Bodite lepo. Dokončali smo

Dokončali smo; imeli smo izjemen privilegij, dolg enaindvajset let: lahko smo pisali za vas. In upali, da nas berete. To je zadnja številka Poleta. Krog je sklenjen.

Ključni razlog za to so visoke cene papirja in energentov, ki so zaradi visoke naklade priloge presegle meje rentabilnosti.

Polet je bil skoraj pol svojega veka časopis, v katerem so o vsem, kar sestavlja življenje, pisali najboljši avtorji. Potem se je zgodilo, da je ostal samo tisti del z rekreacijo; morda o tem prvem obdobju nastane celo gledališka igra.

Danes je prvi (so)urednik Boštjan Tadel priznan dramatik, scenarist in publicist, Andrej Jaklič je vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa v Cankarjevem domu, Jaka Lucu je vodja vseh publikacij pri Mednarodni biatlonski zvezi, Gregor Šket ustvarja korporativne revije in kreativne vsebine, Boštjan Videmšek je že kar mednarodni novinarski zvezdnik in publicist in avtor knjižnih uspešnic, njegova žena Maja pa vrhunska novinarka Dela in publicistka, Aleš Kovačič z ministrstva odhaja na Bloomberg, k ameriškemu medijskemu gigantu za novice iz sveta financ in gospodarstva.

Ljudje, s katerimi bi bil časopis uspešen kjer koli na svetu – to so besede tujega svetovalca za medije. Kdor jih je skušal po novinarsko urejati, se je osmešil, in komu, ki tega ni zaznal, je to tudi uspelo – preprosto predobri so bili za take posege. Še danes so.

Kar so napisali, je izražalo tudi povezanost v uredništvu in zavedanje, kaj je prav in dostojno in narejeno tako, kot Delova hiša mora imeti.

Na neki čuden način smo bili dovolj zanimivi, da je po Poletovi vsebini izšlo nekaj knjig, menda blizu deset: tisti, ki so pisali v Polet, so tudi za to ali samo za to dobili dve Bloudkovi nagradi in Rožančevo, kar je oboje povezano z rekreacijo in športom, in nagrado prometej za odličnost v komuniciranju popularne znanosti.

Kar dva Poletova avtorja med dobitniki Bloudkovih priznanj

Veseli smo, da smo lahko pomagali postaviti Sežanski mali maraton in ustanoviti prvo žensko kolesarsko ekipo, neskončno uživali, ko smo lahko sodelovali pri Ljubljanskem maratonu in maratonu Franja. Našli smo skupno pot s Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani in Fakulteto za vede o zdravju Univerze na Primorskem; strokovni članki, objavljeni pri nas, so bili del karierne poti uglednih profesorjev. Referenca. Nismo povsem razumeli, zakaj, a nas je vseeno razganjalo od ponosa.

Z naših strani so se s svojimi mislimi o gibanju oglašali največji slovenski športniki, kar nekaj takih z olimpijskimi odličji, eden izmed njih je pri nas tudi napovedal nenaden konec športne poti. Veliki Primož Kozmus. Še malo večji Iztok Čop je pisal o tem, kakšen šport ne bi smel biti, njegove besede o tem, kaj je namen športnih zvez in olimpijskega komiteja, so bile preroške.

Brala nas je Mateja Svet. Andreja Hauptmana in Janija Klemenčiča ste brali vi. Velikani. Športni in še bolj veliki ljudje. Morda nam je uspelo, da smo kakšno stvar postorili tam, kjer je športnim zvezam, ministrstvom in javnim zavodom, ki imajo na skrbi zdravje, malo pohajala sapa, vedno smo verjeli v izjemno poslanstvo Slovenskega olimpijskega komiteja in dodajali kamenčke tja, kamor ta pri športni rekreaciji ni segel ali kamor ni videl.

Ko se je poslovila civilna polovica Poleta, smo s kartami, ki smo jih imeli na voljo, skušali najbolje odigrati pri športni rekreaciji in nadgraditi tisto, kar smo počeli že v letih debelih krav.

Manj nas je zanimala oblika, veliko bolj vsebina, želeli smo si take, ki bi komu zlezla pod kožo, in če kdaj je, smo veseli.

Ni nam povsem uspelo, kar smo imeli v rokavu za gibanje otrok in najstnikov, skušali pa smo stesati novo družinsko mizo, za katero imajo glavno besedo ženske. Ženske so pot, ki bo naredila slovensko rekreacijo najboljšo po vsebini, o tem smo popolnoma prepričani. Večkrat smo napisali, da velja biti v življenju pogumen, vztrajati in se nikogar ne bati. Da smo vse, kar smo, le mi sami, in sami svoj gospodar. In da je to lažje, če smo zdravi. Živeli smo misli človeka, ki vodi eno najbolj znanih klinik na svetu.

Dva Poletova avtorja na sprejemu pri predsedniku Pahorju

»Sami ste direktor svojega zdravja. Zdravje in dobro počutje si zaslužimo z majhnimi stvarmi, ki jih počnemo vsak dan – z dodatnimi koraki, ki jih naredimo, z izbiro hrane, ki jo naredimo, s tem, kolikokrat stopimo po stopnicah. Bodite tudi aktivisti za svoje zdravje. Spoznajte, katere so vaše najboljše možnosti zdravljenja, in sodelujte pri sprejemanju odločitev o zdravstvenem varstvu. Kar je prav za druge, morda ni prav za vas.«

Naša vrata se zapirajo po več kot dveh desetletjih prav posebne sreče in, upamo, tudi kakšnega uspeha, ki smo ga doživeli skupaj, ne da bi mi vedeli za to. Poslavljamo se brez trohice razočaranja in z nasmehom; krog je sklenjen v miru in prav je tako.

Od prve številke so v Poletu zdravnica Nada Rotovnik Kozjek, kmet Klemen Dolenc, ki je vodil vse teste tekaške in pohodniške obutve, in tehnični urednik Matej Brajnik. Nič ni dodati k temu. Le to, da je bil vsak, ki je pisal na teh straneh, spoštovan in da smo mu za to iz srca hvaležni. Kot tudi onim, ki so pri nas oglaševali.

Skupaj s Poletom se konec leta poslavlja tudi Poletova spletna stran z urednikom Miroslavom Bracom Cvjetičaninom, ki je bil letos drugi najbolj bran Delov avtor na spletu – v prevodu, uspelo nam je iti v korak s časom. Trmasto, verjemite; in brez zavedanja, da drugih ne moreš spremeniti, lahko pa sebe tako, da znaš sobivati z drugimi, nam ne bi uspelo. Pa smo se stesali do prave mere in, priznamo, da z vašo pomočjo. Bolje, zaradi vas.

Hvala Delovi hiši, ker nam je dala možnost, da smo se lahko družili z vami, dragi bralke in bralci.

In tako bo tudi ostalo: Poletove vsebine in vsebino Poletove spletne strani boste kmalu našli porazdeljene v drugih Delovih edicijah. Ostanite še naprej z nami. In bodite lepo. Nam je bilo.

Zato nam bo veliko pomenilo, če boste zdaj brali Delo in Slovenske novice.

Primož Kališnik prejel nagrado Marjana Rožanca