Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Znanoteh

Znanstveno novinarstvo jo je odpeljalo v svet

Nagrado IAS za življenjsko delo na področju promocije inženirstva in znanosti je prejela Delova novinarka Jasna Kontler Salamon.
Jasna Kontler Salomon je več kot dve desetletji spremljala visokošolsko in raziskovalno dogajanje, tudi po upokojitvi pa še vedno rada poprime za novinarsko pero. FOTO: Blaž Samec

 
Jasna Kontler Salomon je več kot dve desetletji spremljala visokošolsko in raziskovalno dogajanje, tudi po upokojitvi pa še vedno rada poprime za novinarsko pero. FOTO: Blaž Samec  
6. 4. 2023 | 06:00
11:25

»Dokazano je, da države, ki za znanost prispevajo več, dolgoročno hitreje napredujejo, saj je povezava med vlaganji v raziskovalno dejavnost in pokazatelji razvitosti družbe tako rekoč premo sorazmerna. Žal Slovenija še vedno bistveno premalo vlaga v znanost,« je ob nedavnem prejemu priznanja Inženirske akademije Slovenije (IAS) za življenjsko delo na področju promocije inženirstva in znanosti dejala upokojena, a še vedno dejavna, dolgoletna novinarka in komentatorka Dela Jasna Kontler Salamon.

Zakaj vas je kot novinarko najbolj zanimalo prav področje znanosti in tehnike?

V resnici me zanimajo vsa znanstvena področja, vključno s humanistiko in družboslovjem, sem pa zelo rada pisala o problematiki naravoslovja, o tehniki in tehnološkem razvoju ter se pogovarjala z inženirji. Vzrokov je več. V šoli sem bila dobra v naravoslovnih in družboslovnih predmetih. Moja starša sta učila matematiko in fiziko, očetovi trije bratje so bili zelo uspešni inženirji, ki sem jih zelo občudovala, ko so opisovali svoje delo. V mladih letih sem navdušeno brala Julesa Verna, ki je v svojih knjigah in še posebej v knjigi Skrivnostni otok postavil pravi spomenik inženirskemu znanju in iznajdljivosti.

Toda v novinarstvu znanost ni bila moja prva izbira. Po študiju na takratni fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, zdaj fakulteti za družbene vede v Ljubljani, sem se zaposlila v kulturni redakciji Radia Maribor, katerega štipendistka sem bila. Poleg številnih reportaž in intervjujev, ki sem jih pripravljala, sem pomagala ustanoviti Otroški radijski studio in redno sodelovala v programu mariborskega televizijskega studia. To je bil tudi čas razvoja mariborske univerze, kar me je zelo pritegnilo, in tako sem na radiu začela vse bolj spremljati tudi področji znanosti in izobraževanja v Mariboru.

Med drugim ste bili dopisnica takratnega Delovega političnega tednika Teleks v Beogradu. Kakšne spomine imate na to obdobje?

V takratno skupno prestolnico sem se leta 1987 s prvim možem, pokojnim Delovim novinarjem Vasjem Venturinijem, ki je šel v Beograd kot dopisnik notranjepolitične redakcije Dela, odpravila z velikim pričakovanjem. Vendar sem po slabo leto trajajoči izkušnji – vmes sem zanosila, kar je pospešilo mojo vrnitev – ugotovila, da delo politične novinarke zagotovo ni nekaj, kar si želim početi tudi v prihodnje. Motilo me je zlasti to, da se je v tistem času politika želela vmešavati v novinarsko dopisniško delo. V to pa nisem privolila. Tako sem se leta 1988 vrnila v Slovenijo in se zaposlila v novi znanstveni redakciji, katere prva urednica je bila Silvestra Rogelj Petrič, sledil ji je Gregor Pucelj. Tam sem ostala do upokojitve. Nikoli mi ni bilo žal. V delu sem tako uživala, da sem prostovoljno in brez dodatnega plačila spremljala še področje visokega šolstva.

Na področju znanosti je bilo delo sicer veliko manj opazno kot v političnem novinarstvu in tudi finančno znanstvena redakcija na Delu, vsaj v mojih službenih letih, ni bila kdo ve kako cenjena, pravzaprav je pravi čudež, da je sploh obstala vse do danes in da je nobeno vodstvo ni ukinilo. Kolikor vem, smo ves čas dosegali dobro branost in odmevnost in bili deležni spoštovanja med znanstveniki. Velja poudariti, da je bila Delova znanstvena redakcija s svojo znanstveno prilogo sploh prva tovrstna redakcija v slovenskih medijih in je dolgo časa ostala edina, šele po letu 2000 so Delu sledili še nekateri mediji. Upam in si želim, da bodo Delove strani, namenjene znanosti, obstale tudi v prihodnje.

Vam je delo na področju znanosti in raziskovanja odprlo tudi pot v Evropo?

Tako je. Takrat so se v EU dogajale prelomne zadeve. Specializirala sem se za znanstveno politiko, ki me je zelo zanimala, in to mi je odprlo pot v Evropo. Novinarje so pogosto vabili v znanstvenoraziskovalne institucije po različnih evropskih državah in tako sem prepotovala skoraj vso Evropo. Med drugim sem spremljala samostojen evropski, z industrijo povezan raziskovalni program Eureka in vsako leto hodila na njihove konference, kjer se je Slovenija vedno zelo dobro odrezala. Tudi o tem sem poskušala celovito obveščati javnost.

Kako se spominjate časa, ko je bil evropski komisar za znanost in raziskave dr. Janez Potočnik?

Prepričana sem, da smo v znanstveni politiki dosegli zenit z dr. Janezom Potočnikom, ki je bil izvrsten komisar za to področje v letih od 2004 do 2010 in tudi zelo spoštovan. Potočnik je eden najzaslužnejših za ustanovitev Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), ki je številnim odličnim raziskovalcem zagotovil idealne možnosti za uresničenje njihovih projektov. V njegovem času smo bili znanstveni novinarji prisotni na mnogih evropskih dogodkih na področju znanosti in raziskovanja.

Se spomnite kakšne uspešne zgodbe slovenske znanstvene politike?

Na področju znanstvene politike v Sloveniji je bila dolgoletna stalnica dilema, ali naj bo ministrstvo za znanost posebej ali v okviru celotnega šolstva. Po mojih izkušnjah, pa tudi glede na odzive raziskovalcev, je veliko boljša rešitev ločitev znanosti in univerz od preostalega šolstva. Menim, da je bil dosežen velik napredek zdaj, ko so znanost končno prestavili na samostojno ministrstvo.

V svojih zapisih ste večkrat poudarjali pomen inženirstva in tehnološkega razvoja za prihodnost. Kaj vas je prepričalo, da je inženirstvo ključno za razvoj družbe, in kako ga vidijo ljudje v drugih državah?

Spominjam se izsledkov raziskave Kreirajte prihodnost, ki jo je pred nekaj leti objavila britanska Kraljeva akademija za inženirstvo. Raziskava je temeljila na anketi, ki so jo izvedli med več kot 10.000 prebivalci desetih držav, in sicer Brazilije, Kitajske, Nemčije, Indije, Japonske, Južne Afrike, Južne Koreje, Turčije, Velike Britanije in ZDA. V vseh teh državah so ljudje prepoznali inženirstvo kot gonilno silo napredka in inovacij, hkrati pa so mu pripisali ključno vlogo pri ustvarjanju bolj humanega sveta v prihodnosti. Od predlaganih najpomembnejših tematik inženirskega dela v prihodnosti so ljudje v omenjenih državah na prvo mesto postavili reševanje svetovnih problemov.

FOTO: Blaž Samec

 
FOTO: Blaž Samec  

Kateri so po vašem mnenju vzroki, da se v Sloveniji ti poklici premalo upoštevajo in cenijo?

Strokovnjaki, ki sem jih spraševala, zakaj je tako, so večinoma menili, da se pri nas tehniško izobraževanje marsikje ne razvija v skladu s potrebami časa, in to iz različnih gospodarskih in družbenih razlogov. Med njimi pogosto omenjajo zanemarjanje tehnološke pismenosti kot dela splošne izobrazbe in prenizek status tehniških poklicev.

Prav zato je izjemno pomembno, da imamo v Sloveniji že 17 let inženirsko akademijo, ki se je tudi vrsto let borila za svoje priznanje, najprej kot društvo, potem ko so se uveljavili v Evropi, pa so postopoma končno prišli do samostojnega zakona, ki je enakovreden zakonu o SAZU, s to razliko, da člani IAS ne dobivajo denarnega povračila. Inženirska akademija ima mesto v Svetu za znanost RS, ampak kolikor vem, so njihove pobude, da bi bili v stalnem dialogu z izvršno oblastjo, še vedno bolj ali manj prezrte.

Številni slovenski inženirji so se v zadnjih desetletjih v svetu zelo uveljavili. Z mnogimi od njih ste pripravili zanimive intervjuje. Na katerega od sogovornikov bi posebej opozorili?

Posebej bi omenila izumitelja dr. Franceta Rodeta, ki ga uvrščajo med soustvarjalce Silicijeve doline, vendar se njegovi dosežki v javnosti le redko omenjajo. Njegovo izjemno znanstveno pot je najbolj zaznamoval izum prvega žepnega računalnika na svetu. Bil je globoko prepričan, da bi se v Sloveniji marsikatero manjše tehnološko središče lahko razvilo v slovensko Silicijevo dolino, saj je opažal, da imamo neverjetno dobre raziskovalce. Z njim sem se pogovarjala med njegovim zadnjim obiskom Slovenije, ko je postal tudi častni član IAS. Takoj po vrnitvi v Ameriko je umrl in žal ni mogel uresničiti svojih načrtov o pomoči Sloveniji. Tudi mnogi drugi slovenski znanstveniki, ki delajo v tujini, so mi povedali, da bi želeli več sodelovati z našimi raziskovalnimi ustanovami, vendar niso dobili prave priložnosti. Upam, da bomo znali njihovo znanje in sposobnosti v prihodnje bolje izkoristiti.

Sorodni članki

Premium
Andreja Gomboc je dr. fizike, profesorica za astronomijo na Univerzi v Novi Gorici in urednica Portala v vesolje.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine