Običajno jutro

V predbožični čas, pred mnogo leti je bilo, smo se z otroki odpravili na popoldansko premiero: v dnevno sobo na ogled risanke. Zavzeli smo strateške položaje pred ekranom, pojačali ton, pridušili svetlobo, motečim dejavnikom, kot so kokice in coca cola, smo se vnaprej odpovedali - in umolknili v napetem pričakovanju. Ustvarili smo si mini kino s pravili in vzdušjem pravega kinematografa. Mali je od samega veselega pričakovanja celo zaploskal. Naslova risanke se ne spomnim več, a rdeča nit je bil »refren«: »Božič je, božič!!«
 
Bila je zgodba o deklici, ki si je želela čim več božičnih dni in vsega, kar najprijaznejši čas v letu prinaša: božično drevesce z lučkami, obilje na mizi, večerjo s starši, darila … No, ali pa v obrnjenem redu: darila, družino, jedačo, toplino … Božič si je želela tako zelo, da ji je dobri mož, ki v tem času obdaruje, sklenil izpolniti željo. »Naj bo zate vsak dan božič,« je rekel. In tako je bilo.
 
Deklica se naslednje jutro zbudi in zgodba božičnega jutra se ponovi: pod božičnim drevescem jo navsezgodaj čakajo darila. Plane jih odvijat, odpirat, se veselit: »Božič je, božič!« In tako tretji, četrti, peti dan …, naslednji teden, naslednji mesec – vsak dan ista zgodba. Zasuta z darili in utrujena od izpolnjenih želja si zaželi, da bi se zbudila v običajno jutro. V jutro, ko je treba življenju tudi kaj dati, izpolniti kakšno dolžnost, rešiti kakšno nalogo ... Po možnosti čim težjo.
 
V bistvu deklica »običajnosti« ni poimenovala ravno s temi besedami. Razumljivo. Tako jo pojmujemo odrasli od trenutka, ko zjutraj odpremo oči: naporno zvonjenje ure, tesna dirka s časom, misel na težke in še težje dolžnosti dneva, ki se počasi prebuja … In prej, ko bodo običajnost tako razumeli tudi otroci, bolj zadovoljni bodo šli skozi življenje. Ali prosto po Marku Juhantu, specialnem pedagogu: zadovoljstvo prinaša reševanje zahtevnih nalog - v nasprotju z lahkimi, ki prinesejo zgolj, kar prinese odhod na vece: olajšanje …