Ko se Zvoh odpre, se zima začne

Nekoč sem pisal samo o rekreativcih in mi je znana starosta slavistike poslal lastnoročno napisano pismo v kuverti, da moram biti bolj natančen, ko pišem o rekreaciji. Rekreacij je namreč ogromno. Obstaja tudi pivska rekreacija. In tudi bralna rekreacija. In od takrat vedno dopišem, da gre za športno rekreacijo, če pišem o nas rekreačih, reaktvicih, ki uživamo šport. Ta isti možakar me je v tem pismu podučil, da moji najljubši jezeri sploh nista Belopeški, ampak Mangartski ali Fužinski ali Klanški … Belopeški pa ne.  

V Bovec prihaja 34 filmov o naravi in športu v njej

Krvavec se vidi z vseh oken mojega življenja. Prav zdaj zrem tja gor in se sprašujem, zakaj ne robim smuči z Zvoha dol. Mogoče zato, ker Zvoh odprejo šele jutri? Stisnem nekaj tipk in res zvem, da se ta vikend odpre tudi Zvoh.

Zvoh meri tako visoko, kot je moja rojstna letnica. Ne, ni dvatisočak. Škoda. Verjetno zato vem, koliko je visok in to vem pravzaprav od male šole, ko sem bil prvič tam gori. Smučati sem se naučil na mali Rupi, izpopolnil na veliki Rupi, užival na Zatrniku, najraje pa sem smučal med tednom na Krvavcu. Nekaj časa sem bil seveda zaljubljen v hčer direktorja Krvavca. V tistih časih so bili take vrste direktorjev imenitni, hčere pa vzvišene, zato mi osvajanje ni uspelo. No, tudi kapitalne akne so precej pripomogle, da me ni mogla videti.

Zakaj je Krvavec od pamtiveka najboljše smučišče v Sloveniji, vem. Če se mene vpraša, mu nagrado podeljujejo tisti, ki nikoli niso smučali v Italiji, Švici, Franciji, Avstriji. Ker če bi, potem Krvavec nikoli ne bi bil niti v igri za glasovanje. In potem ne bi bilo takega glasovanja v Sloveniji, ker če Krvavec ni dober, potem ni nobeno slovensko smučišče omembe vredno.

Na Krvavcu so bili vedno najbolj neprijazni žičničarji, danes pa je še huje. Tu moram dopisati, da se nikoli nisem vrival v vrsti za sedežnico. Nikoli nisem štamfal po tujih smučkah v vrsti in vedno sem se držal navodil na tabli, ki so opisovala red na smučišču.

Pred nekaj zimami smo bili pred vlečnico sami jaz, sin in žičničar. Otroku se je odpenjalo okovje desne smučke in sem žičničarja prosil, če ima mogoče kak križni šraufnciger pri roki. Najprej ni nič odgovoril, potem, ko sem dojel,, da ni gluh, sem vprašal še enkrat in dobil odgovor oz. vprašanje, ali sem slep, ker on ni serviser, ampak žičničar. Otrok me je kasneje vprašal, zakaj je gospod tako odgovoril. Otroku sem razložil, da gre za nekulturnega žičničarja, ki ne uživa v svojem poklicu.

Polnovzmeteno električno gorsko kolo, zakaj pa ne

Vseeno zima vsako leto vleče na Krvavec. Poleti vleče kolo tja gor, pozimi smučke, torej sem s to goro povezan celoletno. In vsakič, ko slišim, da je Zvoh odprt, grem v klet po smučarsko opremo. Drži. Krvavec je še vedno tudi modna smučarska modna pista. Tam se zbirajo najboljši in najlepši smučarji. Še vedno so Hrvati zmagovalci, kar se tiče opreme, ampak tudi Slovenci ne zaostajajo. Mene bi lahko uvrstili v vintage collection, smučarja, ki nikakor ne ujame modnega trenda. Ko si kupim novo smučarsko opremo, potem so zime nekaj let zelene. Ne, po umetnem snegu pa ne smučam, to je zame kot bi ob poletnem dežju gonil kolesarski trenažer v kleti. In, ko pridejo spet bele zime, je moja oprema vintage. Ne, ne smučam s sulicami, ampak tudi ne z najnovejšimi dobermankami ne. Zakaj to razlagam? Zato, ker večina Gorenjcev Krvavec povezuje z lublansko šminkažo in gredo potem raje na kak drug hrib. Na Krvavcu so same afne.

O Zvohu gre beseda

Nič posebnega ni Zvoh, je pa najboljši smučarski vrh v Sloveniji. Kanin je lep, ampak nima prave smučarske duše, preveč težav ima sam s sabo. Vsi ostali smučarski vrhovi, razen Vitranca, pa so samo zasneženi, lepi vrhovi. Vitranc je svetinja in smučarski rekreativci nimamo pravice opravljati ga. Veliki Zvoh je najvišja točka smučišča Krvavec. Žičnica sicer ne pride povsem na vrh, le nekaj metrov prej je zmanjka. Nekaj metrov pod vrhom so naredili jezero, ki je namenjeno umetnemu zasneževanju smučišča. Pozimi bi lahko bilo drsališče?

Priprave pred otvoritvijo smučarske sezone na Krvavcu. FOTO: Leon Vidic/Delo

Ko skočim s sedežnice in smuči obrnem v desno se spomnim skoraj vseh užitkov, ki mi jih je čez leta nudil Krvavec. Imam ga za svojega, čeprav ga nikoli nikomur ne hvalim. Tam zgoraj se počutim srečnega in visokega, privilegiranega, da še uživam na smučeh. In vedno se vprašam, ali obstaja še kaka bolj počasna sedežnica? Potem se spustim in pokažem svoje slalomske sposobnosti. Smučarjev je vedno toliko, da svetujem slalomske smuči, ki so občutno krajše od veleslalomskih ali smukaških.

Včasih mislim, da so merkatorske police prenesli na Zvoh. Včasih pa si predstavljam, da so ostali smučarji pregibni količki, ki se jih ne smeš dotakniti. Včasih počakam na tekmeca in ga skušam prehiteti do gneče v vrsti, čakajoči na novo zibanje sedežnice. Kadilci se imajo super, prižgejo tri čike in so na vrhu. Če imate slušalke si nastavite daljšo play listo. Če ste fotograf, preverite, ali imate še rezervno baterijo. Proga je super urejena za slovenske razmere. Kdor je smučal na Jahorini, zna povedati, da nas bodo Bosanci kmalu ujeli glede urejenosti prog. Kdor pa je bil pred kratkim na Kopaoniku, pa je prepričan, da je v lasti Slovenca, ki je najraje smučal v Arabbi.

Vendar nas to ne moti, mogoče to moti mlado generacijo, nas, ki smo bili na Zvohu v dveh državah, pa ne. Zvoh s Krvavcem nam bo vedno simpatičen in privlačen. Tradicijo je treba spoštovati, spomine obujati, smuči sprostiti. Furam Krvavec, je odličen lublanski slogan. Jože, požen, mi smo prprvalen!, pa gorenjski.