Dočakal je Kristusova leta, napočil je čas za spremembe. Začetek bohinjske revolucije

Veliko več slovenske športne rekreacije se ima za svoj razmah zahvaliti Triatlonu jeklenih, kot si navdušeni mlajši ljubiteljski športniki morejo misliti. Pred tremi desetletji je v krogih rekreativcev pomenilo zmagati ali se uvrstiti med tri najboljše na tej tekmi neprimerno več kot danes zmagati med rekreativci na Franji ali Ljubljanskem maratonu.

Bilo je celo tako, da so vsi, ki so nastopili na tej tekmi, veljali za male lokalne heroje. In včasih za »pozitivno premaknjene rekreativce«, kot je bila skovanka iz naše časopisne hiše, iz slovitega tednika Delo Plus, predhodnika Slovenskih novic. Čeprav so se nad njo nekateri zmrdovali, je čas pokazal, da so jekleni triatlonci po bohinjsko ostali pozitivno premaknjeni ljubiteljski športniki, kar za nekatera druga področja v rekreaciji – kolesarstvu, triatlonu, teku – ne velja povsem in vedno.

Zmagovalci v prvih letih so – to je nujno povedati – kljub službi vse od zime naprej vadili tudi dvakrat dnevno, saj so le tako lahko upali na stopničke. To so bili nepozabni danes sedemdesetletniki Lojze Oblak (žal pokojni), Lojze Malnar in Jože Rogelj ter med ženskami nedobro desetletje mlajša Nataša Nakrst, kasneje pa še številni drugi, mlajši in vse hitrejši.

Dejstvo je, da se je sčasoma iz Triatlona jeklenih razvilo veliko vej športne rekreacije, predvsem klasični triatlon, duatlon, tudi različni teki, pa kanček gorskega in cestnega kolesarstva in celo teka na smučeh, in tu ni kaj dodati.

Toliko o stari slavi. K pogovoru smo povabili Jureta Sodjo, vodjo tekmovanja, in že takoj nam je povedal, da si želi več in boljšo prireditev: »Cebe triatlon jeklenih je na manjšem razpotju, saj želimo napredovati. V zadnjih letih se nam dogaja stagnacija, celo s padcem udeležencev. Verjamem, da nam z večjo promocijo, novostmi in s tem širino zainteresiranih lahko uspe.«

Že od nekdaj obožuje Triatlon jeklenih: »Moja izkušnja je zelo osebna, tekmovalci so zame pravi gladiatorji in že kot otrok sem jih občudoval. Pravi 'norci', ki so premagovali vse te nore discipline. Zraven sem od leta 2006, ko me je takratna legenda Korl zaprosil, naj pomagam s komentiranjem. Zame je bila to velika čast in z leti sem se izpopolnjeval, da sem ujel vse na menjavi iz čolna, kar je velikokrat precejšen izziv. Potem je za organizacijo skrbel Jože Trošt, ki sem mu tudi poskušal pomagati po svojih močeh.



Eno leto so bili organizatorji v Kajak Kanu Klubu Bohinj, z njimi sem odlično sodeloval, in tudi to je prispevalo h kasnejši izredno uspešni izvedbi EP kajakaškega maratona v Bohinju. Ko se je klub odločil, da ne more prevzemati odgovornosti tako zahtevne organizacije, sem bil pobudnik sestanka, na katerem smo skupaj s Turizmom Bohinj prevzeli organizacijo, da je tekma pri nas lahko obstala. Letos bo že moje deveto leto na tej izredno zahtevni, a kljub temu izjemno lepi funkciji. Prihodnje leto bo zame vsekakor posebno in upam, da se bo to poznalo na vseh ravneh organizacije. Letos v novembru želim sestaviti organizacijski odbor iz sponzorjev, organizatorjev in tekmovalcev in pričakujem, da bomo s tem še dvignili raven tekme. Seveda pa je vse povezano s financami, zato si želim večjega zanimanja partnerjev in verjamem, da bi naše skupinsko delo premaknilo tudi ta voz na pravo pot. Na tekmi pa sem še najbolj vesel vloge moderatorja, saj lahko tako odprem tudi svojo dušo in pokažem spoštovanje do vseh udeležencev.«
 

Kakšne spremembe se obetajo?

»Spremembe bodo na treh ravneh. Bolj ali manj sva se o njih dogovarjala z generalnim sponzorjem, gospodom Damijanom Ambrožičem. Tičejo se lažje logistike, bolj zanimivega menjalnega prostora in novega partnerja prireditve. Dodali smo kategorijo suparjev, najprej samo moške in ženske, če se bo prijelo, pa seveda načrtujemo tudi starostne kategorije. Razmišljali smo o plavanju, že letos, vendar gremo počasi in vztrajno. Druga in največja novost pa je preoblikovanje trase, ki se dejansko malo spreminja, pa vendar za marsikoga ključno. Spreminja se kolesarski del, kjer bo trasa približno kilometer daljša in bo pripeljala kolesarje v areno biatlonskega centra na Pokljuki. Tam bo lahko izredno navijaško obarvana menjava kolo-tek, potem pa gre gorski tek proti Vodnikovi koči malce drugače kot doslej. Pot vodi namreč levo nad planino Konjščica proti končnemu cilju.«
 

Kaj si želite doseči s spremembami?

»Predvsem večje zanimanje in lažjo logistiko obiskovalcev, navijačev, sponzorjev. Torej končno pozitiven premik navzgor s številkami. Želimo tudi pridobiti nove partnerje, nove privržence te spektakularne dirke.«

Je to dobro za tekmovalce, mislite, da bodo z naklonjenostjo sprejeli spremembe?

»Le kaj bi brez sprememb? Tudi Cebe triatlon jeklenih jih je doživel že veliko, od Kredarice do cestnih koles. Verjamem, da jih bomo vsi prej ali slej sprejeli za dobre. Če imajo tekmovalci na primer partnerja, ki skrbi za logistiko, bo ta pravzaprav lahko na Pokljuki parkiral, dočakal menjavo, močno navijal, pospravil tekmovalčevo kolo, se sončil in potem v centru, kjer lahko veliko počne, pričakal svojega tekmovalca, ki se lahko takoj po prihodu z Vodnikove preobleče, okrepča …«
 

Kako poteka organizacija, imate kakšne težave, kdo vam pomaga?

»Organizacija je krovno pod Turizmom Bohinj, ki prevzame tudi večino stroškov. Prvi sponzor in s tem soorganizator je Turistično društvo Bohinj, kjer sem zaposlen in me 'sponzorira' v dogodek. Sledijo tisti glavni, ki nas že dolga leta podpirajo, na prvem mestu je Rodeo team z blagovno znamko Cebe, seveda jih je veliko vsako leto in predvsem nam pomagajo z nagradami za naše najboljše. Potem so tu nenadomestljiva športna društva, gorski reševalci, posamezniki in posameznice, veliko je prijateljev tekme ali osebnih prijateljev, ki poprimejo za delo, kjer je treba.

Težav ni, so pa vse večji in večji izzivi. Pomanjkanje tekmovalcev pomeni manj sponzorjev; stroškov, delavcev itd. pa ni manj … V društvih je čedalje manj zagnanih članov, predsednikov, na splošno smo vsi vse bolj obremenjeni in najbolj všeč mi je, da prostovoljcem lahko ponudimo za delo na tekmi tudi prenočitev v kampu, kar je lahko lep oddih za marsikoga: je v naravi, je priden pa še dve noči prespi pri nas. V letošnjem novembru bom zaradi napredka in želje po ekipnem delu zaprosil vse tiste, ki so bliže Triatlonu jeklenih, da se dobimo na nekakšnem organizacijskem odboru, ki bi ga rad oblikoval. Da začnemo analizirati leta 2019, potem pa v 2020 sestavljati lep mozaik.«


 

Je Triatlon jeklenih postal zaščitni znak Bohinja? 

»Menim, da je zaščitni znak, je pa sam kot tak zelo nišen, vsaj za Slovenijo. Število udeležencev je začelo padati ob pojavu oviratlonov, ki so zanimivi in privlačni, pa vendar se ne morejo meriti z Jeklenimi, ki so sinonim. Verjamem, da bi bili lahko to tudi v Evropi. Občina je ustanovitelj JZ Turizem Bohinj in torej posredno organizira dogodek. Rad bi več splošne zagretosti in zanimanja domačinov, z občino na čelu … Pet kilometrov supanja, osem veslanja, 17 gorskega kolesarstva in osem kilometrov gorskega teka ni kar tako oddirkati pa tudi ne organizirati, in zato si želimo čim večje vpletenosti na vseh ravneh.«

 

Kaj vam osebno pomeni Triatlon jeklenih?

»Triatlon jeklenih je zame ena najbolj legendarnih dirk v Evropi. Žal tega potenciala – govorim o prepoznavnosti – še ni dosegel in srčno upam, da bodo spremembe pomagale pri tem. Radi bi se odprli v svet, se povezali s podobnimi dirkami v tujini in s tem dvignili številke udeležencev, ki jih potrebujemo za utemeljenost organiziranja te dirke, ki jo krovno organizira Turizem Bohinj. Nekaj smo že storili za to, saj si z legendarnim ARE extreme challengeom že izmenjujemo nagrade za podelitve (startnine).
V 32 letih je bilo v prireditev vključenih veliko pomembnih in požrtvovalnih ljudi, ne morem pa mimo Tofa in našega lokalnega junaka Korla, Karla Medveščka. Sam ne gledam na imena, le na vsakega posameznika, ki se dirke tako ali drugače udeleži in jo ima rad. Naj bo to harmonikar v Fužini, ploskajoča mama v Uskovnici, zadovoljen sponzor, člani vseh društev, ki pomagajo vsako leto na menjavah ob vodi, nad vodo, in ne nazadnje člani družine, ki ti vedno stojijo ob strani.

Je pa res zanimivo biti leta del te družine, ki je doživljala večkratne zmagovalce, zmagovalke, ekstremno mlade in stare. Izpostavil bi duha Triatlona jeklenih. Pred leti je tekmovalec imel smolo, da mu je nekdo pomotoma vzel tekaške copate, pa mu je soproga sotrpina posodila svoje, ki so bili dve številki premajhni, a je šel do konca in bil odličen, pa čeprav so potem šli vsi nohti … Solidarnosti na progi je veliko, posojanje palic, vode, moralna podpora. Zame je bilo najteže lani, ko smo zaradi snega na cilju skrajšali tekaški del.

Naša dirka se že vrsto let trudi tudi za čim bolj čisto in do narave prijazno prireditev. V prihodnjih letih si želimo večjega obiska iz tujine, prav tako novih tekmovalk in tekmovalcev. Želimo si postaviti Bohinj in tudi Slovenijo na zemljevid takšnih športnih prireditev in s tem ponovno orati ledino. Bohinj bo tako ostal pomemben tudi za slovenske športne navdušence, rekreativce, ki so za nas izredno pomemben trg, saj trdimo, da je pri nas mogoče veliko športati, in to v najlepši možni naravi.«