Katja Požun: Skakalne smuči zamenjala za poklic kozmetičarke

Katja se je februarja leta 2018 na domači tekmi na Ljubnem ob Savinji poslovila od profesionalne kariere. Bila je članica SK Zagorje in slovenske ženske skakalne reprezentance. V avstrijskem Hinzenbachu je dosegla prvo uvrstitev na stopničke (3.mesto) za slovensko reprezentanco v svetovnem pokalu. Leta 2014 je nastopila na prvi tekmi za ženske v smučarskih skokih v zgodovini olimpijskih iger na srednji skakalnici in osvojila enajsto mesto. Istega leta pa je na Holmenkollnu nad Oslom z drugim mestom dosegla dotedaj najboljšo slovensko žensko uvrstitev v svetovnem pokalu. 


Kdaj je prišel trenutek, ko ste začeli razmišljati o koncu kariere?
Približno 3 leta nazaj, ko sem se poškodovala. Po sanaciji hrbtenica sem še vedno imela voljo in trdo trenirala, da se vrnem v svetovni pokal. Takrat sem vklopila razum in se začela zavedati, da si še ene slabe sezone ne morem in ne smem privoščiti.

 
Ste takrat vedeli kaj želite oz. kaj boste počeli v prihodnosti?
Ne, nikoli se iskreno nisem vprašala kaj bi počela, oz. kaj me poleg skokov še veseli. Na fakulteti za varnostne vede sem študirala kriminalistiko, tako da bi vsak pričakoval, da si na tem področju poskušam najti primerno zaposlitev. 


Kdaj in zakaj ste se odločila drugače?
Decembra 2017, ko je dokončno padla odločitev, da preneham skakati, sem čakala še domačo tekmo v Ljubnem, kjer sem se pred domačim občinstvom z zadnjim skokom res poslovila. Takrat sem imela veliko časa, nisem več redno trenirala in zato sem si bolj za šalo kot zares rekla, grem pa na tečaj nohtov. 


Vam je bilo v času treniranja prepovedano lepotičenje?
Načeloma nam res ni bilo dovoljeno, da si lakiramo nohte. Sploh v našem športu, kjer je še vedno prisotno mišljenje, da je to moški šport, ni bilo prostora niti možnosti. 




Bi rekli, da ste se ravno iz tega razloga odločili, da boste sedaj čas posvetili sebi in drugim za nego telesa?
Ko sem si ob koncu športne kariere dovolila zadihati in vzeti čas zase, je prišla ta želja oz. ta ženski čut za lepoto. Začutila sem, da imam to umetniško žilico, vedno sem vedela da je v meni, ampak do tedaj ni bilo časa in »ji »niti nisem dovolila priti na plan. 


V razmeroma individualnem športu ste »odgovarjali« v prvi vrsti sebi in trenerju. Kako pa ste se znašli na tem področju in v okolju, kjer ste primorani govoriti, poslušati in prodajati?
Sem kar imela težave. Vedno sem bila malo bolj zaprte narave. Nisem ljubitelj množičnih prireditev in gneče. Imela sem problem sama v sebi, kako prebiti ta led komunikacije. Moj način življenja pred tem je bil precej drugačen. Danes to sprejemam in se v tej vlogi, ko vodim odnos s strankami počutim odlično. 


Ste se ne glede na vaš cilj, kaj želite delati, zavedali nasičenosti trga in konkurence na tem področju?
Meni je bil ta trg popolnoma neznan. Vedela sem, da v prvi vrsti rabim izobrazbo, znanje. Zato sem se po končanem tečaju za nohte, vpisala na srednjo šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo. Prijateljica mi je predlagala, če bi skupaj odprli salon in brez oklevanja sem pritrdila. Mogoče tisti trenutek nisem vedela v kaj točno se spuščava, a vendar sem vedela, da naju čaka garanje, izobraževanje in kar precej odrekanja, vsaj na začetku.



Želje ,sanje in upanje pa so nekaj popolnoma drugega, ko stopiš na realna tla podjetništva, se strinjate?
Ja ogromno je birokracije, dovoljenj, ki jih moraš pridobiti. Tukaj sva res imeli veliko pomoči in podpore družine ter prijateljev. Kot pri urejanju prostora, katerega sva v relativno kratkem času našli in do vse potrebne opreme, ki mora biti v kozmetičnem salonu. Sledili so mesci čiščenja, urejanja, izbiranja in čakanja na uradih za papirje. 

Dve leti nazaj so vaše življenje pretežno sestavljali treningi in tekme, danes pa skupaj s prijateljico uspešno vodite kozmetični salon, bi rekli da je lažje skočiti ali biti precizen pri ustvarjanju novih nohtov?
Hehe… zavedam se, da zna biti nekomu moja odločitev v nadaljnji karieri čudna. To se ni zgodilo iz danes na jutri. Sama sem šla čez fazo obsojanja, predsodkov in podcenjevanja. Menim, da bi si morali v življenju večkrat dovoliti biti mi brez pritiska družbe. Družba obstaja ravno zaradi drugačnosti in predvsem zaradi dojemanja in sprejemanja le teh. S trdim delom se da doseči veliko…je pa res, da povsod s kilometrino, s časom in posluhom hodiš proti cilju. 


Kakšen pa je vaš osebni cilj?
Šport je bil in bo vedno del mene. Še vedno sem oz. poskušam biti aktivna. Sedaj grem veliko več na kolo in v hribe. Vzamem si čas za smučanje ali pa tek na smučeh. Moj cilj je, če lahko temu tako rečem, ostati in biti zdrava. Še vedno si želim biti aktivna in poskrbeti za svojo kondicijo in telo, s čimer se tudi v končni fazi ukvarjam. Kar delam in prodajam, se prvi vrsti želim najprej zavedati sama. 


Kaj obžalujete oz. bi danes naredili drugače?
Mislim, da v danem trenutku vsak od nas z razlogom reagira in nekaj naredi. Če tudi sem imela pomisleke o koncu kariere, ne bi spremenila svoje odločitve. Vse kar obžalujem, če lahko temu tako rečem, je da nikoli ne bom imela možnosti skočiti /poleteti na planiški velikanki. To je pa res tiha želja vsake smučarske skakalke.




Vztrajnost, pogum in vizija so potrebni, da ob koncu športne kariere postaneš uspešen v kozmetični industriji?
Čudno, ampak ja. Že v času treningov smo imeli na voljo psihoterapevte, s katerimi smo lahko prečistili svojo misli in se osredotočili na tekme, na bistvo. Rekla bi da je pri meni glavno vlogo odigral fokus, zbranost in predanost. Na splošno se ne ustrašim, ampak vztrajam. Upam in si želim. Ob vsem tem, pa si še vedno vzamem čas zase in za šport. V kombinaciji dela in športa vidim smisel in napredek. Za zmago je potrebno narediti več, kot naredi konkurenca in tega se zavedam vsak dan. 
S čistim umom, dobrim srcem in garanjem, se lahko doseže veliko.. 

Na vaši novi življenjski poti, vam želim veliko poslovnih uspehov. Upam in verjamem, da boste mnogim vzgled in podukt, da se s srčnostjo, vztrajnostjo in posluhom samega sebe, da doseči veliko. Kot ste rekli, vsak lahko leti, a le redki odletijo…