimo, jaz in en rokometaš. Zato so naju premestili nadstropje nižje v lesno šolo, ki pa ni bila zame. Toliko bolj, ker so me v Kranju začeli zbadati, da sem lubadar,« se rad nasmeje ob spominih. Zaveda se, da se je pot za marsikaterega njegovega vrstnika slabše iztekla.

»Ko si mlad, ne razmišljaš o življenju po koncu kariere, toda ne glede na panogo, nimaš prostora za širino, če želiš postati vrhunski športnik. Zato potrebuješ spodbudo in pomoč okolja. Nikakršna pokojnina, renta ali socialna podpora nam ne pripada, lahko pa bi najzaslužejšim ponudili roko pri prehodu, jih usmerili ali odprli kakšna vrata. Najpomembnejše, da se lahko počutiš koristnega, zato je tudi meni toplo pri srcu, ko vidim, da kakšen nasvet pade na plodna tla pri mlajših. Težko je gledati nekdanje idole, ki imajo finančne ali družinske težave ali se začnejo utapljati v alkoholu,saj je veliko področij, pri katerih bi lahko pomagali. Zdaj marsikdo konča kariero pri 40 let in ima toliko manj časa za privajanje na vsakdanje življenje,« ocenjuje Marko Milič.