»Znanost potrebuje več avtonomije«

Znanstveno-raziskovalno središče Koper, edini javni raziskovalni zavod na tem koncu države, je pred kratkim gostilo tribuno o znanosti, ki so jo pripravili skupaj s civilnim združenjem Shod za znanost in Kosrisom, koordinacijo samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije. To je bila tudi priložnost za pogovor z dr. Radom Pišotom, voditeljem tribune in direktorjem ZRS.

Na tem delovnem mestu bi malokdo pričakoval kineziologa. Kaj vas je usmerilo na fakulteto za šport in nato v znanost?

Po klasični gimnaziji sem omahoval med tem študijem in študijem arhitekture. Na fakulteto za šport sem se vpisal iz več razlogov. Bil sem dober športnik, poleg tega sem vedno rad delal z ljudmi, in ta fakulteta mi je to omogočila. Po diplomi sem se vključil v delo ljubljanske pedagoške fakultete, kar me je usmerilo v podiplomski študij kineziologije na fakulteti za šport. V tistem času je bilo za to področje znanosti zelo malo zanimanja, zaradi pomanjkanja študentov se je magistrski študij kineziologije izvajal skupno za ljubljansko in zagrebško univerzo. Kmalu po doktoratu sem postal predstojnik koprske enote pedagoške fakultete, sodeloval sem tudi pri delu koprskega visokošolskega središča, kjer smo pripravljali ustanovitev Univerze na Primorskem, ob tem pa sem z veliko podporo vodstva ljubljanske univerze izpeljal prehod naše enote v pedagoško fakulteto v Kopru, katere prvi dekan sem bil.

Lahko bi do upokojitve ostali na pedagoški fakulteti, a ste očitno iskali nove izzive?

Kmalu za tem, ko se mi je leta 2007 iztekel dekanski mandat, sem pridobil velik evropski projekt Pangea za spremljanje zdravja starejših prebivalcev. Spremljali smo upad njihovih funkcionalnih zmožnosti med dolgotrajnim ležanjem kot posledico dolgotrajne bolezni ali postoperativnega stanja, prav tako smo proučevali vračanje teh sposobnosti. Raziskava je imela tudi v svetu velik odmev.
Lahko bi bil samo vodja tega projekta, a me je takratni rektor primorske univerze Rado Bohinc predlagal za prorektorja za znanost. To funkcijo sem opravljal do leta 2012, ob tem sem se ves čas intenzivno posvečal raziskovalnemu delu.

Bil sem predstojnik kineziološkega inštituta na ZRS, ki je takrat delovalo v okviru univerze. Bili smo uspešni, pridobili smo veliko zanimivih projektov, med njimi projekt Aqua, o aktivnem in kakovostnem staranju, v katerem smo skupaj z zavodom za oskrbo na domu mestne občine Ljubljana in drugimi partnerji proučevali pomen zdrave prehrane in gibalne aktivnost v starosti, katerih cilj je, da ljudje čim dlje ostanejo na svojem domu. O vsem tem smo imeli veliko znanstvenih objav in številne predstavitve tudi v širši javnosti. Žal pa so sistemski premiki, ki bi Slovencem zagotovili kakovostnejše življenje v starosti, težje dosegljivi in prepočasni.
Omenjeno je seveda le eno od naših raziskovalnih področij. Zelo pomembne so raziskave, ki smo jih v sklopu programa Bed rest Valdoltra opravili za evropsko in italijansko vesoljsko agencijo, proučevali smo mehanizme sprememb v človekovem organizmu v simulirani breztežnosti.

Očitno pa so vam pisane na kožo tudi vodstvene funkcije, saj ste ob koncu prorektorskega mandata postali direktor ZRS. Zakaj ste leta 2016 odšli s primorske univerze?

Zaposleni v ZRS so me nagovorili, da sem konec leta 2012 kandidiral za direktorja. Naš odhod z univerze, ki smo ga formalno končali novembra 2016, je povezan z okoliščinami, ki so, po naši oceni, škodljivo vplivale na našo uspešnost.

Pri osamosvojitvi ZRS ni šlo brez konfliktov in celo razprav na sodišču. Bi se konfliktom, ki si jih v znanosti verjetno nihče ne želi, lahko izognili?

Za odgovor moram malo nazaj, v čas ustanavljanja primorske univerze, ko smo si želeli nekoliko drugačno, bolj raziskovalno usmerjeno univerzo. Zato smo takrat uvedli več posebnosti, ki so opredeljevale raziskovalne članice znotraj univerze, med drugim poseben postopek habilitacije v raziskovalne nazive. Toda sčasoma smo se odmaknili od omenjenega cilja, pedagoško delo je imelo vse večjo prednost pred raziskovalnim. To se je kazalo tudi v financiranju, nato pa se je pojavil še problem omejevanja svobode raziskav. Nismo več mogli prijaviti vseh projektov, ki smo jih želeli. Osamosvojitev je bila edini izhod iz te stiske. Priznam pa, da je bila težja, kot smo pričakovali.

Je proces osamosvajanja zdaj končan? Boste lahko znova dobro sodelovali z Univerzo na Primorskem?

Proces je sicer končan, a repi osamosvajanja se bodo še nekaj časa vlekli tudi po sodiščih. Škoda, da je tako, saj s tem vsi izgubljamo. Prepričan sem, da bo ZRS Koper v prihodnosti še odlično sodelovalo z Univerzo na Primorskem.

ZRS je ena redkih raziskovalnih institucij, ki deluje zunaj prestolnice. Katere so prednosti in slabosti takšnega statusa?

ZRS Koper je edini javni raziskovalni zavod zunaj Ljubljane. Drugo so predvsem enote inštitutov, ki so v Ljubljani. Naša prednost je predvsem to, da delujemo v izredno pestrem in dinamičnem okolju z mediteranskimi značilnostmi, znotraj teh pa edinstvena medkulturnost in večjezičnost. To je dobro okolje za naše raziskave, ki povezujejo humanistične in družboslovne vede z naravoslovjem ter drugimi vedami. Zaradi odmaknjenosti od središča imamo več svobode, ki se nanaša na prostor našega delovanja. Želimo si, da regijska opredelitev ne bi pomenila prednosti, pa tudi ne omejitve. Radi bi le, da bi ob doseganju enakih kriterijev odličnosti imeli enake možnosti pridobivanja nacionalnih sredstev in pogojev za odlično raziskovalno delo in razvoj.

Toda nedavna tribuna o znanosti, ki ste jo gostili, je vendar pokazala, da vaši kolegi radi pridejo v to 'provinco'?

Morda je tako tudi zaradi že omenjenega razgibanega okolja, v katerem delujemo. To je gotovo naša prednost.

Kaj pa je tisto, kjer nezadovoljstvo delite z vsemi slovenskimi raziskovalci in kar je bilo tudi povod za organizacijo tribune?

Raziskovalci si želimo predvsem več avtonomije, tako posameznikov raziskovalcev kot institucij. Tu je zdaj preveč omejitev, zaradi katerih ni mogoče ustrezno nagrajevati najbolj uspešnih. Ne zdi se nam prav, da imajo univerze neprimerno večjo avtonomijo kot raziskovalni zavodi. Prepričan sem, da bi z uzakonitvijo večje avtonomije spodbudili nastajanje novih raziskovalnih centrov, sčasoma tudi javnih zavodov, zunaj sedanjih središč. Tako bi se lahko okrepili raziskovalni dosežki, spodbudili pa bi tudi enakomeren gospodarski razvoj. Tako kot še veliko mojih kolegov menim, da je skrajni čas, da presežemo sedanje omejitve. Znanost nima meja, omejitve so lahko samo v glavi ...

Koliko je k temu, da je slovenska znanost kljub naraščajoči podpori v besedah še vedno potisnjena na politično obrobje, prispevala izrazita vrtičkarska naravnanost posameznih ved oziroma raziskovalnih skupin znotraj programov, ki druga drugi ljubosumno gledajo v proračunsko skledo?

Slovenski znanstveniki smo že neštetokrat dokazali, da znamo biti znanstveno odlični. Vendar ima od tega premalo koristi slovenska znanost. Nemalokrat se zapletamo z nesmiselnimi pravili in bijemo bitko med sabo, pri tem pa zvodeni dejstvo, da Slovenija namenja daleč premalo sredstev za razvoj svoje znanosti, kar je dejavnik družbenega samomora na dolgi rok. Pri prepričevanju politikov bomo bolj uspešni, če bomo šli med ljudi in jim na dostopen način predstavili svoje delo. V promocijo znanosti je treba zajeti že osnovne in srednje šole, le tako bo naša promocija znanosti lahko uspešna. Kdor sam ne naredi ničesar, se tudi ne more pritoževati nad nedejavnostjo drugih.

Verjetno pa ne boste čakali na večjo prosvetljenost širše družbe, saj je to tek na dolge proge. Kako se boste vmes lotili sprememb?

Zdaj imamo v znanosti razmere, ki bi jih lahko označili za alarmantne. Zato bi morali premagati antagonizme in skupaj stopiti korak naprej, kar nam je vsaj deloma uspelo tudi na tribuni v Kopru. Država pa bi nam morala končno zagotoviti stabilnejše financiranje, tako da bodo pridobljeni evropski projekti postali dodana vrednost inštitutov, ne pa, kot so zdaj, sredstvo za preživetje institucij. Še slabše je to, da se raziskovalne institucije zaradi preživetja ukvarjajo z vsem mogočim, kar seveda neugodno vpliva na njihovo znanstveno uspešnost. Razmere, kjer so znanstveniki marsikje potisnjeni v vlogo nekakšnih serviserjev, tudi krepijo vtis o deintelektualizaciji naše družbe.