Dobil, prebolel, preživel in to ni korona

Večina pravi, da gre mimo kot vsaka gripa. Nekateri pravijo, da še niso tako hudo zboleli, nekateri pa enostavno umrejo.
Če bi bil v rizični skupini, bi se koronavirusa bal veliko bolj, kot se ga. Potem dobim obvestilo, da spadam v rizično skupino …
Nič ne de, v formi sem in tudi, če jo fašem, bom preživel. Lahko je preživeti, samo kako pa potem? Normalno. Koronavirus nima stranskih učinkov. Zboliš, preboliš in če preživiš, imaš za nekaj mesecev mir, ampak zdaj, ko bo cepivo ravnokar tu, smo rešeni. Cepil se bom. Ne bom se cepil. Naj se drugi cepijo, jaz bom počakal, da vidim, kaj se bo zgodilo …

Korona se je pritlehno zavlekla v nedrje, samo toplomer je bil priča, da je tu. Moja ignoranca je srečala smerokaz, ki je kazal pod rjuho, a se nisem dal, moral sem delati. Delo od doma je super za reševanje bolniškega staleža. Ni ti treba v službo, doma narediš, kar moraš in nikar ne jamraj, da imaš korono, ker se bo vsakdan samo še zapletel. Razumno. Vse dokler je respirator pri nekom, tam nekje.

Koronavirus ni poslan v življenja zato, da bi švicali v posteljah. Ne. Ne? Ne. Niti poslan ni, človek ga je sam priklical, da bi ga ozavestil o njegovi samopodobi. Bolj, ko si aroganten do vsakdana, bolj te je ta virus spustil na tla. Bolj, ko si bil prepričan, da se vse to preboliš, tako, kot se pač sezonska gripa, globjo brazgotino ti pusti. Samo priznati si moraš. Korona je super alarm. In to brezplačen.

Obstajajo ljudje, ki jim ni mar za to, obstajajo tudi ljudje, ki jih je ta virus pokopal. Zdi se mi, da bolj izdajalske smrti ne moreš doživeti. Prišla je, zlezla vame in me poslala na drugi svet. Dobro zame sto let starega … Dobro zame, ker sem bil itak pretkan z boleznimi … Dobro zame, ker sem bil na vrsti …

In tako … preživiš … in se vprašaš, zakaj je ta reč tako posebna? Sezonska gripa, ki vzame nekaj dni aktivnega življenja? Nisem siguren. Sem siguren. Vzame ti nekaj dni aktivnega življenja, ampak ti da tudi opozorilni signal. Koronavirus ti vzame voljo do vsega. Da, spadam med nizkoenergijske ljudi, koronavirus ti izprazni še zadnjo zalogo moči, napetosti. Korona je konec utripajoče lučke na armaturi. Ustaviš se, natankaš, sklopka, prva, start, gas … ne premakneš se. Kolesa so zapeljala v smolo. Ugotovil si, da je ta smola, navadna tesnoba. Navadna? Kaj, če tesnobe še nidi doživel drugače, kot iz pravljic?

Nizkoenergijski človek se vpraša, kako je sploh mogoče živeti s tako malo volje do življenja? Visokonapetostni ljudje nas nikoli ne razumejo, vedno so prepričani, da smo mi pravzaprav lenuhi ali vsaj ljudje, ki brezciljno tavajo v morasti razlagi bivanja. Dokler si ne priznajo nekje v osamljenem kotičku samote, ko ni treba nastopati. Takrat si priznajo, da je to nekaj drugega kot sezonska gripa, to je ali opozorilna tabla, da je konec urejenega smučišča ali pa da voziš po poti na lastno odgovornost ali pa je to samo opozorilna raketa, ki jo vidijo samo tisti, ki bodo itak umrli … Mi pa ne bomo nikoli?

Evo, to je korona. Če si preživel, jo boš pozabil takoj, ko se vrne vonj po bifteku (ker je ravno december) in okus po življenju (ker je ravno veseli december) …

(Upam, da se ne nadaljuje)