Tavčarjeva 4, priljubljen naslov instagram generacije

Že ime namiguje, da je v ponudbi lokalčka, ki dva meseca deluje na Tavčarjevi ulici v Ljubljani, gotovo vsaj kanček super hrane, danes tako opevane zakladnice mineralov, antioksidantov in esencialnih snovi, kar hitro potrdi tudi pogled na jedilnik. Skrito očem tistih, ki pogleda ne uperjajo le v mobilnik, pa je, da je v komaj dveh mesecih to že postal priljubljeni naslov instagram generacije.

»Ravno prej nama je neka gostja dejala, kako neverjetno je, da sva v to ulico pripeljala povsem drugačne ljudi, ki dotlej sem sploh niso zašli. Pa nimava zunaj nobene table niti se nisva nikjer oglaševala, sva pa zelo ažurna z objavami na instagramu. Kar na žalost dokazuje, da ljudje danes gledajo le še v telefone, ne več predse, pa tudi, kakšen domet imajo družbena omrežja. Ko smo odprli, smo imeli 60 sledilcev, prijateljice blogerke pa so razširile glas in zdaj jih imamo že čez dva tisoč. Vse jedi, predvsem pa dnevne novosti, ki jih pripravimo, najprej fotografiramo in objavimo. Tudi gostje nam kar na telefonu pokažejo, česa si želijo. Ker sta hrana na barvastih krožnikih in ta zelena stena tako instagramski, še gostje širijo glas o nas,« sta 29-letna diplomant varnostnih ved Domen Hodnik, in geografinja, zaposlena v marketingu, Tina Rakuš strnila ugotovitev, da danes za uspeh pravzaprav potrebuješ samo instagram. Pa, denimo, pinterest.



Ta dva naslova sta bila namreč ključna za nastanek žepne restavracije, ki je na le 55 kvadratnih metrih in ponuja 24 sedišč, a to majhno kvadraturo zaradi razporeditve v dva prostora in visokih stropov dobro skriva. »A veliko več napora kot opremljanje je vzela birokracija. Kot popoln začetnik brez vsakršnih izkušenj sploh ne veš, kaj potrebuješ in kje sploh najdeš predpise. Ti niso zbrani na enem mestu, mislim, da gostinstvo urejajo štirje zakoni. To je bilo res naporno in nama je vzelo tudi največ časa, povrhu vsega pa sploh ne veva, ali imava vse. Ko bo končno prišlo dovoljenje z občine, bomo uredili tudi manjši vrt,« še dodajata.
 

Mize iz očetove delavnice, zelena stena iz Ikee

V tem delu nekdanjega Tavčarjevega hrama je bilo zadnjih dvajset let skladišče. Ko sta kot najemnika dobila ključe prostorov, so bili ti obnovljeni do golih sten in tal.

»Vse ideje za opremo sva našla na instagramu in pinterestu, to je to. Ni bilo treba arhitektov, čeprav sem jih na trenutke pogrešal, posebej pri začetni določitvi, kje potrebujemo elektriko. Opeke smo sami položili, moj oče Vlado pa je v svoji delavnici v Prlekiji po vzoru mize iz najinega stanovanja nekaj takšnih zvaril še za lokal in jih dopolnil z macesnovim lesom, ki smo ga dali narezati na žago. Šank smo kupili rabljen in ga priredili. Te kovinske stole, ki so zdaj tako trendovski, sva kupila pri nas, večino preostale opreme pa v Ikei. Tam sva kupila tudi to zeleno steno, ki se jo zloži skupaj iz kvadratkov, pri H&M Home barvaste krožnike, ki še poudarijo naše barvite jedi, slike pa na portalu Society Six, kjer je združena ponudba najrazličnejših ustvarjalcev. Všeč nama je bilo tudi to, da sva z nakupom nekoga od njih podprla,« sta naštela naslove, s pomočjo katerih sta sestavila podobo lokala.



S slogom sta poskušala zaobjeti slog newyorških lokalov in hkrati občutek, da si prišel k nekomu domov. Tudi naroči in plača se pri šanku, jed pa prinesejo k mizi, ko je končana, zaradi česar se tudi tisti v šanku bolje počutijo, ugotavlja.
 

Med oboževalci Američani, punce in športniki

Začela sta s smutiji ter toastom z avokadom, po uvrstitvi poke bowl, ene najbolj trendovskih jedi v svetu, ki se naslanja na tradicionalno havajsko jed, marinirano surovo ribo na rižu in z zelenjavo (originalno z algami), pa sta ugotovila, da so te »bovle« medtem postale paradni konj. Za najbolj priljubljene so se pokazale bovle acai, sladoledu podobna sadna jed z istoimenski tropskimi jagodami in dodatkom drugih vrst sadja, zato bosta ponudbo razvijala v tej smeri.

Sicer sledita konceptu, da imamo osemdeset odstotkov zdrave prehrane in preostalih dvajset za dušo. Sem sodijo kava, rogljiček in cimetovi polžki. »Večina restavracij z zdravo prehrano je vegetarijanskih in veganskih, najina pa ni, saj ponuja tudi živalske proteine – lososa in tuno, v kratkem bodo še jajca. Veganom so namenjeni predvsem smutiji, ki niso klasični, ampak vsebujejo vsaj eno od vrst superhrane, chia semena, brazilske oreščke …« je pojasnila sogovornica.



Ponudbo bodo v naslednjih mesecih dopolnili z bovlami brez ogljikovih hidratov ter govejo kostno juho, in sicer tako, ki se mora kuhati vsaj 16 ur in je trenutno med zelo opevanimi v svetu, pravi Domen. Na voljo bo kot napitek, katerega okus bo mogoče obogatiti z dodatki, denimo, s kurkumo. Ob vsem tem doda, da je bilo sestaviti jedilnik precej naporna reč, a ko je enkrat postavljen, težave izginejo, saj ga usmerjajo naročila gostov in njihovi novi namigi. Poudarja pa, da si ne želita lokala, ki bi živel samo za čas malic in kosil, temveč kot prostor, kjer bi spili kakšno bolj posebno vino ali pivo ali pa kokosovo vodo.

Njuni najbolj navdušeni gostje so Američani, ugotavljata. Ko je starejši upokojeni par počitnikoval v Ljubljani, sta se prišla okrepčat večkrat na dan, oboževala sta toaste z avokadom in seveda poke bowl. Te obožujeta tudi nekdanji smukač Rok Perko in njegova žena Tjaša, ki sta ekipi že povedala, da se ju poslej ne rešijo več. Tink Superfood je priljubljen tudi med drugimi športniki, zlasti hokejisti, ter seveda dekleti. To pa zato, ker praviloma živijo bolj zdravo in več časa preživijo na instagramu, sklepata. A ob sobotah, ko prejmejo največ rezervacij, pridejo na tako ali drugačno bovlo družine pa gostje iz drugih krajev, celo s Primorske. Pogosto sprašujejo, kdaj bodo začeli obratovati tudi ob nedeljah. Toda za zdaj jim tega še ne zmoreta obljubiti.


 

Vsega se lahko naučiš na youtubu

Poudarjata, da se ne gresta visoke kulinarike in ne skrivata, da sta še pred petimi leti doma komaj kaj skuhala. Dokler so bili študentski boni, ni kuhal noben od njiju, potem se je bilo treba znajti, pravi Domen, zdravo pa sta se začela prehranjevati šele pred dvema letoma in od tedaj sta po tujini spoznavala podobne restavracije. »Preden sva odprla svojo, sem imel podjetje za prevoze na letališče, a to je posel, pri katerem je poleti delo in denar, pozimi ne. Ko sem bil takrat doma, sem imel čas razmišljati, zadnja tri leta pa sem se intenzivno učil kuhanja – po kanalu youtube. Še pred dvema meseca sem komaj znal pripraviti kavo, zdaj pa znam na peno kapučina narisati marsikaj; če imaš voljo, se vsega lahko naučiš kar po spletu. Pa zgodaj se moraš zbuditi in pozno hoditi spat, pa ne samo zato, da greš delat, ampak da si srečen. Zdaj sva opustila gledanje filmov in serij, si pa vsak dan nekje privoščiva večerjo, kar je najboljša stran tega posla. Če jaz ves dan strežem druge, mi prija, če potem še mene kdo,« se šali Domen. Ko si tako drugje privoščita tudi hamburger, čevapčiče ali pico, imata čas, da predebatirata dan in si naredita načrt za naslednjega.

Za lokal ne potrebuješ kuharske šole, pa tudi marsičesa drugega ne, poudarjata. »Dobavitelji kave prinesejo kavomat, drugi ledomat, skoraj vse si lahko izposodiš, založiti moraš edino varščino. Ker smo marsikaj naredili sami, bi rekel, da sva v skupnem seštevku za vse skupaj zapravila le kakšnih 10.000 evrov. No, pa saj bi jih potrebovali še 10.0000, a vse, kar zaslužimo, vlagamo nazaj, da bomo lahko čim lažje in čim boljše delali,« pravi Domen.



V naslednjih petih letih si želi odpreti filipinsko restavracijo. Po Evropi so danes še redke, a bi utegnile v naslednjih letih postati tako pogoste kot restavracije s sušijem. Še pred petnajstimi leti si nanje redko naletel, danes je suši mogoče kupiti skorajda v prvi trgovini. Nad filipinsko kuhinjo se je navdušil, ko je za turistično agencijo iz Kalifornije v lasti starejše Filipinke po trikrat na leto organiziral dvajsetdnevna potovanja po Evropi. »Tako sem enkrat s skupino osmih starejših Filipink potoval od Rima do Londona in čez Balkan, bivali pa smo v apartmajih, ker Filipinci zelo radi sami kuhajo. Ko sem prišel izpod tuša, so ustvarile neverjetno večerjo, in to z dvajsetimi jedmi, ki so me povsem zasvojile, tudi drobovina, ki jo pogosto pripravljajo, postaja vse večji kulinarični izziv,« je povzel Domen.

Čeprav njuni gostje ne morejo brez telefona, pa opažata, da si želijo čas v Tink Superfoodu preživeti predvsem ob časopisu, natisnjenem na papir. Zato bosta po novem, obljubljata, v ponudbo uvrstila tudi Delo.