40 let Maratona Franja

Med tremi največjimi slovenskimi prireditvami, ki tako močno dišijo po športu - to so Planica, Ljubljanski maraton in Maraton Franja, je ni, ki je Delo ne bi vzelo za svojo. Vemo, kaj je ljudski praznik na koncu Zgornje Savske doline, in jasno nam je, da v Ljubljani ni večjega državnega praznika, kot je oktobrski tekaški dan; poleg pa smo bili tudi, ko se je Maraton Franja postavil na novo in na novo zacvetel.

To je prireditev, ki povezuje vso državo, in v zadnjih letih se zdi, da je bolj vseslovenska, kot je zgolj zemljevid, ki ga Franja riše na svojih poteh iz prestolnice in nazaj. Letos bo Franja še posebej slovesna, štirideset let je med nami, štirideset sveč bi lahko upihnili na njenem svodu. V tem času je dokazala, kako neverjetno trdoživa je, preživela je tudi obdobje, ko se skoraj nihče ni gibal, kaj šele, da bi se udeležil kakšne večje športne prireditve - ker jih preprosto ni bilo.



Franja je dvajset let mlajša od Dela, mnoge stvari, ki so se pisale na Franji, so ujete med zdaj že porumenelimi stranmi v dokumentaciji, duh tistih časov veje iz mojstrovin črno-belih fotografij. Franja je nastala iz poguma, ki je preveval glavno zdravnico v bolnišnici Franja, Franjo Bojc Bidovec, in neverjetne zagnanosti ljudi, ki so jo bili sposobni pripraviti in paziti nanjo čez desetletja.

V posebni prilogi bomo pisali o Zvonetu Zanoškarju in Gorazdu Penku, ki živita za Franjo, o Ivanu Janezu Winklerju in Tonetu Fornezziju, ko sta premagovala ovire svojega časa, o ljudeh, ki so Franjo podprli, ko je bilo najbolj potrebno, o tem, kaj je sprožila med ženskimi kolesarkami, o ljudeh, ki so prevozili vse Franje ... Pravzaprav o tem, da je Franja kriva, da je Slovenc zmagal na Tour de France.