Franja, kot je še ni bilo

Marsikateri slovenski ljubitelj vrtenja pedal se je v ponedeljkovo jutro prebudil z utrujenimi nogami in težko glavo, saj so prekolesarjeni kilometri in žgoče sonce (morda tudi kakšno pivo preveč v cilju) na 38. Maratonu Franja BTC City zahtevali svoj davek. A k temu sodijo tudi izjemni spomini na letošnji kolesarski praznik, ki si je ta naziv več kot zaslužil.

Franja je del slovenske kolesarske folklore že od leta 1982, ko so jo na cesto postavili njeni trije idejni očetje Zvone Zanoškar, Tone Fornezzi Tof in Ivan Winkler, a lahko mirne duše zapišemo, da takšne Franje, kot je bila letošnja, še ni bilo. Pa tu ne gre za količino, za število udeležencev, ki jih je bilo, četudi brez rekorda, 7100. Gre za kakovost, za – vsaj kot smo jo doživeli kolesarji – organizacijsko brezhibnost.

Morali bi iskati dlako v jajcu, da direktorju Gorazdu Penku in njegovi prekaljeni ekipi za letošnji maraton ne bi pripisali čiste desetke. Ni čudno, da se je Jožetu Mermalu, prvemu možu BTC, ki je leta 2003 Franjo vzel pod svoje okrilje in začel pisati njeno novodobno zgodovino, v cilju le smejalo. S partnerji iz KD Rog, ki letos praznuje častitljivo 70-letnico, imajo v rokah prireditev, ki ji v Sloveniji domala ni para.



Za izjemno Franjo 2019 pa nima zasluge le tistih 2400 ljudi, ki so od petka do nedelje skrbeli, da je v vožnji na kronometer, na barjanki, družinsko-šolskem in otroškem maratonu ter naposled na malem in velikem maratonu Franja vse potekalo, kot je treba. Klobuk je treba sneti pred kolesarsko Slovenijo in ta je iz leta v leto bolj kolesarska.

Ne navijamo samo za Rogliča

Morda se gre zahvaliti tudi Primožu Rogliču, Tadeju Pogačarju, Mateju Mohoriču in drugim našim profesionalnim asom, ki so z izjemnimi uspehi na svetovni sceni kolesarstvo in kolesarjenje približali tudi tistemu delu slovenskega življa, ki mu doslej za to ni bilo mar. In zdaj so vsi kolesarski navijači, to pot sicer niso stiskali pesti za »Roglo« na Giru, a zaradi njih se je marsikdo v zadnjih dneh počutil, kot bi kolesaril med najboljšimi na dirki po Italiji.

Na vseh trasah je bila navijaška podpora dih jemajoča, od Ljubljanskega barja, trase vožnje na kronometer in družinskega maratona med Ljubljano in Domžalami ter kraji z daljšo Franjino tradicijo vzdolž trase malega in velikega maratona. Vsakdo, ki je na njih minuli konec tedna obračal pedala, se je lahko počutil, kot da bi bil na Giru ali Touru.

Nenazadnje pa malodane popolne Franje ne bi bilo brez tistih, ki jim je najbolj namenjena, kolesarjev. Tudi med njimi je bilo zaznati kakovostni preskok, vendar ne po doseženih časih, temveč po varni in preudarni vožnji. Drugače si je težko razlagati, da so z rešilnimi vozili letos odpeljali le sedem »ranjencev«, še lani jih je bilo 27.



Na tovrstnih prireditvah je tudi po svetu nekoliko manj pravih in namišljenih dirkačev, zato pa vse več tistih, ki na kolesu uživajo, ki bi radi na njem naredili nekaj dobrega zase, ki bi radi med vrtenjem pedal doživeli in spoznali kaj novega. To je trend, ki mu sledi tudi Franja, in si bo z njim zagotovila še dolg obstoj, 40. izvedba, ki bo na sporedu leta 2021, gotovo ne bo njen zadnji »okrogli« jubilej.
 

Idila le na Franji

Idilično kolesarsko okolje na Franji pa nas tudi ne sme zavesti. Slovenske ceste so do kolesarjev tako prijazne le na ta konec tedna, drugače še vedno skrivajo neštete pasti in razkrivajo tudi veliko neuravnovešenih Slovencev za volanom. Tam, kjer nas je v soboto med barjanko vzpodbujala množica razposajenih lokalnih navijačev, nas je nekaj dni pred tem na klubski »rundi« eden od njihovih sovaščanov prehitel, se ustavil na bankini in besno speljal, da je v naši smeri metalo kamenje, dvignil je oblak prahu, za nameček ga je odneslo na drugo stran vozišča.

Ogrozil je sebe in druge udeležence v prometu, le da je pokazal, kaj si misli o kolesarjih, četudi peljejo drug za drugim in jih ni več kot šest. Franja je že ogromno prispevala k temu, da pri nas kolesarimo bolj varno, človeške omejenosti pa ji še ni uspelo odpraviti.