Opozorila o zdravju in opremi v hribih

Eno najpomembnejših pravil na po­­­hodih in turah je ohranjanje te­­­kočinskega in elektrolitskega rav­­­­notežja. Ko hodimo ali se spre­ha­­­jamo po gorati pokrajini, lahko iz­gubimo precejšnjo količino vo­de. To je treba nadomestiti, če se že­limo izogniti dehidraciji, iz­čr­pano­sti in mišičnim krčem.



Najbolje je, da jo nadomestimo s kombin­acijo energij­skih, vitaminskih in mineral­nih napitkov. Pri tem ne sme­mo pre­tiravati s koncentracijo sladkorjev in soli, saj s tem potegnemo vodo iz telesa in mišic v želodec. Priporočljivo je, da pijemo med turo, vendar majhne količine. Večje količine tekočine zaužijemo po turi in tudi pred njo.

Energijska poraba je na izletih odvisna od tempa hoje, naklona in dolžine poti in teže nahrbtnika. Dobro je, da čez dan zaužijemo vsaj en topel obrok. Med hojo pa imejmo v žepu kakšno energijsko ploščico, suho ali sveže sadje, da bomo potešili prvo lakoto.

Na popotovanjih po goratem delu naše dežele imamo tudi odlično priložnost, da pripomoremo k varovanju in ohranjanju naše naravne in kulturne dediščine. Paziti moramo, da odnesemo smeti s seboj v dolino, da ne trgamo in ne uničujemo gorskega cvetja, da ne plašimo ali celo preganjamo divjadi, da ne uničujemo raznih naravnih in kulturnih spomenikov in znamenj in, ne nazadnje, da s seboj prinesemo posteljnino, če bomo prenočevali v planinski koči, in tudi tako pripomoremo k čistejšemu gorskemu okolju.

V planinskih postojankah je že dolgo prepovedano kaditi. O škodljivosti kajenja ne bomo zgubljali besed, lahko smo le veseli, da je prevladala zdrava pamet. Je pa tudi res, da često srečamo pohodnike – izletnike, ki med hojo kadijo. Težko bi našli razumno razlago za takšno početje! Še teže je z alkoholom, saj v kočah pomeni prodaja piva, vina in žganih pijač večji del zaslužka. Z zadovoljstvom pa opažamo, da je pijančevanja po kočah vse manj.



K temu so verjetno pripomogle tudi visoke cene pijač v naših gorskih postojankah, nekaj pa tudi izobraževanje in ozaveščanje ljudi na tem področju. Uživanje alkoholnih pijač je škodljivo iz več vzrokov: alkohol je dehidrirajoča snov, uničuje vitamine in ima neposreden toksični učinek na mnoge organe. In ne nazadnje je lahko vzrok za nesrečo – padec, zdrs.

 

Na kratko še o opremi

Nahrbtnik mo­ra biti dovolj prostoren, neprepusten, s širokimi naramnicami in anatomsko oblikovanim hrbtiščem. Mnogokrat je velikost napisana na nahrbtniku in to v »litrih«. Štirideset- do petdesetlitrski nahrbtnik je dovolj velik in uporaben skoraj za vse vrste izletov in tur. Smotrno je imeti tudi manjši nahrbtnik, ki bo primeren za krajše enodnevne izlete in za mlajše ali »šibkejše« člane naše družine.

Čevlji so zelo pomemben del opreme. Imeti morajo ustrezen – profiliran podplat, ne smejo biti pretežki, varovati morajo nogo pred mokroto in hladom. Predvsem pa morajo biti udobni! Svetujemo visoke ali polvisoke čevlje, ki dajejo nogi boljšo oporo in več zaščite. Res pa je, da so tudi nizki čevlji praviloma anatomsko oblikovani in imajo ustrezen podplat. Izbira v trgovinah je res velika in vsakdo si lahko poišče primerne čevlje.

Palice so lahko zelo koristen pripomo­ček. Smučarske palice nam olajšajo vzpe­njanje in razbremenijo sklepe, pri se­­stopu pa poleg tega še povečajo stabil­nost. Lahko so tudi zložljive in take lahko spravimo v nahrbtnik, ko jih ne potrebujemo.

Obleka nas varuje pred mrazom ali vro­či­­no soncem, vetrom, dežjem. Poleg za­­ščite nam zagotavlja tudi udobje. Sodobni materiali vse to omogočajo, paziti mo­ramo le, da upoštevamo t. i. »čebulni sistem«. To pomeni, da imamo na sebi več plasti obleke. Tako laže vzdržujemo toplotno ravnovesje. Cenovni raz­poni oblačil so kar veliki. Za varnost in udobje ni pomembna znamka, ampak ma­terial, iz katerega je oblačilo izdelano. Te podatke dobimo na etiketah ali pri prodajalcu. Spodnje perilo mora odvajati vlago in se mora hitro sušiti.



Nogavice morajo imeti močnejši petni del in ne smejo imeti šivov, ki nam povzročajo žulje. Hlače morajo biti neprepustne. Vetr­ne hlače in jopič ali anorak morajo biti iz materiala, ki nas varuje pred vetrom in dežjem in hkrati omogoča odvajanje vlage, ki nastaja pri znojenju. Priporočamo kapo in rokavice iz termovelurja. Ne pozabimo tudi na kapo, ki nas varuje pred soncem! K zaščiti spadajo tudi očala.

Zelo koristen pripomoček je tudi pe­lerina. Na manj zahtevnih izletih se lahko pred dežjem zavarujemo tudi z dežnikom. Če in ko se podamo na zahtevnejše ture v visokogorje, je potrebna še dodatna oprema. V prvi vrsti čelada!

 

Otroci v hribih potrebujejo vsebino

Na družinskih izletih pogosto slišimo negodovanje najmlajših članov. Pohodi in izleti po goratem svetu niso najbolj priljubljena dejavnost mladine. K temu je pripomogel tudi pojav mnogih novih, modernih športov. Zato je dobro, da starši, pedagogi in vodniki, ki vodijo otroke na izlete, poznajo mo­tive otrok za hojo v gore. Le tako bodo lahko pripravili izlet, na katerega bodo otroci odšli z veseljem, uživali na njem, se kaj novega naučili, se sprostili v prijetni družbi, pozitivno vplivali na svoje motorične in psihične razsežnosti ter naredili nekaj za svoje zdravje.

Le na vsebinsko in doživljajsko zanimivem izletu se ne bodo dolgočasili in se bodo z veseljem vračali v naravo in gore. V naših raziskavah sta bila ugotovljena dva vodilna motiva, in sicer: narava, živali ter druženje. Pojavile so se tudi razlike v motivih med spoloma. Dečki so bolj usmerjeni v dru­ženje, zmago in raziskovanje, npr. vojnih ostankov, deklice pa v estetsko doživljanje narave, druženje in zdravje. Najbolj moteča dejavnika, ki otroke odvračata od hoje, sta težek nahrbtni in naporna hoja. Otroci raje hodijo v gore z družino, pri čemer jim je najbolj všeč to, da preživljajo čas skupaj s starši, najmanj pa to, da starši preveč pazijo na njih.



Izleti in ture po goratem svetu lahko postanejo tudi priljubljena dejavnost otrok. Treba je le upoštevati njihove potrebe, želje, motive, sposobnosti in zanimanje ter vse to izkoristiti ob pravem času in usmeriti v pravo smer.

Naj sklenemo naše razmišljanje z mislijo našega književnika, filozofa in gornika Matjaža Kmecla: »Drugače jih ne doživljam, teh naših hribov. Takole, preprosto, malce zmešano, sprotno, vse polno barv in vonjav, precej glasov, vmes kakšna bolj čudna misel, kakšen strah, vse preplavljeno s prijetnim telesnim naporom, pa spet kakšen prijateljski pomenek, kakšna žival, vse polno rož in drevja in – zvestoba. Brez zvestobe ni nič.«

***
Stojan Burnik, športni pedagog, alpinist, strokovnjak za planinstvo