Kaj prinaša evolucija: makadamkarja ali kroserja?

Nismo pričakovali, da bo v tako kratkem času na ceste ali brezpotja zapeljalo tako veliko različnih koles.

V zadnjih petih letih smo doživeli pravo ekspanzijo ciklokrosa in vsega, kar je povezano z njim. Potem smo spoznali, da so šestindvajsetcolski obročniki za gorska kolesa čisto premajhni. Padlo je več kot trideset let staro prepričanje. Hitro po tem smo ugotovili, da so gorska kolesa dolgočasna, in smo se zaljubili v bajsije ali »fat bike«, kot se jim splošno reče. To so tista kolesa, ki zahtevajo osebnega vulkanizerja. Zadnji dve sezoni pa sta popolnoma v duhu makadamkarjev. V tujini jim pravijo gravel bikes, allroad bikes … Mi smo jih poslovenili v makadamkarje ali grevlarje. In čisto na koncu tega teksta bom nakazal, kaj je za ovinkom, kaj bomo vozili ... kmalu.

Na začetku je bila le ena

Na začetku je bila le ena specialka. Ena in edina, namenjena za dirkanje. Saj zato pa se ji reče specialka, ker je to kolo specialno za tekmovanje, mar ne? Šele pred kratkim so se razmnožile v več smeri. Tista prvotna, dirkalna cestna kolesa so ostala domena tekmovalcev. Šla so svojo aerodinamično smer, v popolno lahkost in najnovejše materiale, ki se izpopolnjujejo praktično iz meseca v mesec. Ne dolgo nazaj smo tudi rekreativni kolesarji morali trpeti na teh za dirke specializiranih kolesih. Potem so proizvajalci uslišali naša hrepenenja po udobnejših kolesih, ki bi še vedno imela krivo krmilo in bi jim še vedno lahko rekli specialka. Pojavila so se v na videz popolnoma enakih oblikah, vendar so bila udobnejša. Bili smo super zadovoljni, da smo lahko vozili kolesa, ki so bila na prvi pogled popolnoma enaka kakor tista, s katerimi dirkajo na Touru, vendar se je že na drugi pogled videlo, da gre za rekreativno različico. Čez nekaj sezon smo kolesarji postali siti asfalta ali bolje rečeno tega, da smo bili omejeni le na asfalt. Vem, rekli boste, da je v Sloveniji že povsod asfalt, vendar morate vedeti, da smo se specialkarji že povsod vozili, in to večkrat, neštetokrat, pravzaprav. Hoteli smo biti neomejeni, hoteli smo iti do konca asfalta in naprej. To pa je klicalo po novem kolesu. Po taki specialki, ki bi preživela makadamske poti, travniške steze in poljske kolovoze.

Ciklokros nas je rešil

ni podpisa

Spomnili smo se na kolesa, ki jih uporabljajo za ciklokros dirke. Ciklokros je zanimiva in verjetno najtežja športna disciplina nasploh. Pri nas je izumrl z osamosvojitvijo, načrtno ga je pogubila slovenska kolesarska zveza.

Kolo za ciklokros je spet na prvi pogled običajna specialka, če pa se človek vanjo bolj poglobi, vidi, da je samo krivo krmilo skupni imenovalec. Ima širše in bolj grobe gume, drugačne zavore, predvsem pa drugačno geometrijo okvirja, drugačne pedale, prestavne prenose. Lahko rečemo, da smo rekreativni kolesarji oživili specialko za ciklokros. Nismo se pognali na dirke, ampak smo jih uporabljali za poti, kjer zmanjka asfalta. Vožnje s temi kolesi so bile nepozabne, nekaj čisto drugačnega, in kar je bilo za nas najbolj pomembno, nekaj povsem novega. A že kmalu smo ugotovili, da je ta specialka preveč dirkalno usmerjena. Njena zgradba, geometrija, je bila za povprečnega rekreativca enostavno preveč dirkalna in s tem neudobna.

Spet. Iskali smo naprej, proizvajalci so nam prisluhnili. Tu gre omeniti internet. Da, internet. Internetu se lahko zahvalimo in se hkrati pohvalimo tudi slovenski rekreativci, da smo veliko pripomogli k bliskovitemu razvoju specialk. Kako? Obstaja ogromno število kolesarskih internetnih forumov. Kolesarji se kot jate ptic zbiramo na njih in delimo izkušnje, se bahamo, se ponižujemo, sodelujemo, kažemo in svetujemo. Ne boste verjeli, ampak sem in tja, sploh na tistih najbolj pomembnih forumih, včasih sodelujejo ali jih vsaj berejo tudi različni tehnologi, ki so zaposleni v zelo pomembnih kolesarskih firmah. Sodelujejo tudi garažni proizvajalci, lastniki velikih kolesarskih podjetij, in spet ne boste verjeli, včasih prisluhnejo našim željam, ker tako dobijo informacije iz prve roke.

Tako se je rodilo kolo, ki ga mi imenujemo makadamkar, preostali svet pa »gravel bike«! Zdaj je to najbolj moderno kolo med kolesarskimi ljubitelji. To je kolo, ki je plod rekreativčevih sanj o idealnem kolesu. Tekmovalci teh koles sploh ne poznajo, sploh se ne srečujejo z njimi, tudi tisti ne, ki še vedno prisegajo na gorska kolesa. No, v tej točki so se gorski in cestni kolesarji še bolj oddaljili. Ne eni ne drugi se ne vozijo po asfaltu, a se vseeno ne srečujejo, kar je zanimivo in skoraj nerazumljivo. Če se sprašujete, kako je to možno, potem vam odgovorim: makadamkarji se vozijo tam, kjer je gorskim kolesarjem dolgočasno, in tam, kjer se specialkarji ne morejo. Torej po poteh, kjer kolesarja doslej nismo srečali. Prav to je navdušilo ogromno ljubiteljev kolesarstva po vsem svetu. No, če sem bolj natančen, po najrazvitejših državah sveta.

In grevlanje je postalo hit

ni podpisa

Z njim so se začeli ukvarjati kolesarji, ki se imajo za panoramce in adrenalince hkrati. Mešanica, ki je med specialkarji nismo poznali, in vsa zasluga gre ciklokrosu. Oddolžili smo se mu tako, da smo grevlarji, makadamkarji, postali najzvestejši navijači ob ciklokros dirkah. Tu se sme dodati, da je celo v Sloveniji ciklokros oživel. Po dvajsetih letih mrtvila imamo zdaj nekakšen slovenski pokal v ciklokrosu, čeprav se Kolesarska zveza Slovenije še vedno ni odločila, ali bi to disciplino priznala za uradno ali ne. Kakor koli, verjetno se požvižga na mnenja rekreativcev, tako kot se rekreativci požvižgajo na njihovo delo.

Tukaj je tudi mesto za malce samohvale. Namreč, prav Polet je tista revija, ki je prva v Sloveniji ciklokrosu dala umetno dihanje. Oživel je zaradi masiranja in dodajanja kisika in … sledili so tudi drugi. Danes lahko rečemo, da Slovenci poznamo ciklokros in da bomo kmalu dobro poznali tudi makadamkanje oziroma grevlanje. In ne le to, tudi slovenski trgovci s kolesarsko opremo ponujajo ciklokros in gravel kolesa. Kupujejo jih kolesarji, ki so na najvišji stopnji kolesarjeve evolucije, tisti, ki zelo ljubijo kolesarstvo, a ne marajo besnih specialkarjev, ki jim je povprečna hitrost molitvenik, in gorskih kolesarjev, ki hočejo pregloboko osamitev v naravi.

Plod boja za varnost na cesti

Makadamkarji so postali resni rekreativni kolesarji, ker so s temi kolesi doživeli točno to, kar so hoteli. Hoteli so se voziti tam, kjer ni gostega prometa ali prometa nasploh in ni vrtoglavih spustov s koreninami in skalami ter vzponov za srčno kap. Specialkarstvo oziroma vožnja z dirkalnim cestnim kolesom je postalo tako množično, da smo postali moteči v prometu. Izgubili smo neuradno vojno z avtomobilisti. Še vedno nas ne marajo in še vedno nas vse mečejo v isti koš s tistimi specialkarji, ki so še vedno prepričani, da so najvišji organ cestnega prometa. In to gre večini voznikov na neki drug organ. Da, pravilno sklepate, grevlarji se bojijo voziti v prometu, predali so se, ne zmorejo več. Že zdavnaj so se začeli izogibati večjih kolesarskih skupin, ker jih današnji promet enostavno ne prebavlja. Iskali so rešitev, v gorskem kolesarstvu je niso našli, ker se bojijo korenin, skal, dreves in vseh drugih nevarnosti, ki jih ponuja ta rekreacija. Rešitev so si tako rekoč poiskali sami, po internetu, s pomočjo milijonov enako mislečih kolesarjev. Ustvarili so makadamkanje! Dlje od prometa kot so, bolj so srečni in za nobeno ceno ne spustijo krivega krmila iz rok.

ni podpisa

Razlike so očitne

Da bi vedeli, kakšna je razlika med ciklokros in gravel specialko, je najprej treba razložiti, kakšna je razlika med cestnim dirkalnim kolesom in specialko za ciklokros. Glavne razlike so v pnevmatikah in zavorah (zdaj ko imajo že skoraj vse specialke ne glede na namen kolutne, diskaste zavore, je razlika manj očitna). Prej so imeli »kroserji« zavore kantilever, nekaj podobnega kot so imela na začetku gorska kolesa. Velika razlika je tudi v geometriji okvirja. Specialka za ciklokros ima daljšo medosno razdaljo, a krajšo zgornjo cev, večja je razlika med sredino okvirja in tlemi. Lahkost je še bolj pomembna kakor pri cestnih kolesih, saj morajo ciklokrosarji na dirkah kolo tudi nositi. Skratka, kolo je narejeno tako, da kolesar laže prenaša in obvlada slabo ali zelo slabo podlago, po kateri se vozi, in hkrati ne izgubi niti malo odzivnosti, togosti, hitrosti in udobja, kar pomeni, da mora kljub temu vsebovati vse dirkaške značilnosti cestnih koles.

Makadamkarji so izpopolnili specialko za ciklokros. Izpopolnili so jo zato, ker oni ne dirkajo, kar pomeni, da se vozijo po zelo podobnih terenih, vendar ne v tekmovalnem ritmu. Okvir so še malce medosno raztegnili, mu dodali še eno košarico za bidon, uhlje in očešca za montiranje blatnikov, prtljažnikov, ker makadamkarji strašno uživajo v neskončno dolgih turah. Vožnja na tem kolesu je še bolj pokončna in še bolj počasna, vendar nikakor ne dolgočasna. Teža kolesa ne igra vlogo, strašno pa je pomembna podoba in kolo nikakor ne sme biti karbonsko, ker je pravi makadamkar tradicionalist, ki prisega na jeklo, aluminij, skandij, titan, bambus in les. Gume so še širše od cikokroserskih, kar pomeni, da sežejo med 30 in 50 milimetrov širine. Makadamkarska oblačila so zanimiva mešanica med gorskokolesarskimi in cestnimi oblačili. Vse temelji na enostavnosti. Nobenih dodatkov, ki bi napeljevali k hitrosti, nobenih blažilnikov. Iz gorskokolesarskega in cestnokolesarskega sveta so pobrali le najnujnejše za kolesarjenje!

* * *

In kakšno kolo je za ovinkom? Makadamkar, popotnik, avanturist, adventure bike mu pravijo v svetu. In kot kaže, je to dokončno to, kar smo si kolesarji želeli, a nismo znali povedati …