Jesenska kolesarska love story

So dnevi, ko se je težko odločiti, katero kolesarsko krmilo boš zgrabil in vodil naokoli. Bodisi zavito bodisi ravno, pomembna je prava pot v tapravi družbi. Izbira slednjih dveh pa velikodušno in z veseljem prepuščena akterjem.

Občutek, da smo na Franji eno

V obdobju visoke kolesarske sezone, priznam, moje misli glede izbora opreme, tur in tras postanejo konfuzne. Poletje je obupno prekratko za vse načrte, ideje in želje, tistih par preostalih jesenskih vikendov, ko malodane zaslepljeni tripamo na v jesenske barve odet svet pa lahko prešteješ na prste ene roke. Človek bi moral živeti tri vzporedna življenja, enega za družino, drugega za delo in tretjega za sebe. Torej imamo lahko skoraj vse, a ne v istem hipu. To pa je tudi na nek način svojevrsten čar. 

Zdaj bo že krepka tri leta, odkar v garaži mojemu dragemu polnovzmetenemu Baby Blueju družbo dela prelepa, črna karbonska princesa. Ljubkovalno ji pravim kar Švabica. Na zadnjici ima prilepljenega ljubkega svetlomodrega samoroga ter nameščene pink nosilčke za bidone. S tem ji vsaj malo omilim trd in neizprosen moški karakter. In ko so moje misli razposajeno razpoložene upam, da se bicikla med seboj ne družita pretirano.

Iz takih ljubezenskih zgodb bi se namreč zlahka rodil kak hud trdak ali celo gravel kolo. Včasih nestrpno čakata s katerimi čevlji bom priskakljala v garažo. Mehke fajftenke napovedujejo drvenje po prahu, blatu, koreninah in skalah, prefinjen topot čeveljcev pa elegantno vrtenje pedal po asfaltnih kačah.

Sloviti mož, Albert Einstein je zapisal, da je življenje kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati. Kdor ni ptica, naj ne seda na robove prepadov pa Nietzsche. Jaz Darči, ki sem manj kot nič, a hkrati vse, pa si vedno rečem: pain is temporary, quiting last forever. In ja, živim svoje sanje. Ne vedno…ker včasih so precej neprimerne. 

Med cestarji, pred cestarji. FOTO: Darja Zaplotnik 

September, oktober…meseca v katerem se poletje prelije v toplo jesen, dnevi se krajšajo, jutra postajajo hladnejša in prvi sneg pobeli vršace. Mi pa se vedno bolj stiskamo v objem toplega doma s skodelico najljubšega čaja,  zaviti v mehko odejo.

Jesen je obdobje, ko kolesarji počasi preštevamo letno bero odpeljanih voženj, kilometrov, višinskih metrov, vadbenih enot, število kavic, veselja in sreče. Najbrž tudi tudi solz, porabljenih kalorij in časa vloženega v to res lepo, a tudi zelo naporno športno dejavnost. Pač velike ljubezni veliko bolijo. Matematično gledano, trpljenje premo sorazmerno raste z zaljubljenostjo.